Piši nam
Naroči zastopnika
Koliko daril je ravno prav?
O darilih in pričakovanju razmišlja mama blogerka Tina Deu.
Nekateri starši ves čas kupujejo, kar otrokom pade na pamet, nekateri otroci darila dobijo dvakrat na leto, nekateri sploh nikoli. Koliko daril pa je ravno prav? O darilih, ki naj bi jih prinesel dedek Mraz, pri nas začnemo razpravljati takoj po novem letu. Ali pa celo na novega leta dan, torej takoj, ko dobri stari mož odnese pete. Razlog obdarovanja se vmes spremeni le enkrat – okoli rojstnih dnevov razglabljamo o rojstnodnevnih darilih. Takoj ko ugasnejo svečke na torti, pa smo spet pri dedku Mrazu.
Ti dve priložnosti sta pravzaprav edini, ko si otroci lahko nekaj zaželijo in potem to tudi dobijo. Z rahlimi prilagoditvami, seveda. Ker motorja svojim sinovom ne bom kupila, dokler bom živa. Pa nekako nismo predvideli, da bomo imeli pred hišo bazen namesto zelenjavnega vrta.
Namesto pošiljke s Kitajske
Darila so torej dvakrat na leto. Vmes kupujemo samo tisto, kar potrebujejo. Kljub temu je njihova otroška soba polna plastike in igrač, s katerimi se nihče ne igra, jaz pa si že leta razbijam glavo, kako otroke prepričati, da si namesto pošiljke s Kitajske zaželijo kaj bolj uporabnega, trajnega in okolju prijaznega. Saj ne da bi jih potem s tem zalagala vsak dan, jim pa vsekakor raje kupim knjigo, kot pa nekakšnega super junaka, ki je v tistem trenutku najbolj in.
Enkrat bo minilo
Ampak pri nas niti ni tako hudo – manjša frekvenca obdarovanj vsekakor pomaga. Večkrat naletim na otroke, katerih sobe so še bolj polne igrač – večinoma tistih, ki jih ob nedeljah dopoldne izdatno reklamirajo med risankami in otroškimi oddajami. Poleg tega že vidim luč na koncu tunela: najstarejši je letos vsej širši družini prepovedal nakup igrač in nam vsem skupaj naročil opremo za bordanje. Želja je res velika, saj se je v njenem imenu odrekel celo darilom, ki bi jih dobil šele prihodnje leto.
Hrepenenje
Imeti želje, ki se lahko izpolnijo samo enkrat na leto, se mi zdi dober trening potrpežljivosti. Tudi za otroke. Ali pa predvsem za otroke. Ker če si nekaj želiš dolgo časa, želja postane jasna in ko se izpolni, je veselje še toliko večje. Če ti vse servirajo na pladnju, sploh ne moreš vedeti, ali so tvoje želje samo trenutne ali so zaresne.
Vital: Mami, a veš kaj si želim za dedka Mraza?
Jaz: Ja, vem. Avto na daljinca, to si mi že včeraj povedal.
Vital: Ne, zdaj si ne želim več avta na daljinca. Sem mislil, da bi mi prinesel tistega delfina, s katerim lahko plavaš po morju ali pa skačeš dol.
Jaz: Okej. Samo malo me skrbi, da se dedek Mraz sredi zime ne bo spomnil na delfina. (Že razmišljam o tem, kje bom takrat dobila igračo za na morje.)
Vital: No, saj to si želim zdaj, ko je poletje. Ko bo zima, bom ziher že pozabil.
In je res. Spet smo pri avtu na daljinca.
Večkrat šele na poti ugotoviš, da si nečesa sploh ne želiš. In si začneš želeti nekaj drugega. Pa naučiš se, da vse ne more biti takoj in tudi, da se želje včasih sploh ne izpolnijo. Hrepenenje je en tak grenko-sladek občutek. Še zdaj se spominjam, kako sem si želela barbiko iz Avstrije in kako me je bilo skoraj konec, ko sem jo zagledala pod novoletno jelko.
Rituali
December je evforičen, glasen, ves čas je nekaj treba. Sploh otrokom se kar meša. Ampak rituali, ki jih prinaša, so pa vseeno fajn, saj tudi zaradi njih vemo, kaj je prav. Ker obdarovanje res ne more biti vsak dan. Ravno v tem je čar.
Želite prejemati takšne nasvete v vaš poštni nabiralnik? Prijavite se na naše e-novice posebej za mame:
Izbor najnovejših zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan z vašimi otroki, enkrat na mesec v vašem e-nabiralniku.
