Brata Prevc: »Prostora za dvom ni!«

Pri športu je zelo pomembno ogrevanje. Dajmo se tudi mi za začetek malo ogret. Kako bi v treh besedah opisala drug drugega?

Peter: Domen je divji, zaletav in neustavljiv.

Domen: Peter je odgovoren, ustrežljiv in samozavesten.

Bi zase rekla, da sodita bolj med previdne ali bolj med tiste ljudi, ki radi tvegajo?

Peter: Jaz sem starejši in zaradi tega verjetno tudi malo bolj previden kot Domen (smeh).

Domen: Drži. Zase bi lahko rekel, da veliko stvari naredim takoj in brez premisleka. O tem, kaj bi se lahko zgodilo, začnem razmišljati šele, ko me na to opozori kdo drug.

Na tekmah morata ocenjevanje tveganj prepustiti organizatorjem, ki odločajo o ustreznosti razmer, in trenerju, ki da končni znak za skok. Sta na zaletišču že kdaj podvomila o njihovi odločitvi?

Peter: Trikrat v sezoni se morda zgodi, da na zaletnem mestu pogledam, če imam dober veter. Drugače se prepustim organizatorju tekmovanja oziroma žiriji. Dejstvo je, da skozi celotno pripravljalno obdobje treningi velikokrat potekajo v mnogo slabših razmerah in na slabše pripravljenih skakalnicah, kot je to običajno na tekmah. Na treningih je na primer tudi manj naprav, ki merijo veter. Če preživimo te razmere, potem bomo tudi tekme. 

Domen: Ko sedim na rampi, ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, kaj je moja naloga med samim skokom. Popolnoma se osredotočim na to. Kakšne so razmere, vidim šele, ko sem v zraku.

Kako pa se počutita, ko spremljata skoke drug drugega – sploh kadar ima kdo od vaju težave z vetrom?

Peter: Jaz se Domnu velikokrat kar malo nasmejim (smeh). Zanimivo je gledati enega takega mladiča, kako je zaletav in kako si počasi nabira izkušnje. Tudi pri nastopanju pred kamero, kjer je še malo nevešč. Predvsem pa nanj gledam kot na svež veter, ki je prišel v svetovni pokal nabirat izkušnje.

Domen: Petrove skoke pogledam in poskušam pobrati tiste stvari, ki se mi zdijo dobre. Ne opazujem pa ga na vsakem koraku oziroma pri vsem, kar naredi. Pogledam njegov skok in to je to.

Strahu, da bi šlo kaj narobe, torej ni?

Peter: Ne, jaz nimam nobenega strahu. Mogoče me je prej kot za Domna kdaj strah za kakšnega drugega tekmovalca, za katerega upam, da mu na tekmi ne zataji glava. Ampak na splošno strahu ni – zaupam Domnu in trenerju, ki zamahne z zastavico, prav tako pa tudi celotni ekipi, ki ga je spremljala na njegovi poti. V športu ni prostora za dvom.

Domen: Zaupanje mora biti, brez njega ne gre. Vedno moraš biti trdno prepričan vase in v trenerja, v nasprotnem primeru si pogorel že na samem začetku.

Med sezono je vajin življenjski stil zelo strogo usmerjen v doseganje optimalnih rezultatov. Čemu se je najtežje odreči?

Peter: Počitku. Tega kdaj zmanjka. Na srečo gremo ob četrtkih na pot in imamo v kombiju osem ur, ko si lahko malo odpočijemo. Običajno je tako, da imamo čez vikend tekmo, ko se po tekmi vrnemo domov, pa naš čakata dva dneva raznoraznih obveznosti, priprav in nadgradnje opreme. V sredo si zato pogosto zelo izmozgan in se tolažiš s tem, da že čez par ur odhajaš na pot. V četrtek na poti torej počivaš in v petek se tedenski urnik začne znova.

Domen: Se strinjam s Petrom. Predvsem pogrešam počitek in sprostitev. To, kar si lahko po navadi privoščimo poleti.

Kaj pa druge stvari, ki si jih večina vajinih sovrstnikov lahko privošči – recimo veliko prostega časa in druženja s prijatelji?

Peter: S pomanjkanjem tega se moraš sprijazniti. Moja družba so predvsem skakalci in nekaj prijateljev, s katerimi se tako ali tako vidimo na vsakih 14 dni. V srednji šoli sem jaz pač hodil po svetu, moji vrstniki pa po žurih.

Domen: Vsak ima svoj življenjski stil. Enim ustreza tako, drugim drugače. Z vrstniki se družim, ko sem v šoli. Nisem pa človek za žure, tako da zame velike razlike sploh ni.

Peter: Domen je tako najbolj vesel, če je lahko ob pol desetih zvečer v postelji (smeh).

Se kljub svoji mladosti in neverjetnim rezultatom kdaj zazreta v prihodnost in v to, kaj vaju čaka, ko zaključita s svojo športno kariero?

Peter: Mislim, da mi ni prav nič zagotovljeno. Ampak, saj veste, med našimi vrstami je tudi Noriaki Kasai, ki je star 43 let. Jaz imam tako še 20 let časa, da o tem razmislim.

Domen: O tem še ne razmišljam. Najprej imam željo dokončati šolo, potem pa bomo videli, kako naprej. Šola predstavlja osnovo, ki jo je dobro imeti. Tudi v primeru, če mi v skokih morda ne bo šlo.

Kaj bi svetovala staršem, katerih otroci se zaradi vajinega zgleda zdaj navdušujejo za skoke? Bi jih moralo skrbeti?

Peter: Predvsem bi jim svetoval, naj jih ne bo strah. Na eni strani imamo starše, ki imajo pomisleke o tem, ali otroka usmeriti v šport, na drugi pa starše, ki se že vnaprej odločijo, da bo njihov otrok recimo nogometaš, ker bo tako zaslužil veliko denarja in bo tako uspešen. Taki starši potem na otroke tudi preveč pritiskajo.

Mislim, da morajo starši v prvi vrsti otrokom pustiti, da preizkusijo tudi deset različnih športov, če je treba. Pomembno je, da se otroci čim več ukvarjajo s športom in da je na koncu veselje tisto, ki prevlada.

Dokler otrok ni star 13 ali 14 let, ne moreš nekaj graditi, saj gre predvsem za igro. Šele potem se lahko odločiš, ali bo otrok za šport res zagrabil, ali pa se bo z njim ukvarjal ljubiteljsko.

Domen: Dodal bi še, da morajo starši zaupati trenerjem in otroku dati prosto pot. Otrok mora v športu uživati, starši pa morajo vodstvo prepustiti trenerju.

Skoki so že od otroštva zelo blizu tudi vajinemu očetu. Bomo lahko nekoč na smučarskih skakalnicah morda spremljali tudi tretjo generacijo Prevcev?

Peter: Uuuu. Mogoče (smeh).

Domen: Mogoče.