Majhni otroci male skrbi, veliki otroci …

Kot vsak normalen starš se kdaj vprašam, ali  ne pretiravam, jih morda preveč omejujem, a mi je tudi popolnoma jasno, da morajo kdaj sami doživeti boleče odrgnjena kolena in potolčene komolce, sploh če se rolajo brez ščitnikov. Ker zdaj so že toliko stari, da se jasno zavedajo posledic.

Vedno znova se spomnim, kako je, ko so bili naši otroci majhni, kakšen pametnjakovič rekel “majhni otroci, male skrbi, veliki otroci velike.” No, takrat temu reku nisem verjela in sem, ravno nasprotno, celo prevzetno mislila, da bodo moji otroci pač tako dobro vzgojeni, da bodo vedno vedeli, kaj je prav, in bodo tako tudi ravnali. Mislila sem tudi,  »samo da se izkopljemo iz plenic in  vse bo  šlo kar samo od sebe«. No, ja.

Od takrat je minilo nekaj let, otroci so zrasli, naša najmlajša jih ima zdaj 10, najstarejši  19, vmes pa smo doživeli  marsikaj.

Od prepirov s trmastimi dveletniki, ki so  kmalu ugotovili, kako lahko sami odpnejo varovalo na otroškem sedežu v avtu. Takrat je bilo preprosto: avto sem zapeljala na prvo varno postajališče, ugasnila motor in rekla: “Dokler ne bomo vsi v avtomobilu varno privezani,  ne bom peljala naprej.” Smo kdaj stali tudi nekaj minut, se pogovarjali zakaj je pomembno, da smo v avtomobilu vsi privezani in se potem tudi varno ter pravilno privezani peljali naprej. Če se je že strašno mudilo v vrtec ali šolo, smo se pa kdaj tudi skregali.

Z najstniki, ki jih ne moreš več tako vzgojno prinašati naokoli, ni  več tako enostavno. Ne štejem več, recimo, kolikokrat sem tulila z okna za najstnikom, ko je odbrzel na kolesu ali rolerjih, da mora nujno imeti čelado.  Mlajši sin se je rad naredil, da ne sliši, ker je prej potreboval pol ure, da si je naredil frizuro s strehco, porabil pol kile gela in res ne gre, da bi to kvaril s čelado. Za čelado v šolski omarici nikoli ni dovolj prostora, za rolerje  pa vedno, kaj? Da sploh ne govorim o tem, kako gresta starejša najstnika  zjutraj z vlakom v šolo in jima vedno znova težim,  naj ne hodita po ulici s slušalkami z glasno glasbo v ušesih, saj ne bosta slišala dogajanja v prometu okoli sebe. Še dobro, da nimam žolčnih kamnov od vseh skrbi.

Po eni strani mi je všeč, da devetnajstletnik še ne izraža želje, da bi šel delat vozniški izpit, po drugi strani pa bi rada videla, da bi že bil izkušen voznik. Ta vmesni čas bo treba preživeti. Ojej, štirikrat! Dokler naš najstarejši ne naredi izpita za avto, pa bova z možem brezplačna taksista s polnočnih koncertov, ki so vedno v Ljubljani, da potem hodiva naslednji dan po službah kot dva zombija. Najboljši koncerti so namreč vedno sredi tedna, v nočnih urah, ko odpelje že zadnji avtobus.

Trenutno je moja največja skrb, ko gresta starejša dva “žurat”, da bi se usedla zraven v avto, ki bi ga vozil prijatelj, ki je pod vplivom alkohola. Resno lahko samo upam, da se ju naši pogovori kaj primejo. Sicer pravita, da pridigam in da sem tečna, a vendarle upam, da ju bo spremljal tihi glasek, ko bosta prišla v tako situacijo, in  bosta ravnala razumno in pravilno.

Močno se zavedam, da vsi kdaj naredimo kakšno neumnost in da imamo lahko srečo ali ne. Vedno bom mnenja, da, čeprav otroci menijo, da jim težim, vsaj s pogovorom in nenehnim ponavljanjem, kaj je v prometu prav in kaj ne, predvsem pa z lastnim zgledom (čelada na kolesu, vedno privezan pas, vožnja po omejitvah …), vanje vtiskujem sporočilo, ki jim bo nekje, s tihim glaskom, tam v ozadju s hormoni preplavljenih možganov ( tako se reče, saj ni fizično čisto tako), ko bodo ali če bodo prišli v kakšno situacijo, pomagalo, da se bodo znali odločiti ali ravnati pravilno.