Gre ljubezen skozi denarnico?

Kako upravljati družinske finance?

Denar je pač – sveta vladar. Ne glede na to, kako visoko mečemo kovanec, se nam prej ali slej neizogibno pokaže ta njegova plat. Denar ima izjemno pomembno vlogo v naših življenjih in medosebnih odnosih, še toliko bolj v tistih najintimnejših, partnerskih. Ko si ustvarjamo in gradimo življenje v skupnosti, se namreč zagotovo srečamo s finančnimi izzivi, kot so odnos do denarja, višina zaslužka, krediti, varčevanje, skupni stroški in naložbe.

Zato smo pri treh parih preverili, kakšne izkušnje imajo z usklajevanjem odnosa do denarja, s sklepanjem kompromisov in upravljanjem družinskih financ.

Ko je vse lepo in prav

Meta in Gregor sta z vsemi odtenki finančnih vprašanj opravila skorajda brez besed. Skupaj sta že 19 let, a še nista imela pravega pogovora o financah. »Nikdar se nisva usedla za mizo, da bi naredila dober, vodotesen načrt glede denarja. Sistem se je kar sam postavil na svoje mesto,« razloži Meta. Sliši se nenavadno, zato sta bila tudi sama presenečena. »Kaže, da je bila tudi odsotnost pogovora koristna in uspešna, saj sva nekoč, že po letih skupnega življenja, začudena prišla do spoznanja, da sva si nevede očitno kar dobro razdelila obveznosti po principu 'clara pacta, boni amici' (čisti računi, dobri prijatelji, op. p.), saj še zdaj nimava pomislekov,« Meto dopolni leto starejši partner Gregor.

Oba ljubita literaturo. V tej ljubezni se je rodila tudi njuna, saj ju je združil študij primerjalne književnosti. In ta ljubezen je tudi tista »razvada«, ki premaga sicer zelo nepotrošniško naravnan par.

»Nepremišljenih in naglih odločitev ne sprejemava, razen ko zagledava kakšno knjigo, ki je še nimava na polici. To pa je tako ali tako najina skupna šibka točka,« prizna Meta.

S partnerjem imata ločena računa, a bolj zaradi tega, ker se temu nista pretirano posvečala. »Ločena računa imava zato, ker se nama nekako ni ljubilo v banki ustvariti še enega. Sva se pa kot bančnika najinega gospodinjstva spotoma odločila, da si deliva tisti skupni mesečni strošek, ki je fiksen,« pojasni Meta. Vsak tako prispeva enak delež za nespremenljivi del splošnih mesečnih stroškov (elektrika, vodovod, odvoz odpadkov, internet …).

Kreditov nimata, saj imata lastniško stanovanje. Hrano ob koncu tedna kupi Gregor, čez teden jo dokupuje Meta, priboljške za razvajanje pa kupita vsak zase. »No, pa tudi drug za drugega,« po tihem doda Meta. Po njunem skupnem občutku oba prispevata enako, morda nekdo en mesec več, drugi manj, ampak potem spet drugi več in prvi manj. Drugače je le na počitnicah, ko, če ne pozabita, ustvarita »skupni račun«. »To v resnici pomeni, da v skupno denarnico oba dava enak znesek po dogovoru in ga po potrebi dopolnjujeva,« razloži Gregor.

V financah ne tekmujeta

Drug za drugega kljub ločenima računoma približno vesta, koliko zaslužita. Denarja si med seboj ne izposojata, prav tako drug pred drugim ne skrivata vsebine svoje denarnice, razen v posebnih primerih, kot so novoletna in rojstnodnevna darila. »Ampak tudi v tem primeru se stvari prej ali slej razkrijejo,« v smehu pove Meta.

Da se glede financ oba dobro počutita, sledita, kot pravi Gregor, preprostemu izhodišču: »Ne porabiva več, kot zasluživa oziroma imava. Zato tudi ne jemljeva kreditov. Varno se počutiva, če imava privarčevanega toliko denarja, da bi ob izgubi dohodka lahko s prihrankom preživela pol leta.«

Skupnih prihrankov sicer nimata. Meta vsak mesec namensko varčuje z zneskom 50 evrov, za varčevanje pa se je odločila sama veliko prej, preden sta z Gregorjem začela živeti skupaj. »Znesek ni tako visok, da bi posegal v najino skupno življenje,« pove Meta.

Da so finance najpogostejši povzročitelj stresa v partnerskih odnosih, je pokazala ameriška raziskava leta 2015. A da bi se Meta in Gregor zaradi denarja sprla? Oba se nekoliko začudita. Nista te vrste par.

»Če zaslutiva, da bi se zaplet lahko zgodil, se mu poskusiva izogniti z dogovorom, še preden nastane. Iskanje dogovora ni tekmovanje v tem, kdo bo zmagal, ampak najti najsprejemljivejšo rešitev za oba,« taktiko premagovanja finančnih težav razkrije Gregor.

In v smehu doda: »Če se glede denarja kje razhajava, se kvečjemu v višini zneska, ki ga vsak od naju mesečno nameni za nakup knjig.«

Ne le knjige, tudi dobra hrana in darila

Pa vendar to le ni povsem res, ga hitro dopolni Meta: »Težave recimo nastanejo, ko želiva oba plačati kosilo v restavraciji. Užitka ob dobri hrani seveda ne želiva pokvariti, zato se raje vnaprej dogovoriva, kdo bo plačal.«

A vseeno niso zgolj knjige in potešene brbončice tiste, ki pojedo ves denar v njunem skupnem gospodinjstvu. Tako Gregor kot tudi Meta namreč zelo rada potujeta. »Prav tako skupaj zapravljava za darila, ki jih pokloniva sorodnikom in prijateljem. Če v stanovanju občasno kaj nadgradiva, si znesek praviloma razdeliva, še posebej, ko veva, da bo pridobitev obema prišla prav,« doda Gregor.

Kaj pa, če …?

In kaj bi storila, če bi se razšla? Uteho bi seveda iskala kje drugje kot v literaturi.

»Fjodor M. Dostojevski je v dokumentarnem romanu Zapiski iz mrtvega doma zapisal, da je človek bitje, ki se vsega navadi,« izstreli Meta in hitro nadaljuje. »Čeprav se lahko še danes sliši nekoliko brezčutno, se znamo ljudje vseeno kar dobro prilagajati. Tako kot je v tem trenutku obema pomembno, da ne poskušava živeti na račun drugega, bi si želela, da bi po takšni emocionalni preizkušnji lahko ohranjala finančno samostojnost in ne živela na nikogaršnjih plečih. Upam, da bi se znala prilagoditi novim življenjskim okoliščinam. Ker, kot rečeno, razmerja ne gradiva na skupnih financah, si predstavljam, da se vsaj od tega ne bi bilo težko odtrgati in postaviti na svoje noge. Drži pa, da prihodnosti brez skupnega življenja s partnerjem nimam jasno izrisane pred očmi,« je odkrita Meta.

Praktični izračun

»Če bi se midva razšla, finančna ločitev zagotovo ne bi bila simpatična,« na glas razmišlja Gorazd. Z ženo Eriko imata namreč skupno podjetje, glasbeno šolo. »Priznam, da sem pomislil na to. Bilo bi res sila neugodno, a ne zato, ker ne bi mogel živeti sam s svojo plačo, ampak zato, ker bi se z ženo verjetno težko gledala v istem podjetju. Dogovoriti bi se morala, kdo gre in kdo ostane. No, verjetno se tudi zato ne bova razšla,« v smehu doda Gorazd. Erika ga dopolni: »Ni najbolj smiselno razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi se zgodilo, ker tega tako ali tako ne vemo.«

A četudi je prihodnost negotova, Erika in Gorazd vseeno mislita nanjo.

Pred časom sta se odločila za skupno varčevanje in za ta namen odprla skupni bančni račun. Mesečno nanj shranita od 1000 do 2000 evrov. »Pobudo je dala Erika, ki je varčnejši člen najine zveze. A četudi je bila ideja njena, sva se za to odločila skupaj, hitro in brez kakšnih posebnih pogajanj,« pojasni Gorazd. Prihranki so namenjeni varni starosti oziroma pokojnini in »najinemu hotelu«, doda Erika. To je namreč njuna sanjska naložba.

»Če bi na loteriji zadela deset milijonov evrov, bi zagotovo kupila hotel,« pove Erika. »In odšla bi na pot okoli sveta,« še pristavi Gorazd.

A zdaj – z loterijskim listkom ali brez njega – ni čas za to. Ne le da vodenje skupnega podjetja ni mačji kašelj, ampak imata Erika in Gorazd tudi polne roke radosti z dvema majhnima otrokoma. Porodniški dopust je izkoristila Erika, pa ne zato, ker Gorazd ne bi mogel izpustiti dela iz rok in ostati doma.

»Izračunala sva, komu se bolj splača, in to sem bila jaz,« odločitev enostavno pojasni Erika. Sicer pa se zaradi otrok ne en ne drug nista odločila za krajši delovni čas, prav tako praktično nikoli ne ostaneta doma zaradi bolniškega dopusta.

Eden varčuje, drugi plačuje

Oba sta sicer precej skromna. Ne kupujeta dragih predmetov, nimata dragih hobijev. »Najin hobi je najina služba,« pravi Erika, ki se že zaradi načelnih razlogov otepa zapravljanja. »Živimo v potrošniški družbi, ki je naravnana tako, da neprestano kupujemo predmete in stvari, ki jih sploh ne potrebujemo,« pojasni in v imenu obeh doda, da je po njunem mnenju treba omejiti zapravljanje. A Gorazd je vseeno vsaj malo in vsaj včasih zapravljiv.

»Erika je zelo varčna, jaz pa sem nekoliko bolj zapravljiv, a redoljuben. Zato sva se odločila, da jaz plačujem račune, Erika pa varčuje,« doda Gorazd.

Brez težav do kompromisa

»Včasih otrokoma kupim kaj, česar ne potrebujeta, recimo ribiške palice ali plavutke, in zaradi tega je Erika malo nejevoljna. Ampak ne obremenjujem se toliko s tem. Vsak pač zapravlja svoj denar,« razloži Gorazd.

Nihče izmed njiju se pretirano ne obremenjuje s takšnimi finančnimi drobci, večje vložke pa vedno skupaj dobro premislita. Zato se verjetno tudi še ni zgodilo, da bi denar postal kamen spotike v njunem odnosu. »Zaradi denarja se nisva nikoli čisto zares sprla,« pove Gorazd. »Če že pride do zapleta, vsak malo popusti in najdeva kompromis.«

Ko žena prevzame družinski proračun

Posebne vrste kompromis sta sklenila Marina in Igor, dolgoleten par in starša dveh otrok, ko sta iskala odgovor na finančne težave. »Menim, da so to bolj izzivi skupnega življenja in izraz podpore drug drugemu kot težave. Na začetku najinega skupnega življenja pa je večje finančno breme nosil mož, ker je več zaslužil. Kupil je stanovanje, opremo zanj, apartma …,« pojasni Marina.

Kasneje ju je življenje pripeljalo do spremenjene finančne situacije. Igor se je odločil za spremembo poklica in začel svojo poslovno pot, za katero je porabil vse svoje prihranke.

Zato sta sklenila kompromis, da Marina prevzame vse družinske denarne skrbi. »Trenutno finančno sama vzdržujem družino. A verjetno se bo situacija kmalu spet obrnila,« se nadeja Marina.

Zaradi finančne situacije Marina in Igor trenutno ne varčujeta oziroma večino prihodka vlagata v Igorjev posel. Kljub temu na koncu meseca nobenemu od njiju nikoli ne zmanjka denarja, vsaj ne v takem obsegu, da bi si ga moral izposoditi od drugega. »Je pa res, da sva oba, tudi zaradi trenutno zelo posebne situacije, bolj varčna,« pove Igor.

Spremenjen odnos do denarja

A vedno ni bilo tako. »Na začetku nisva imela enakega odnosa do denarja, ker je Igor že imel službo, stanovanje, avto. Jaz sem bila še študentka, brez premoženja, moj edini prihodek je bila štipendija. Zato sem zelo dobro premislila, kako bom porabila vsak evro,« pojasni Marina. Igorju pa se je včasih njeno varčevanje zdelo pretirano.

»A čez čas, ko sva začela živeti skupaj in so prišli otroci, sem vse bolj prevzemal Marinin odnos do denarja,« pravi Igor.

O denarju sta se začela pogovarjati, šele ko je bilo nujno. Ko je dogovor postal neizogiben, sta hitro našla skupno pot. »Če je ne bi, na začetku najinega skupnega življenja to verjetno ne bi bila ovira. Zagotovo pa bi se prej ali slej izkazalo, da je to področje, na katerem bi se stvari lahko zapletle,« meni Marina.

Rešitev je skupni račun

Tako sta sklenila, da bosta imela vsak svoj bančni račun in skupnega. »S skupnega računa plačujeva redne stroške, svoj denar pa imava vsak za svoje zadeve,« razloži Marina. Na skupni račun vsak mesečno prispeva približno enak znesek.

Obstaja pa strošek, pri katerem nikoli ne računata, koliko je kdo dal – otroci. »Na porodniškem dopustu sem bila jaz, ker sem si tako želela. Za bolniški dopust pa se največkrat dogovoriva, enkrat eden, drugič drugi. Nikoli ne razmišljava, komu se finančno bolj splača,« je jasna Marina.

Da bi se močno sprla zaradi financ, se Marina ne spomni. »Včasih je nekaj slabe volje, vendar se odkrito pogovoriva in iščeva rešitve.« Pomembno se jima zdi, da se oba počutita varna, tudi glede financ. To dosežeta tako, da ima vsaj eden od njiju prihranek in redne dohodke. Sicer pa sta vse, kar ju je grizlo, prebrodila z odkritim pogovorom in medsebojnim zaupanjem. Očitno bo tako tudi tokrat, ko sta se znašla v situaciji, v kateri Marina zaradi razvoja moževega posla pokriva večino družinskih izdatkov.

»Gotovo ni prijetno, ko eden v odnosu nosi vse finančno breme. Zato je v takih primerih odnos med partnerjema na dodatni preizkušnji,« pojasni Marina.

»A zaenkrat uspešno krmariva med čermi,« sklene Igor.

Rešitev je odkrit pogovor, ne bogat mož

Ko si ustvarjamo in gradimo življenje v skupnosti, se temu, da bi se začeli pogovarjati o prihodkih, bančnih računih, stroških, postopoma pa tudi o varčevanju in naložbah, prej ali slej ne da izogniti. Kar naenkrat namreč ugotovimo, da denar še kako določa malo prej nedotakljivo srečo in pušča pečat v vsakdanjem življenju, s tem pa tudi v razpoloženju in dinamiki medsebojnih odnosov.

A več kot očitno se pravi odgovor na finančne zagate skriva v odkriti komunikaciji, načrtovanju in varčevanju, ne pa v bogatem možu, o katerem sanja ABBA.