Kdo naj dela domače naloge?

Kakšno je vajino stališče, so šola in domače naloge skrb otroka, ali pa se redno vključujete in pomagate?

Tina Deu: Še preden so moji trije sinovi začeli hoditi v šolo, sem si obljubila, da bodo šolske obveznosti njihova stvar. Tega se še danes držim, čeprav priznam, da je težje kot sem si predstavljala.

Že zelo kmalu se je zataknilo pri domačih nalogah.

Mislim, da se moji otroci zavedajo, da je dobro zanje, če naredijo domačo nalogo, vejo pa tudi, da se ne bo zgodilo nič, če je ne bodo. Zato včasih nanjo tudi pozabijo. To se mi zdi problem, sploh če se kot starš odločiš, da jim v zvezi s šolo ne boš ves čas visel za vratom.

Andrej Brglez: Tudi midva z ženo sva v »starševsko« razmerje z osnovno šolo stopila s prepričanjem, da bi bilo idealno, če bi otroka šolske obveznosti opravila sama. To pomeni, se sama spomnila nanje, se jih vestno lotila ter se na naju obrnila takrat, ko nalogi tako ali drugače ne bi bila kos.

Tako nisva mislila zaradi lastnega udobja ampak zaradi razumevanja, da je domača naloga še ena od oblik utrjevanja nauka, da znaš nekaj dobro le, če to ponavljaš.

Realna slika zdaj, ko gresta otroka v četrti in peti razred, je, da je treba z otrokoma ob nalogah sedeti relativno pogosto. In dela se jih seveda tudi v zadnjem hipu, pa (pre)dolgo ali nezainteresirano in podobno. Ko se to preplete z različnimi razpoloženjskimi in časovnih trenutki v dnevu, je stresov lahko več ali manj.

Je pa tudi razlika med otrokoma precejšnja. Oba sta zelo pridna, o tem ni nobenega dvoma. A vendar se bo Ajda spomnila prej in sama, naredila večino že v šoli in bolj natančno, medtem ko se bo Arne obveznosti lotil na neprimerno bolj lahkoten način.

Kdo pri vas doma pomaga pri nalogah, ko je treba – oče ali mama?

Andrej Brglez: Pri nas se je kar nekako po »naravni« poti izkristaliziralo, da ima žena neprimerno bolj široko polje vedenja, da so njene metode učenje bistveno bolj sistematične in učinkovite ter da premore nadstandardno količino potrpežljivosti. Vse našteto so kvalitete, s katerimi si je prisvojila čudovito nalogo, da lahko še enkrat ponavlja osnovnošolsko snov.

Tina Deu: Menim, da ni mama po naravi nič bolj pristojna oziroma usposobljena za šolske naloge. Se pa v vsaki družini verjetno eden od staršev počuti bolj odgovornega za to, kako gre otrokom v šoli in potem prevzame to vlogo. Moški jo večkrat predajo ženskam tako kot še marsikatero drugo družinsko in gospodinjsko zadevo. Ne vem, če je to sploh zelo pomembno, saj so v družinah, ki dobro funkcionirajo, naloge itak razdeljene.

Ali šola staršem nalaga preveč odgovornosti za domače naloge in uspeh?

Andrej Brglez: Na roditeljskih in drugih sestankih sem pogosto slišal, da se je treba z otroki doma učiti. Vendar se tako na eni strani oblikuje napačno vrednotenje lastnega dela, veselje in ponos, ko nekaj narediš sam, na drugi strani pa se ukrivlja širša družbena percepcija, da se na ta način kakovostno oblikuje vez med starši in otroci.

Tina Deu: Ko smo na roditeljskem sestanku izvedeli, da so domače naloge razredni problem, sem seveda začela razmišljati, kako ga rešiti.

Pomembno se mi je zdelo, da skupaj s sinom ugotoviva, kako bi rešila težavo, ne pa da ga jaz zgolj priganjam k delu in pridigam o tem, zakaj je pomembno, da opravi svoje obveznosti.

Skupaj sva prišla do uporabne rešitve, ki je delovala kar nekaj let. Na zunanjo stran zvezka sva za plastični ovitek zataknila list papirja, na katerega je zapisal vse datume, na katere bodo v določenem mesecu imeli predmet, ki mu je zvezek namenjen. Pri slovenščini in matematiki je bilo teh datumov več, pri družbi in naravoslovju pa manj. Potem sva se dogovorila, da bo po koncu vsake ure določenega predmeta zapisal, kaj imajo za nalogo oziroma, da bo vedno zabeležil tudi podatek, da jim učiteljica tisti dan naloge ni dala.

Proti koncu devetletke se mu sistem ni zdel več tako uporaben in ga je opustil. Ko so otroci starejši, tudi ne moreš več toliko vplivati nanje, kar se mi zdi čisto prav. Na vprašanje, kako je bilo z domačimi nalogami v zadnjih razredih, mi je danes odgovoril, da jih v devetem itak nobeden več ne dela. Potem se je pa spomnil, da jih je redno delal samo pri matematiki, ker je ugotovil, da mu koristijo in da se mu potem ni bilo treba toliko učiti za teste. Kar bi seveda moral biti ključni razlog za to, da domače naloge sploh so. Fino je, če občutiš pozitivne posledice svojega dela in ne samo negativnih, kadar nečesa nisi opravil.

Torej, koliko pomagati?

Tina Deu: Po mojem je pretirana pomoč slabša, kot če jim sploh ne pomagamo. Konstruktiven način je tisti, ki ne servira rešitve, ampak ponudi namige, s pomočjo katerih otrok sam pride do nje. Takšen angažma zahteva kar veliko energije in potrpljenja, ki ga jaz velikokrat tudi nimam. Ima pa pomembne dolgoročne učinke in vpliva na otrokovo samostojnost.  To pomeni, da nam namigov ne bo treba deliti večno. Čas, ki ga na takšen način preživimo z otrokom, je lahko tudi zelo prijeten. Ni nujno, da je vedno nočna mora.

Ena ključnih nalog, ki jo imamo starši je, da poskrbimo za mir in dobro klimo v družini, ne pa samo za to, da imajo otroci v šoli same petke.

Ko strokovnjake vprašaš, kaj se je spremenilo, da otroci ne obvladujejo več svojih šolskih obveznosti, jih bo veliko reklo, da smo se spremenili starši, ker veliko več zahtevamo in pričakujemo. Ugotovili pa so tudi, da dobre šolske ocene nimajo veliko opraviti s kasnejšim uspehom v življenju.

Andrej Brglez: S Tino se očitno povsem strinjava, da je bolj kot kdo se z otrokom uči, pomembno kako, kdaj in koliko se učimo skupaj. Kar se učenja tiče je doktrina vzpostavljanja učnih in delovnih navad pri otrocih vsaj v temeljih verjetno že dolgo jasna: narediti domače naloge, pospraviti mizo, posteljo, odnesti smeti in podobno so klasični in preverjeni mehanizmi oblikovanja delovnih navad.

Temu lahko dodamo vse, kar danes vemo, da je za otroke pomembno: izkustveno in vizualno učenje, gibanje v premišljenih intervalih, primerna hrana in pitje vode pred učenjem, zračenje prostora, v katerem se otrok uči, primerna svetloba in čas učenja, ki ne sme biti predolg, in podobno.

Če si kot starš samo še malo bolj radoveden, pa je na dosegu nekaj internetnih klikov veliko dobro pripravljenih strokovnih publikacij o tem, kako delujejo otroški možgani, kako deluje spomin, kako načrtovati ter kako poskušati ujeti trenutke primernega bioritma v dnevu, ko se bo otrokovo učenje in še bolj ponavljanje najbolj uspešno odložilo v dolgoročni spomin.

Z ženo zato otroka, ko prideta domov, praviloma nikoli ne vprašava, kaj ste danes počeli in ali je kaj za nalogo, temveč prej "kakšen pa je tvoj plan za popoldan, potem, ko boš pojedel, se spočil, igral ipd … “. Izkazalo se je, da na tak način izveva veliko več o njunem dnevu v šoli, kot bi sicer.

Pa je nalog preveč?

Tina Deu: Pri nas doma so največji problem dolgočasne domače naloge – recimo izpolnjevanje delovnih zvezkov ali pa računanje računov, ki jih že zdavnaj obvladajo … tega se velikokrat ne da lotiti na zanimiv način. Iz takšne domače naloge se ne naučijo nič novega, ni jim v izziv.

Otroci v šolah ne dobivajo preveč domačih nalog, je pa nedvomno preveč takšnih, ki so same sebi namen in te so res problem, saj ubijajo voljo tako pri otrocih kot pri njihovih starših.

Andrej Brglez: Menim, da bi bilo lahko domačih nalog manj in bi bilo bolje, če bi jih učitelji bolj skrbno uravnotežili čez teden. Otroci bi jih tako lažje in hitreje naredili, z njimi bi imeli za to več veselja, hkrati pa bi jim ostalo več časa za igro, otroške norčije in seveda za druženje s starši.

Za konec, kaj menita, da je najbolj pomembno, da vajini otroci odnesejo iz šole?

Andrej Brglez: Prepričan sem, da so pred našimi otroki veliko večji izzivi kot ocene. Živeli bodo v povsem drugačnem svetu kot mi. V svetu, ki bo družbo razslojil po novih meril, v svetu ki bo imel vse polno poklicev, za katere se nam danes še sanja ne, da lahko sploh obstajajo, in v svetu, v katerem bo sodelavec ali tekmec za delo sedel v Nagasakiju, Bogoti ali Črnem Vrhu. Zato ne mislim tekmovati ne s šolo ne z drugimi starši v tem, koliko in kaj dajem otrokoma.

Se bom pa še naprej iskreno veselil njunih lastnih dosežkov, ju spodbujal in jima po svojih najboljšim močeh svetoval, kako se lotiti nalog, da bodo dobro narejene.

Samo upam lahko, da šola ni naravnana zgolj na merjenje uspešnosti v ocenah ter na spodbujanje tekmovalnosti za vsako ceno. Upam, da zna otroško radovednost in željo po učenju, ki je lastna prav vsakemu otroku, oblikovati še na drugačen način kot jo midva z ženo doma, in upam, da pazi tudi na razvoj kreativne ustvarjalnosti. Da prepozna in pohvali tudi neobičajno, lastno in inovativno pot do cilja in ne oceni s pet samo tisto pot, ki je napisana v učnem programu.

Tina Deu: Opažam, da je mojim sinovom v šoli dolgčas in potem delajo neumnosti oziroma ne znajo sedeti tiho in pri miru. Zelo me moti, ker krivdo za to pripisujejo njihovi vzgoji, bolj redko pa kdo pomisli, da bi bilo treba kaj spremeniti tudi v šoli in se bolj potruditi, da bodo motivirani. Verjamem, da je težko, je pa tudi zanimivo, da to nekaterim učiteljem tako zlahka uspeva.

Andrej Brglez: Ja, Tina, prav zanimivo je videti, kako to enim učiteljem uspeva drugim pa verjetno ne bo nikoli. Ampak, saj tako je z vsemi nami. Hitro prepoznamo tiste, ki delajo s srcem in v delu tudi uživajo, in tiste, ki delajo samo za plačo, boljši rezultat, višji status, večji bonus … So eni in drugi taki tudi zaradi “pravilnega" ali "nepravilnega" učenja doma in v šoli?

Članek izraža stališča avtorjev in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.