A si ti tisti, ki si pr' Golitu šipa ubeu?

Anita A si ti tisti, ki si pr' Golitu šipa ubeu? To je stavek, s katerim so včasih strašili otroke v našem malem mestu. Šipe ni seveda nihče razbil, a ko so otroka obtožili tega, so se mu pošteno zatresle hlače. Kriv ali ne kriv, to sploh ni bilo pomembno. Ko so izvedeli, da je to le šala, so jo kmalu z največjim veseljem preizkusili na sošolcu. 

In čeprav se, ko govorimo o nevarnostih na spletu, največ govori o tujcih, ki kradejo otroke, pedofilih in podobnih bavbavih, se mi zdi, da pozabljamo na dejstvo, da se največ zlorab zgodi v domačem okolju in v krogu prijateljev. Zato moramo sebe in otroke najprej naučiti primernega vedenja na spletu, da preprečimo ali zmanjšamo zlorabe, ki jih lahko povzročijo vrstniki. Dejstvo je, da si otroci nagajajo, in če hočejo, bodo našli tudi razlog za to. Čeprav je zelo pomembno, da se izogibamo neprimernim objavam, včasih vendarle ni tako zelo važno, ali na tisti fotografiji na kahlici sploh sedi vaša hči in ali se njeno ime rima z … rita ali ne. Pred takimi dogodki jih ne moremo zaščititi. Lahko pa se jih trudimo vzgojiti v samozavestne otroke, ki jim nekaj takega ne bo prišlo do živega.

Tako kot moramo prevzeti odgovornost in jih naučiti vedenja za mizo in na javnih prireditvah, jih moramo naučiti tudi vedenja na spletu. Na začetku ga moramo uporabljati skupaj z njimi. Naložimo si vse aplikacije, ki jih uporabljajo, poglejmo, ali so sploh primerne, in postavimo pravila, kaj se sme in kaj ne. Čim več razmišljajmo o različnih primerih, ki jih zasledimo, in se tudi sami trudimo, da smo spoštljivi uporabniki, in se zavedamo, da čeprav sedimo sami za ekranom, se morda v resnici sprehajamo goli po cesti. In vedno, ko pritisnemo na gumb »objavi«, prej premislimo, kdo vse bo našo objavo videl. Kaj bo rekla mama, kaj bodo rekli tašča, šef, prijateljica? Bodo objavo prebrali z zanimanjem, bodo imeli pozitiven komentar ali bodo morda užaljeni? Če jim ne bo všeč, smo se pripravljeni soočiti z njihovimi komentarji? Včasih je tudi to potrebno, saj lahko tako doživimo osebno rast, pridobimo samozavest. Morda se odločimo, da se ne bomo obremenjevali s komentarji drugih, kar nas lahko zelo osvobodi. Pomembno pa je, da ohranimo dostojanstvo in spoštljiv odnos.

Ko pišem na svoj blog, hočem v prvi vrsti ustvariti lepe spomine na otroštvo svojim trem fantom. Zato vedno izbiram najlepše fotografije, zabavne zgodbice in dodam še kakšno svoje razmišljanje, da me bodo lahko spoznali tudi kot osebo, ne samo kot mamo. In če slučajno zapustim tale svet prezgodaj, bodo imeli lepe spomine na skupne trenutke. Želim, da nastane simpatična zgodba, h kateri se bodo lahko vedno vračali, ko se bodo želeli dotakniti korenin, začutiti ljubezen in se spomniti svojih začetkov. Prepričana sem, da jim s tem dajem neprecenljiv zaklad, ki ga dobi le redko kateri otrok. Če bodo zato morda kdaj v zadregi, bo to majhna cena za vse lepo, kar nam blog prinaša.