Freud, froci in fovšija

S tem sem hotel reči: ne poslušajte modelov, ki vas strašijo, kako grozno je starševstvo. Na žurih vam navržejo fraze, kot so:

To so zgovorni znaki, da se menite s tipi, ki vam ne bodo mogli pomagati oziroma vas bodo samo zvabili v lastno luknjo črnega obupa. To so primerki, ki so bili prisiljeni v razplod in se zdaj po najboljših močeh izogibajo tako nalogam kot radostim očetovstva, obenem pa se veselijo, kdaj bo še kdo padel v enako past, da ne bodo tako osamljeni.

Znebite se jih. Jaz sem jim po navadi rekel, da bomo že videli, ja, mislil pa sem si: tak kot vi ziher ne bom.

Druga past starševstva – zrcalno nasprotna brezizhodnemu veseljačenju zaradi tuje nesreče – je teroriziranje vseh živih in mrtvih z namišljenimi muhami svojega otroka.

Freud je v nekem znanem tekstu ugotavljal, da smo kot deca vsi nebrzdani narcisi. In da je potem naloga staršev (še posebej očeta, o čemer več zelo kmalu), da nas v tem megalomanskem zahtevanju vseh radosti sveta zase zabremzajo, nam postavijo meje in s tem svet rešijo pred nami. In kar je enako važno, tudi nam omogočijo, da se sploh še kdaj v življenju česa veselimo, ker če ti takoj vsi vse dajo, na koncu nisi z ničimer zadovoljen.

No, Freud je ugotavljal tudi, da se veliko ljudi s to bremzo svojega otroškega narcizma ni nikoli povsem sprijaznilo in da potem iščejo razne manj očitne poti, da bi vseeno prišli do svojega. Zelo efektivna metoda, na katero pokaže, je projekcija zamisli o velevažnosti svojega sebstva nekam ven.

Takoj za Bogom kot drug primeren projektor lastne važnosti Freud identificira ravno otroka, ki nikdar ozdravljenim narciskom ob starševstvu omogoča, da ljudi potiskajo v služnost malemu božanstvu in si s tem pridobijo nazaj nekaj starega otroškega veselja, ko so ljudi terorizirali še z lastne pozicije.

Ne nasedajte jim, saj zahteve po žrtvovanju drugih v imenu česar koli niso znak zaskrbljene dobrote, ampak prikritega prepričanja o lastni velepomembnosti – in ne postanite oni.

Kako se izognemo obema pastema? Tako, da tudi ob nabavi dece poskrbimo zase: če otroku ne pustimo, da nam popolnoma uniči življenje, se ne bomo niti hehetali padalcem na dnu svoje jame niti metali špic ven na mimoidoče, ker v jami sploh ne bomo. No, malo bomo, ampak ravno toliko zariti, da bomo iz nje življenje štekali bolj poglobljeno.

Otroka nikakor ni treba pri vsem upoštevati in najslabše, kar lahko narediš tako zase kot zanj, je, da se mu pustiš terorizirati. In tu moramo ravno očetje kdaj malo poseči vmes v simbiozo mama-beba. Ker družbenost spolne razlike gor ali dol, mame so te nadloge slabo leto nosile pod srcem in jih imajo zdaj vsak dan prisesane direktno nad isto srce, tako da jim ne smemo zameriti, če imajo kdaj skušnjavo dati preveč. Očetje smo tu zato, da male tirane rahlo brcnemo v rit in jih spravimo v ordnung.

Ampak velja tudi obratno: starša sta dva, da se gresta lahko good cop – bad cop, in vlogi sta pogosto, sploh ko je froc večji, blazno fluidni.

Kar je tu zelo važno vedeti, in tu bom spet malo namočil pero v psihoanalizo, je, da dete, ki joka, zelo pogosto ne ve, kaj bi rado. Ja, dostikrat je lačno ali ga zebe ali kaj boli. Ampak če še kar tuli, potem ko so te zadeve spedenane, se ne spuščajte v tako pogosto roditeljsko zablodo ugibanja, kaj zaboga bi ta reč rada.

Rajši pogruntajte, da dete pogosto samo nima pojma in potrebuje samo nekoga, da mu preusmeri pozornost ali begavo željo priklopi na neki objekt.

Pri otrocih odrastemo, ker moramo končno dojeti, da vsaka želja nima svojega predmeta (ki nam ga bo sčasoma prinesel neki skrivnosten Drugi) in da je treba na neki točki prevzeti to muhavo vlogo Drugega, ki željo pač pomirja tako, da ji rukne v roke (oziroma na ravno pravo razdaljo, v rokah predmet pogosto skrepeni) kako precej arbitrarno, a samozavestno servirano zadovoljitev.

Samozavest, ta je tu važna. Po prvih dneh mojega prvega dojenčka sem recimo opazil, da se je drl neprimerno manj, ko ga je v roke prijela njemu prav nič sorodna patronažna sestra. Pa niti ne, ker bi znala z njim hendlati toliko bolje, pač pa ker je izžarevala samozavest in sproščenost. V naslednjih dneh sem kljub slabemu obrtnemu znanju, pač po načelu fejk it til ju mejk it, poskusil podobno jebivetrstvo izžarevati še sam in čudo čudno, dete je nasedlo kot mamba.

Dete hoče od nas filing, da bomo zrihtali zadeve. In če mu tega ne damo, če smo klecavi in terjamo od njega odgovor, vpije, naj mu zrihtajo kako drugo oskrbo. Dojenčkov jok tako pogosto ne govori daj mi to in to, ampak

To je vse, kar imam. Izi je, prisežem. Pa vso srečo.

P. S. Še ena reč: ni treba, da delate vse skupaj. Starševstvo zna biti naporno, ampak če se breme menja, ga je neskončno lažje nesti. Spustite mamo na kofe in dete futrajte po flaši, potem pa za nagrado sami šibnite na pir.

Zadnjič sem na fuzbalu oznanil drugo dete na poti (ko to pišem, ga ravno zibam, deset dni staro punčko) in je neki frend vzdihnil, kako moreš, meni je še eden preveč. In to be sure, tip mali tiranki kar pusti, da ga s frcanjem v nos budi ob zori, nato pa z njo ves ljubi dan preždita oba starša. Nič čudnega, da si sesut, brat. Omeji divjakinjo, vzemi si veselje zase, podeli naloge in ostane ti bolj ali manj sama smetana. Z nekaj kisline zraven, vedno, ampak to je fajn za življenjske nianse, tako kot globina.

Mah mah

Zib zib

Bodoči očetje, preberite še zapis Klemna Bučana, ki piše o nenačrtovani nosečnosti in življenju z dojenčkom.

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite