Ko se mamica sreča s poporodno depresijo

10% - 20% mamic doživlja poporodno depresijo

Vsaka nosečnost, porod in skrb za novorojenčka s seboj prinesejo nepričakovane strahove, neštete opravke in prej neznane občutke. Strahovi iz predporodnega obdobja se lahko stopnjujejo, idealizirane podobe materinstva pa se pogosto sesujejo kot prhlo drevo.

Mag. Radmila Pavlovič Blatnik, psihologinja, vodja zavoda Objem, opiše zbirko situacij, ki lahko povzročajo obporodne stiske: »Telesne spremembe so večje, kot jih je mamica pričakovala. Hormoni norijo kot divji konj. Občutek ujetosti v vlogi dojilje, perice in snažilke je lahko prežemajoč. Spolni odnosi so boleči. Ginekologinjo po večini zanimajo tehnikalije, ne čustveno stanje. Partner – nemalokrat pa tudi mamica – kar naenkrat ne ve, kaj bi z otrokom.

Psihologinja poudarja, da tudi okolica običajno ne pomaga: »Z nasveti, kot sta 'bodi srečna' in 'malo se nasmej', ter vsiljivimi vprašanji in dvomi o mamičinih kompetencah velikokrat poglablja stisko. Ta je z utrujenostjo že tako velika.«

Povsem običajni pred- in poporodni občutki slabega razpoloženja, nemira, jokavosti, žalosti ali jeze se zato lahko hitro razvijejo v duševne stiske. Mednje sodijo otožnost, depresija in tesnoba ali celo psihoza.

80 % mamic doživlja poporodno otožnost,10–20 % mamic poporodno depresijo, 1 do 2 od 1000 mamic pa poporodno psihozo.

Vodnik po poporodnih stiskah

POPORODNA OTOŽNOST

Je razmeroma pogosta in jo pripisujejo hormonskim spremembam in odzivu na sprejemanje materinskih nalog.

POJAV IN TRAJANJE: takoj po prihodu domov (po nekaj dneh), traja od nekaj ur do nekaj dni.

SIMPTOMI: spremembe razpoloženja, jokavost, tesnobnost, razdražljivost, ranljivost, težave s spanjem, zmanjšan apetit, pretirana dejavnost ali veliko pomanjkanje energije.

UKREPANJE: V približno dveh tednih se stanje izboljša samo od sebe. Če traja dlje, lahko dobi značilnosti poporodne depresije. Mamici je treba pomagati pri gospodinjstvu in varstvu, da si lahko vzame čas zase in za pogovor z osebo, ki bo brez obtoževanja prisluhnila njenim občutkom.

POPORODNA DEPRESIJA IN TESNOBA

Sta posledica součinkovanja hormonskih sprememb, osebnostnih značilnosti, naučenih odzivov na stresne okoliščine, kemičnih neravnovesij v telesu, zahtev materinstva ter družinskih in družbenih razmer matere. Povezani sta s spremenjenimi biokemičnimi procesi v možganih.

POJAV IN TRAJANJE: pojavita se od štiri do šest tednov po porodu in lahko trajata do pol leta ali več.

SIMPTOMI DEPRESIJE: občutki nesposobnosti, nemoči, žalosti, nemirnosti, obupa, pomanjkanja volje do življenja, slabo počutje, utrujenost in pomanjkanje energije, težave s spanjem, občutki manjvrednosti, hudi občutki krivde, pretirani občutki osamljenosti in zapuščenosti, težave z osredotočenostjo, počasno razmišljanje, neodločnost, nezanimanje za spolnost ter povečan ali zmanjšan apetit.

Mamica ne more vstati iz postelje, vsako opravilo je hud napor. Občutek ima, da bo znorela. Ne uživa v vsakdanjosti in stvareh, ki jih je navadno rada počela. Ne zanima je dogajanje v okolici, ne zanima se za otroka ali zanj pretirano skrbi.

SIMPTOMI TESNOBE: napadi panike in tesnobni občutki ter neprijetni telesni občutki (mravljinčenje v rokah in nogah, oteženo dihanje, pospešen in/ali nereden utrip srca). Lahko se pojavijo vsiljive, tuje misli, tudi misel na poškodovanje otroka ali sebe.

UKREPANJE: Nekatere ženske okrevajo same od sebe. Dokazano pa je, da okrevajo hitreje, če poiščejo pomoč, zdravljenje (psihoterapija in/ali zdravila, ki so varna tudi za doječe matere) in podporo tistih, ki skušajo videti stvari z njihovega zornega kota, denimo mamic s podobnimi izkušnjami.

POPORODNA PSIHOZA

Je relativno redka, a je bistveno bolj nenadna in očitna kot poporodna depresija.

POJAV: običajno se pojavi med tretjim in štirinajstim dnem po porodu, lahko tudi pozneje.

SIMPTOMI: izguba stika z resničnostjo (neskladnost mišljenja in vedenja z resničnostjo, mamica lahko vidi, sliši ali čuti stvari, ki ne obstajajo, ima privide ali preganjavico), nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka.

UKREPANJE: Poporodna psihoza je bolezen in zahteva takojšnje zdravljenje in nemudno zdravniško pomoč. Zdravljenje z zdravili in terapijo je učinkovito.

Ranljivejše skupine za poporodno depresijo in obporodne stiske

V stiski se lahko znajdejo vse mamice, a praviloma več obporodnih stisk doživljajo:

 
• Pretirano zaščitniške mamice, ki so povsem spojene z otrokom in se odrežejo od sebe, partnerja, prijateljev. Pozornost imajo zoženo le na otroka. Pomoč potrebujejo pri spoznanju, da je stik z realnim svetom nujen ter da so tudi one pomembne in si morajo vzeti čas zase.
• Pretirano distancirane mamice, ki nimajo odnosa do otroka in ga ne čutijo povsem. Nemalokrat otroka doživljajo celo kot breme. Pomoč potrebujejo pri navezovanju stika z njim.
• Mamice, ki v času nosečnosti ali materinstva doživijo smrt oziroma hudo bolezen bližnjega, potrebujejo pomoč predvsem pri zagotavljanju časa za žalovanje. Strokovnjaki jim svetujejo, da del dneva namenijo izključno žalovanju. Več nasvetov najdete v zgodbi o žalovanju. Dan zato ni v celoti prepojen z žalostjo, ki jih odtujuje otrokom.

Znaki poporodne depresije

Kot pri običajnih duševnih motnjah tudi pri obporodnih stiskah mamice sprva večinoma zanikajo težavo. »Saj vendar moram zlagati, prati, pospravljati, meriti čas med podoji, kuhati, likati,« je pogosto slišati.

»Mamice ne prepoznajo svoje situacije. Ne vidijo sebe, ne vidijo, da stvari počnejo obsesivno, da si ne vzamejo odmora. Redke takoj sprejmejo povsem sproščen način materinstva, v katerem otrok ni projekt, in nadaljujejo običajno življenje,« pravi Pavlovič Blatnikova.

Da bi se izognila napredovanju poporodne stiske, je bistveno, da jo mamica hitro prepozna in sprejme. Eno najpomembnejših spoznanj za mamice je, da slabo počutje ne bo trajalo večno. Stiske je mogoče uspešno obvladati.

V priročniku za starše Mami! Oči! doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, spec. klin. psih. in Megie Krajnc, mag. psih. navajata, da so znaki poporodne depresije, da je ženska vsaj dva tedna depresivno razpoložena ali ne kaže interesov, izraža pa se lahko tudi s spremenjenim apetitom, motnjami spanja, upočasnjenostjo, utrujenostjo, občutkom manjvrednosti, motnjami pozornosti in koncentracije, samomorilnimi mislimi.

Prenesite si brezplačen priročnik za starše.

Poleg zgoraj naštetih so lahko simptomi poporodne depresije tudi: občutki nesposobnosti, nemoči, žalosti, nemirnosti, obupa, pomanjkanja volje do življenja, slabo počutje, utrujenost in pomanjkanje energije, hudi občutki krivde, pretirani občutki osamljenosti in zapuščenosti, počasno razmišljanje, neodločnost, nezanimanje za spolnost.

Ženska ne more vstati iz postelje, vsako opravilo je hud napor. Občutek ima, da bo znorela. Ne uživa v vsakdanjosti in stvareh, ki jih je navadno rada počela. Ne zanima je dogajanje v okolici, ne zanima se za otroka ali zanj pretirano skrbi. Pogoste so tudi težave z dojenjem.

Bistveno pa je tudi, da bližnji prepoznajo simptome, saj so pogosto prvi, ki opazijo stisko. »Teta, ki je poznala depresijo, me je znala napotiti v pravo smer,« se spominja Brigita Langerholc Žager. »Že ko sem si priznala, da sem bolna, sem se počutila olajšano.«

Zdravljenje poporodne depresije

S pred- in poporodnim obdobjem je povezan cel spekter različnih stisk: strah pred porodom in strahovi, povezani z novo vlogo mame (skrb za službo in vprašanja o tem, ali bo zmogla); pomisleki, ali je oče otroka primeren partner. Te skrbi se prenašajo v poporodno obdobje ter lahko prerastejo v obsesivno-kompulzivne motnje, posttravmatski stresni sindrom in težave pri povezovanju z otrokom.

Zaradi različnih dejavnikov pa se lahko že v nosečnosti, predvsem pa kasneje pojavijo tudi poporodna otožnost, depresija in tesnoba ter psihoza. Te vsaka ženska občuti drugače, prizadenejo pa jo lahko različne kombinacije občutkov ali samo nekateri izmed njih.

Res je, da nekatere ženske okrevajo same od sebe. Dokazano pa je, da okrevajo hitreje, če poiščejo pomoč, zdravljenje (psihoterapija in/ali zdravila, ki so varna tudi za doječe matere) in podporo tistih, ki skušajo videti stvari z njihovega zornega kota, denimo mamic s podobnimi izkušnjami. Le s socialnimi stiki lahko ženske in bližnji pravočasno prepoznajo težave in ukrepajo.

Pri vseh psihičnih težavah, ki trajajo več kot dva tedna, svetujemo posvet s strokovnjakom, pravita Globevnik Velikonja in Krajnčeva.

Svojo stisko ali stisko bližnjega lahko zaupate svojemu osebnemu zdravniku ali ginekologu, ki bo znal svetovati o naslednjih korakih. Priporočljiva pa je tudi vključenost v podporne skupine svetovalnih zavodov, ki ponujajo svetovanje ob obporodnih stiskah.

Psihiatrična hitra pomoč: 01 434 45 17.Združenje Naravni začetki (mamaZOFA), podpora na področju nosečnosti, poroda in starševstva: 01 544 34 79.Zavod Objem, svetovanje za pomoč pri obporodnih stiskah: 051 245 013.

Tudi mama v stiski je nezamenljiva

»Ko sem ob pomoči psihoterapevtke spoznala, da je to le stanje, ki bo minilo, sem lahko začela spremembe. Začasno smo se preselili na deželo, začela sem ponovno vzpostavljati stike z drugimi in teči. Od tam je šlo samo na bolje,« pripoveduje Brigita Langerholc Žager.

Mamica se s spremembami, ki jih doživlja, lažje spoprijema, če ji kdo konkretno pomaga. Brez slabe vesti mora dovoliti, da otroka na sprehod odpelje kdo drug, da ji prinesejo skuhan obrok, odnesejo smeti, nakupijo hrano. To je preprosta pomoč, ki učinkovito prepreči mamičine hujše stiske.