Česa ne veš, ko pričakuješ otroka

Pričakujemo dojenčka, gremo v nakupe?

Ne samo, da dojenček ne potrebuje veliko stvari. Ni treba niti, da so te stvari nove. Midva sva porabila več mesecev, da sva »odkrila« Mercedes med vozički, čeprav sva se sama leta prevažala v Cliu. Potem pa se najina gospodična sploh ni želela voziti v vozičku. Bolje bi bilo, če bi denar namenila za letno karto za fitnes. Potem bi jo vsaj lažje prenašala naokoli.

Brez zveze je bilo, da sva kupila tudi cel kup drugih stvari: poseben koš za plenice, čeveljčke za dojenčka, termometer za vodo, plišaste igrače, posebne dojenčku prijazne detergente …

Bila sva vsaj dovolj pametna, da sva si številne stvari sposodila in kasneje posodila naprej.

Pri drugem otroku sva skoraj že obvladala, čeprav se je tudi tu verjetno našla kakšna nepotrebna oprema. Pa tudi nahecati naju ni več mogla, da bi jo prenašala naokoli, kot naju je starejša – tako je bil vsaj voziček končno res v redni uporabi.

Otroci vseeno stanejo

Ne glede na to, kako varčno se lotiš prihoda otroka, skozi leta življenja z njimi ugotoviš, da otroci stanejo. Prepričana sem bila, da se lahko izognem delu trgovine za dojenčke, ko se enkrat znebimo plenic in krpic (suhih in vlažnih). Prihranek pa spet namenim maskaram, šminkam in odišavljenemu mleku za telo, ki jih bom morda zdaj imela priložnost uporabiti.

Ampak kaj, ko po plenicah pridejo ogledi predstav z vrtcem, zimovanja, kupovanje čevljev vsaka dva meseca, hlač za sneg, delovnih zvezkov za šolo, materiala za ustvarjanje …

Danes vem, da so v vsakem obdobju drugačni izzivi. Ugotavljam pa, da pri tem najbolj pomaga pravilo: manj je več.

Ne pretiravava pri oblačilih in ne gledava na imena blagovnih znamk. Omejila sva aktivnosti in dejavnosti. Ne le zato, ker vse to stane, ampak zato, ker sva ugotovila, da so trenutne dejavnosti povsem dovolj. Zato pa dovoliva veliko igranja in zabave ter spodbujava uporabo domišljije.

Nama se ne sme nič zgoditi

A ker se toliko ukvarjava z otrokoma, pogosto pozabiva sama nase ali drug na drugega. Po rojstvu otroka me je večina najprej vprašala, kako je hčerka in kaj počne – odgovor je bil vedno: spi ali je. Drugega, čeprav sem bila prepričana, da je genij, nisem imela za povedat.

Sama sem bila srečna, če sem v 24 urah našla 3 minute za hitro tuširanje in če sem z možem na kavču uspela izmenjati 5 neprekinjenih stavkov.

Po enem letu sem ugotovila, da neprestano zapostavljanje sebe ne pomeni, da sem mama leta. Kvečjemu nasprotno.

Vendar je moralo miniti še nekaj let, da lahko danes brez slabe vesti berem in punci pošljem v sobo, da se igrata sami. Da zjutraj najprej zajtrk pripravim sebi. Da jima rečem, naj sami obesita perilo, čeprav moram potem na skrivaj vse popraviti.

Ampak zdaj vem, da če sva midva zadovoljna in zdrava, lahko poskrbiva tudi za njiju.

Nama se res ne sme nič zgoditi, zato da lahko še naprej skrbiva zanju.

Zato že nekaj časa razmišljam in mesece iščem odgovor na vprašanje, kaj pa, če se nama kaj zgodi? Kako naj poskrbiva, da bosta varni? In to mi zvečer pogosto ne da spati. 

Raziskujem možnosti življenjskega zavarovanja, zavarovanja za delovno nezmožnost in varčevanja. Sprašujem se, kako to, da na to nisem pomislila že veliko prej.

Poskrbeti morava za njuno prihodnost

Morda zato, ker sem tako osredotočena na njuno prihodnost. Vedno me nekaj skrbi. Sploh pa tisto, kar enostavno ne moreš niti predvideti. In čeprav imam zelo bujno domišljijo in sem premlevala že vse od poroke mojih punc do služb, njunih otrok in ali jih bom lahko čuvala, šolanja v tujini itd., vem, da sem na marsikaj pozabila. 

Najina starševska odgovornost je, da sva pripravljena na nepredvidljivo – z zavarovanjem, varčevanjem, s skladi, s skrbjo za varnost …

Danes bi namesto plišastih igrač raje vplačevala nekaj evrov v naložbo za njuno prihodnost. Enako bi prosila vse tiste, ki so nama ob prihodu novega člana čestitali z darilom.

Kajti plišaste igrače so danes v kleti, skupaj z dragim vozičkom, ki je v drugo sicer res dal vse od sebe. Večino drugih stvari smo dali naprej. Ampak tolaži me dejstvo, da še vedno ni prepozno. Še imam čas, da poskrbim za tisto, kar mi v življenju največ pomeni. 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.