Meni malo zamuja

Filmski trenutek zanositve

Nekje sem prebral super izjavo, ki pravi takole: »Seksal si brez kondoma. In kaj si pričakoval? LCD-televizor?«

Res je. V trenutku, ko sva sebi in drug drugemu rekla, da »dajva brez, pa kar bo, bo«, sva nevede podpisala, da sva za to, ali se otrok zgodi ali ne, 100% odgovorna.

Imela sva majhnega psa, maltežana Taia. Bil je njen, da ne bo pomote. Nikoli nisem bil oboževalec psov na baterije, mali sitnež pa mi je prirasel k srcu. Bil je poseben, ego je imel nabrit do konca, borben je bil kot ris, vedno je renčal na večje pse, in kar je bilo najbolj zanimivo, ni maral otrok. Zato sva vedno govorila: »Dokler bo pes, ne bo otrok.«

Lani je zaradi zapletov s srcem poginil. Jokal sem kot otrok. Nekaj dni smo se pogovarjali samo o Taiu. No, in teden zatem sem moral za 5 dni službeno iti na Roglo povezovat neki dogodek. Punca je šla z mano, malo na počitnice in zamenjat okolje, da ne bi mislila samo na umrlega psa. Zanimivo je, da sva se s punco ravno na Rogli prvič spoznavala. 5 let kasneje, nekaj dni po smrti najinega kužka, sva bila spet tam. Punca je mesec in pol pozneje izjavila: »Meni malo zamuja.« V sekundi mi je bilo jasno, kje se je zgodilo.

Punca je naredila test, katerega rezultat sem vedel že vnaprej. Bilo je preveč naključij, da se ne bi povezala. Natočil sem si enega kratkega. Ko je punca prišla iz WC-ja, sem samo še nagnil kozarec. »Noseča sem,« je rekla. V tistem trenutku sem kot še nikoli do tedaj začel razmišljati za več kot dva meseca vnaprej, in to v isti sekundi:

• kaj potrebujemo,
• ali bo avto dovolj velik za voziček,
• ali bomo imeli dovolj denarja,
• ali bom moral biti poleg pri porodu (joj, upam, da ne bom gledal, kako mali leze ven, ker se mi bo puncina lulika verjetno zagabila do konca življenja),
• ali bo otrok zdrav,
• ali sem v življenju preveč žuriral,
• ali se bo poznalo, da sem včasih kadil travo,
• kaj si želim, fantka ali punčko (fantka, a je lahko, prosim, fantek?),
• kako bom gledal na tipe, ki bodo hodili k moji hčerki, ko pa sam vem, kakšni smo lahko (naj bo fantek, pa še avte na daljinec bom lahko spet kupoval),
• kaj pa, če me otrok ne bo maral (fantje so lahko res problematični, sebe poglej, punčke so bolj fletne, niso taki egi, morda se bova bolje razumela s punčko),
• ah ne, no, pa tako sem si želel še letos v Los Angeles, a to ni moglo malo počakati?!

Ampak življenje ne čaka, včasih se počutiš, kot da te prehiteva po desni, sploh ko se zaveš, da ima novo prioriteto. V življenje je vstopilo nekaj, kar bo ustavilo vse, kar počneš, če bo to potrebno, in prvi »šamar« me je že čakal za vogalom.

Prvi pregled pri ginekologu

Na prvem resnem obisku pri ginekologu sem se počutil, kot da bodo pregledovali mene. Imel sem tremo. Vedel sem, da lahko že izveva spol. Pripravljen sem bil na dečka ali deklico. Tako ali tako bi vse to gledal samo skozi pulze.

Ampak vseeno, moram reči, da sem se zelo razveselil, ko sem videl mini lulčka. »Deček je,« je rekel ginekolog in v tem trenutku je bilo eno vprašanje manj, jaz pa sem že videl, kako skupaj skejtava, voziva BMX in sestavljava legokocke.

Drugi pregled pri ginekologu

Bil je šok, trenutek, ko se ustavi čas. »Nekaj mi ni videti čisto O. K., hm, ampak lahko, da ni nič,« je rekel ginekolog. Postala sva bleda. Oba: »Kako mislite, hm, nekaj ni O. K., ampak lahko, da ni nič?!« Ginekolog pa je nadaljeval: »Predlagam NIFTY-test, da se prepričamo.« In potem sva v grozi čakala. »Lahko, da ni nič,« mi je odzvanjalo v glavi. Jeza, obup, nemoč, po enem tednu pa telefonski klic: »Vse je O. K., NIFTY je pokazal, da je otrok 99,8% zdrav.«

Tretji šok

Otrok se noče obrniti. Sedi, njemu je kul tako, kot je. Verjetno si misli: »Foter, ti si bil v življenju že dosti obrnjen na glavo, ni treba, da sem še jaz.« Kaj pomeni zdaj to?

Joj, spet zapleti. Še rodil se ni, pa že dela probleme. Napovedali so carski rez. To je bilo zame kot neke vrste olajšanje. Pri carskem rezu oče počaka v sosednji sobi in pusti, da ves »dirty work« opravijo brez njega. In potem za nagrado, ker je postaval po hodniku, prvi v roke dobi otroka.

Po tihem sem si kar malo oddahnil, čeprav bi v primeru normalnega poroda seveda stal poleg in pomagal, ampak je, kar je. Carski je! Kar je bilo pri carskem rezu carsko, je bilo tudi to, da sem točno vedel, kdaj bo, in sem lahko planiral zabavo ob rojstvu. Moška dolžnost, na katero kar veliko damo.

7. decembra odprtih ust

7. decembra sva bila že zgodaj zjutraj pripravljena. Bila sva prva v vrsti v ljubljanski porodnišnici in malo čez enajsto so punco, bodočo mamo mojega otroka, odpeljali. Kolikor sem jih – že dobro na adrenalinu – razumel, sem imel vsaj uro časa do prihoda novorojenčka. Kljub temu sem se od prve minute presedal, hodil okrog, gledal na hodnik, poslušal, če kaj slišim. Jok? Kar koli?

No, in že čez dobre pol ure je prišla medicinska sestra, v rokah pa je imela nekaj majhnega, glasnega, rdečega z reees velikimi vijolično rdečimi jajci. Uau, kakšna jajca, sem si mislil, kako si ti lahko moj sin? »To je vaš sin, vse je potekalo brez težav.«

Baje nekateri očetje jokajo, jaz pa sem ga gledal z odprtimi usti. Kar nisem mogel dojeti, da je to to. Preveč je, nemogoče je sprocesirati. Približno tako je, kot če bi hotel dojeti, da je vesolje neskončno. Da bi to razumeli, imamo nekako premajhne možgane. Enako ne moremo razumeti, da se je rodil nekdo, ki bo odslej vedno z nami. Budil te bo, ti težil, jokal, ti mu boš menjal plenice, skrbel, da mu nič ne bo manjkalo, predvsem pa ga boš imel raje kot vse na svetu. Sploh ta zadnji del rabi svoj čas za razvoj. Nekaj dni, tednov, mogoče celo mesecev, ampak verjemite, pride.

Štruca in adijo

To malo kričeče bitje leži pred tabo na mizi, umazano. Zdravnica ga tehta, meri, potem pa ga dobesedno zavije kot burek na Bavarcu in ti ga da v roke: »Evo ga, srečno!« In gre. Jaz do tega trenutka še nikoli nisem držal dojenčka, nikoli, vedno sem se temu elegantno izognil. Bal sem se, da bi mi padel ali da bi se zaradi moje nespretnosti pripetilo kaj drugega.

Dobro, da sem prej na YouTubu pogledal, kako ga prijeti. V šoli za starše sem, kot kaže, to uro prešprical. Nekako sem ga le držal. Nakar je mimo sobe prišla še ena zdravnica, me videla in se začela smejati: »Sprostite se no malo, rame imate pri ušesih, stresite rame, zadihajte. Tako!« In sem se sprostil in čez 15 minut sva že delala selfije ter jih pošiljala babicam, tetam, prijateljem ... Uau, postal sem oče, kaj takega! Bil sem nenormalno ponosen, pol metra nad tlemi.

Otrok v avtu

Nekaj dni je bilo potem vse super. Hodil sem na obiske. Izvedel sem, da mali že malo sesa. Vsak dan se mi je zdel lepši. Vsak dan sem imel na telefonu vsaj 20 njegovih slik več.

Potem je prišel prvi veliki trenutek – vožnja domov!

To je bila najprevidnejša vožnja mojega življenja. Še dobro, da sem doma dva kilometra stran od porodnišnice. Neverjetno, kako sem kar naenkrat uporabljal tudi ogledala, ki sem jih nazadnje na izpitni vožnji, ležeče policaje sem prevozil s hitrostjo 3 kilometre na uro, na vsakem križišču sem 10-krat pogledal levo in desno. V trenutku sem razumel, zakaj ljudje uporabljajo nalepke Otrok v avtu: ne zaradi samohvale, pač pa ker se želijo opravičiti drugim voznikom, da vozijo slabše kot večina najstarejših upokojencev.

Superherojske mamice

Doma smo, sami. Zdaj gre zares. Ampak tu je en velik plus. Mamice v trenutku, ko rodijo, postanejo superherojinje, njihove prsi pa nadnaravno orožje proti težavam.

Če bi moral sam vzgajati otroka, ga miriti vsakič, ko zajoka, bi me verjetno po enem tednu odpeljali na zaprti oddelek.

Ampak s pomočjo nadnaravnih sposobnosti mamic se da prav vse. Dejansko sva imela v prvih treh mesecih težave le s krči, ki pa so za fantke nekaj povsem normalnega. Bili so trenutki, ko sva bila celo spočita, naspana, čeprav je bil mali lačen na dve uri tudi ponoči in sva se seveda zbujala oba. No, v glavnem ona. Jaz pa sem zjutraj prevzel eno rundo hranjenja, da se je lahko naspala.

Potem je prišla noč, ko je mali spal že 5 ur, 5 ur v kosu. Noro, sva rekla, kakšno srečo imava, in to pri že skoraj 4 mesecih!

Reklamacija računa

No, in ker v življenju nič ni enostavno, se je mali gangster pri štirih mesecih odločil, da je spanje izguba časa. Na eno uro je vstajal ceeelooo noč, pojedel malo, se malo podružil, še kakšno rekel, ko je bila že ravno super ura za to, potem pa nazaj spat.

Včasih te prime, da bi malega kričača zaprl na balkon, pa naj se dere. Najraje bi se mu začel dreti nazaj na ušesa. Prime te, da bi našel račun iz porodnišnice in šel vprašat, če lahko uveljaviš reklamacijo, ampak stisneš zobe in rečeš: »Mami, mali spet joka!« In potem kot vedno mamica reši situacijo in spet vsi skupaj spimo kakšno uro, dve.

Razloga za nočni jok ne ve nihče, ne pediatri ne Google. Če ga kdo ugotovi, mu lastnoročno podpišem Nobelovo nagrado za nočni mir in mu častim pivo do konca življenja.

Ta teden je bil mali star sedem mesecev. Še vedno misli, da bo ponoči kaj zamudil, in se temu primerno zbuja, ampak posledice v obliki podočnjakov se vidijo samo na starših, on je vsako jutro videti popolnoma naspan in pripravljen na nove zmage.

In to je tisto, kar tudi tebi, nenaspanemu, z dodatnimi sivimi lasmi in podočnjaki do ust oplemenitenemu fotru, naredi vsak dan posebej. Ko zjutraj pogledaš v posteljico in dete pogleda tebe, dojame, kdo si, in se zasmeji s tistimi brezzobimi usti, mu ne moreš zameriti nočnega terorja. Nemogoče.

Motivacijske izohipse

Kar naenkrat dojameš, da je tvoj svet dobil nov center. Nisi več samo ti, ti, ti, ampak je prioriteta življenja nenadoma drugje. Dobiš veliko moč, dodatno energijo. To je podobno kot pri živalih, ki svoje mladiče branijo pred vsem. Četudi je nasprotnik močnejši, bodo zmagale. Približno take občutke v tebi prebudi otrok.

Ne vem, če sem kdaj toliko delal in bil tako motiviran, kot sem, odkar sem oče, pa čeprav z malo manj spanja. Neverjetno, kako ti lahko tak mali gangster spremeni življenje in zleze pod kožo. Nemogoče je razložiti, kako rad imaš to malo mrcino, kaj ti pomeni en sam nasmeh ali pogled, kako ponosen si, ko se prvič prevali v levo ali pa postavi nazaj na trebuh. Sploh si ne predstavljam, kaj vse me z malim še čaka, če sem sedaj ponosen že samo na to, da redno kaka. Noro!

Kaj torej reči nekomu, ki ga vse to šele čaka, nekomu, ki je ravno izvedel, da je njegova punca noseča?

Samo razmišljaj pozitivno! Gotovo ne bo enostavno. Ampak verjameš mi lahko, da bo to najbolj nadnaravna izkušnja v tvojem življenju. Vodil te bo nagon. In tudi sam se boš skozi proces od nosečnosti do rojstva in naprej postopno spreminjal v očeta.

Eno najpogostejših vprašanj je: »A sem pripravljen?«

Moj odgovor je: »Seveda nisi!« Kako boš pripravljen na nekaj, česar ne poznaš. Lahko si pripravljen na 10-kilometrski tek, vzpon na Triglav, izpit iz prava, ker točno veš, kaj te čaka. Na otroka nikoli. Čisto vsak je drugačen, tako da je najbolje, če si takoj priznaš in rečeš: »Nisem pripravljen, bom pa dal vse od sebe.« To je največ, kar lahko obljubiš sebi, svoji punci in otroku, ki prihaja, vse drugo boš dojemal sproti. Tako smo narejeni. Odgovori so v nas in otrok bo v tebi prebudil vse, kar potrebuješ, da ga vzgojiš, samo prisluhniti moraš njemu in sebi in kar naenkrat si boš rekel: »Pa saj sem kar dober foter!«

Srečno!

Bodoči očetje, preberite še štiri nasvete Martina Jezerška. O toleranci. Peti, šesti in sedmi nasvet pa, da bo vse v redu.

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite