Epilepsija pri psih: kako prepoznati znake in jih ustrezno zdraviti

Tudi pes lahko zboli za epilepsijo

Decembra 2017 smo povabili lastnike psov, da se prijavijo na natečaj za brezplačno udeležbo na tečaju vzgoje, ki ga organizira Alfakan. Med številnimi prijavami je žreb določil Laro in njenega leto in pol starega francoskega buldoga Šaja.

Nekaj dni po sestanku, kjer smo se dogovorili, kako bomo sodelovali, nas je presenetilo Larino obvestilo. Njenega psa so morali zaradi nenadnega pojava hudih epileptičnih napadov uspavati. Žalostna novica je opozorila na problem – epilepsijo pri psih.

Pri epilepsiji gre za ponavljajoče krče oziroma živčne napade, ki so posledica nenadzorovanega, nenadnega izbruha električne aktivnosti v možganih.

Odločili smo se, da to hudo bolezen predstavimo in pojasnimo. Psi lahko namreč v številnih primerih z njo dokaj normalno živijo.

Vzroki za epilepsijo pri psih

Obstajata dve vrsti vzrokov, zakaj psi zbolijo za epilepsijo:

• Vzrok je lahko v glavi. V tem primeru je epileptičen napad lahko posledica prirojene bolezni (hidrocefalus), tumorja v glavi, vnetja možganov kot posledica okužbe s povzročiteljem pasje kuge, hude poškodbe glave.

Če ni možno najti vzroka poškodbe, govorimo o idiopatski epilepsiji oziroma epilepsiji brez znanega vzroka. Ta tip je pri mladih psih najpogostejši.

• Napadi so lahko posledica različnih zastrupitev, denimo z etilen glikolom ali »antifrizom«,  z različnimi insekticidi in herbicidi. Lahko so posledica obolenja srca, jeter, ledvic, pomanjkanje glukoze v telesu (najpogosteje kot posledica tumorja trebušne slinavke).

Prepoznajte napad

Da boste znali ustrezno ukrepati, morate znati prepoznati epileptični napad. Takole ga opisuje Lara: »Napad se je pojavil kot strela z jasnega, nihče ga ni pričakoval. Bil je petek zvečer, s fantom sva gledala televizijo, Šaj pa se je kot po navadi stiskal in spal med mojimi nogami. Kar naenkrat se je dvignil na noge in začel močno vohati z glavo obrnjeno v desno stran. To vedenje nama je bilo čudno in ko sva ga klicala po imenu, se ni odzval. Dala sva ga na tla, kjer je kar padel, se iztegnil in nehal dihati. Čez nekaj časa se je začel še sliniti. Seveda naju je takoj zajela panika. Nisva vedela, kako naj mu pomagava in kaj se sploh dogaja z njim. Ker kar nekaj časa ni dihal, sva ga samo pograbila in odhitela k veterinarju.«

Napad se najpogosteje pojavi, ko žival počiva, še posebej zvečer ali ponoči, potrjujejo na Kliniki Loka. Redkeje pa se pojavi, ko je žival vznemirjena oz. aktivna.

Poglejmo še, kaj točno se med napadom dogaja:

1. Prodromalna faza – motnje v senzoriju: če psa natančno opazujete, boste opazili spremembo vedenja. Običajno živali že same zaznajo, kdaj bo napad. To tudi pokažejo na različne načine. Najbolj pogosto tako, da postanejo preplašene in začnejo iskati bližino človeka.
2. Senzoročni ali motorični znaki: pojavi se tresenje, drhtenje, žival cvili in je nemirna.
3. Faza napada: žival se ne zaveda svojega početja, običajno pade na bok, prične veslati z nogami, se slini, joka in spusti vodo ali blato.

Večina epileptičnih napadov traja nekaj minut.

4. Obdobje po napadu: nekatere živali se vedejo povsem normalno, druge pa so lahko preplašene in oslabljene še nadaljnjih 24 ur. Lahko se pojavi celo prehodna slepota ali ohromelost, težave pri hranjenju, zadrževanju urina in blata.

Kaj lahko naredite kot lastnik med napadom?

Ostanite mirni. Pes se ne zaveda in ne čuti bolečine.

Poskrbite lahko le, da se pes med napadom ne poškoduje (da ne pade po stopnicah ali z višine). Pri napadih se psi zelo redko poškodujejo. Občasno si pes lahko pregrizne jezik, to lahko povzroči tudi manjše krvavitve, ki pa običajno niso resne.

Psu med napadom nikakor ne smete odpirati gobca oziroma ga poskušati umiriti z rokami, saj vas lahko ugrizne.

Če napad traja dlje časa, na primer več kot 10 minut, se lahko možgani psa dodatno poškodujejo. V napredovanem stadiju bolezni taki živali ne morejo več pomagati.

Največja nevarnost je pregrevanje psa. Zato ga ne pokrivajte. Pri uravnavanju telesne temperature mu lahko pomagate s hlajenjem, npr. z mokrimi brisačami.

Kdaj k veterinarju?

Če se napad pojavi, si zapomnite oziroma zapišite čas začetka napada. V Kliniki Loka pravijo, da lastniki med napadom pogosto izgubijo občutek za čas. Občutek imajo, da napad traja dlje časa, kot je v resnici.

Če napad traja manj kot pet minut in se pes po napadu prične umirjati, ga namestite v tih, miren in temačen prostor. To je bolje, kot pa da ga vsega vznemirjenega peljete k veterinarju, svetujejo. Šele potem pokličite veterinarja, ki vam bo svetoval, da pridete na pregled. Še zlasti bo pomembno, da veterinarja obiščete, če se napadi pojavljajo pogosteje kot na 2 do 3 mesece.

Če napad traja več kot 5 minut ali če si napadi sledijo drug za drugim, morate takoj poiskati pomoč veterinarja.

Ta bo opravil vrsto preiskav, s katerimi bo skušal ugotoviti vzrok napada, kot so: preiskava krvi in urina, preiskava cerebrospiralne tekočine (tekočina v hrbtenjačnem kanalu), RTG slikanje glave, prsnega koša in trebuha ter preiskava trebuha z ultrazvokom. 

Za potrditev kakršne koli poškodbe možganov boste s psom opravili še magnetno resonanco in računalniško tomografijo.

Če z naštetimi preiskavami ne najdejo sprememb, pes pa je star od enega do pet let, pasme nemški ovčar, labradorec, zlati prinašalec ali pudelj,  gre najverjetneje za epileptične napade neznanega vzroka.

Kakšne so možnosti zdravljenja?

Če pes nima pogostih napadov oziroma mine med napadi več časa, v Kliniki Loka svetujejo, da počakate s pričetkom terapije.

Občasni napadi, npr. kratek napad na nekaj mesecev, včasih ne zahtevajo terapije. Žival po napadu ni splošno prizadeta in si zelo hitro, včasih že po nekaj sekundah opomore. Dolgotrajno jemanje zdravil lahko vpliva na jetra, zato se terapijo predpiše, če veterinar presodi, da to pes potrebuje.

Psa opazujte, da ugotovite, kako pogosti so napadi in kakšen vpliv imajo na kakovost življenja psa, in o tem obvestite veterinarja.

Če pa so napadi pogostejši, je treba čim prej pričeti s terapijo. Veterinar predpiše tablete, kot so Epiphen, ali sirup, ki ga morate psu dajati do konca življenja. Prenehanje s terapijo namreč pogosto izzove ponovne napade.

Ni pa nujno, da zdravila popolnoma odpravijo napade. Lahko samo povzročijo, da se zmanjša njihovo število.

Med samim zdravljenjem veterinar svetuje preventivne preglede krvi zaradi morebitnih stranskih učinkov zdravil. Spremlja tudi, ali doza predpisanega zdravila zadostuje, torej se je zmanjšalo število napadov.

Z blažjo epilepsijo pri psu se da živeti

Zgodba Larinega psa se je končala žalostno. Mi pa bomo zaključili s spodbudnimi besedami Jureta Pribičeviča iz Alfakana, ki ima tudi sam psa Falka s to diagnozo.

»Epilepsija pri psu je bolezen, s katero se moramo naučiti živeti predvsem lastniki takšnega psa. Pri meni je to trajalo kar nekaj časa. Sprva sem se tako obremenjeval s Falkovim stanjem, da sem še sam dobil zdravstvene težave. Sčasoma pa sem se naučil, da na nekatere stvari nimam vpliva, in se posvetil tistim, na katere imam. Zamenjal sem prehrano psa, pričel z ustreznimi zdravili in prilagodil njegovo in svoje življenje,« pripoveduje.

Leta 2013 sta tako kljub bolezni psa nastopala na svetovnem prvenstvu reševalnih psov.

»Diagnoza epilepsija ni prijetna, a vedno je treba pogledati pozitivno stran. Vsak dan, ki ga preživimo s svojim psom, tako lahko še bolj cenimo,« dodaja Jure Pribičevič.

Preberite si več člankov Jureta Pribičeviča o vzgoji psov.