Ko je otrok srečen in blesti, ovire padejo

Uspeh je možen tudi brez privilegijev

»Ne ovirati, temveč podpirati,« je vodilo, ki mu sledi Saša Čano, oče danes 18-letne glasbenice Sare, ki žanje uspehe na mednarodni ravni.

Da bo nekega dne v rokah držala glasbilo, je slutil, že vse odkar je prijokala na svet, saj se je rodila v družino glasbenikov. A da bo to prav violončelo, sprva ni bilo tako samoumevno.

Ko je imela Sara pet let, si je namreč zamislila, da bo igrala trobento. Starša temu nista oporekala, a ker trobente ne moreš igrati, dokler imaš mlečne zobe, sta ji ponudila začasno rešitev: violončelo. »Trobenta je bila v trenutku pozabljena,« se spominja Saša.

Sara je danes dijakinja Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, a je že maturirala iz glasbe. Za letos ji zato ostaja le še splošna matura, obenem pa se pripravlja tudi na sprejemne preizkuse za vpis na eno izmed univerz v tujini.

Saša Čano kot prekaljen glasbenik zelo dobro ve, da se glasbeni uspeh ne zgodi čez noč.

»Talent v glasbi pomeni, da je treba predvsem veliko vaditi in biti vztrajen,« poudari Saša, sicer operni solist v SNG Operi in baletu. Sarini dosežki tako temeljijo na ogromni predanosti glasbi. »Vaditi je treba vsak dan po več ur.«

Kako pa je Sara usklajevala ljubezen do glasbe in šolo? Saša pove, da se v osnovni šoli kljub hčerini nadarjenosti niso odločili za to, da bi Sara imela status umetnice. Z ženo sta menila, da bi bilo to odveč. Očitno je bilo res, saj je Sara osnovno šolo končala z odličnim uspehom.

»Ni bila privilegirana, a je bila vseeno uspešna. Je pa res, da je bilo že od začetka jasno, da redne šolske obveznosti ne smejo trpeti ne glede na okoliščine,« je jasen Saša.

To pa je zahtevalo skorajda ves prosti čas, zaradi finančnega zalogaja pa so se odrekli tudi počitnicam. Na morju tako niso bili že nekaj let, razen za dan ali dva.

»Vsi se prilagajamo, vendar je to sladko žrtvovanje, če lahko temu tako rečem. Vsem nam je v veselje.« Sarini dosežki, med drugim je lavreatka prestižnega tekmovanja Čajkovski, so gotovo največje plačilo za vse to. No, to ni prava beseda, nas popravi Saša, saj vse to nima cene.

»Predstavlja nam neopisljivo zadovoljstvo,« doda.

Otroku je treba prisluhniti

»Če si otrok nekaj želi, ga je treba poslušati in spodbujati,« svetuje Maja Kajzer vsem staršem, ki omahujejo, ali bi ustregli želji otroka po neki aktivnosti.

»To zdaj vem iz izkušnje, saj sama hčerki dolgo nisem dovolila poskusiti, kar si je želela,« pove mama ene najuspešnejših slovenskih judoistk, Kaje Kajzer, ki si je jeseni priborila bron na svetovnem mladinskem prvenstvu.

Danes 19-letna gimnazijka Kaja je kot deklica opazovala svojega brata, kako trenira judo. Po vztrajnem moledovanju je vendarle prepričala mamo, da jo je odpeljala na trening. Tedaj je imela osem let.

»Popustila sem, misleč, da bo videla, da to ni zanjo, ko bo domov prišla polna modric. A zgodilo se je prav nasprotno,« se spominja Maja. »Kaja je bila povsem navdušena, trener jo je pohvalil in prosil, naj jo znova pripeljem. Ostala sem brez besed.«

Seveda so jo starši po tej izkušnji ponovno odpeljali na trening. In zatem znova in znova.

Kaja je na svoji prvi tekmi osvojila prvo mesto in zatem začela nizati uspeh za uspehom. A to je spremenilo tudi dinamiko družinskega življenja.

»Naši popoldnevi so postali eno samo prevažanje, saj smo poleg Kaje na trening vozili tudi njenega brata, in to v različnih terminih. Takrat smo izgubili normalne družinske popoldneve oziroma skupno druženje, saj za to enostavno ni bilo časa.«

A ni izpuhtel le čas, ampak tudi denar. Priprave in tekme v tujini za petčlansko družino niso ravno mačji kašelj.

»Ne vem, koliko denarja smo porabili, vem pa, da smo vse, kar smo imeli, namenili za to,« iskreno pove Maja.

A Kajini dosežki so neprecenljivi. Poleg tega, da je hodila v šolo in trenirala judo, je končala tudi glasbeno šolo.

»Mislim, da si je znala zelo dobro razporediti čas, da je vse delala hitreje: takoj po šoli domača naloga, zatem trening, takoj po njem učenje, včasih že na avtobusu ali v avtu,« pojasni Maja.

»Kaja je bila v vsem zelo dobra in hitro smo spoznali, da je res izjemna,« je ponosna Maja, ki še poudarja: »Otroku moramo dati občutek, da mu zaupamo, da ga imamo radi in da gre lahko po svoji poti. Naj poleti!«

Za otroka si je treba vzeti čas

Oče absolutnega zmagovalca na mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike, Anton Jurca, pravi, da so se sinovi znaki nadarjenosti začeli kazati že kmalu zatem, ko je Aleksej prijokal na svet. Tako je imel že pri enem letu in pol nenavadno bogat besedni zaklad.

»Žena si je zapisovala besede, ki se jih je Aleksej naučil, in že takrat je bilo zanimivo opazovati, koliko besed se je naučil pri določeni starosti,« se spominja Anton.

A Aleksej se ni ustavil pri besedah. Ko je imel tri leta, mu je Anton kupil Fischertechnikov komplet, s katerim otroci sestavljajo modele, ki delujejo podobno kot pravi stroji in naprave.

»Pri treh letih je že sestavljal velike komplete, naredil model menjalnika, šivalnega stroja, diferenciala, pri petih letih pa je že sprogramiral model pralnega stroja,« razlaga Anton. Profesor, ki se ukvarja z nadarjenimi otroki, mu je svetoval, naj se Aleksej igra s konstrukcijskimi igračami.

»Najpomembnejše je to, da imaš čas, da se otroku posvetiš,« pravi Anton, »pa tudi, da otroka primerno usmerjaš.«

Aleksej, ki je osnovno šolo končal v sedmih letih, je danes študent fizike in astrofizike na Univerzi v Novi Gorici. Ima skoraj neponovljiv izkupiček priznanj in nagrad, ki jih je osvojil na tekmovanjih, tako v srednji kot osnovni šoli. A njegova starša sta bila vseeno poklicana na »zagovor« v šolo. Učiteljica se je namreč pritožila, da Aleksej ne zna držati šestila. Anton zato vsem staršem, ki se soočajo s togostjo šolskega sistema, priporoča ogled filma Abeceda. »Film ne daje odgovorov, temveč postavlja vprašanja o šolskem sistemu in o tem, kako usmerjati otroka.«

Aleksej je sicer sam od nekdaj kazal, kaj ga zanima in kaj si želi početi. Anton pa ga je toliko bolj z veseljem podpiral, saj z njim deli svoje srednješolsko veselje do naravoslovja.

 

Nadarjeni otroci? Edina pot je vztrajnost

»Kot violinistka ne verjamem v talent, pravzaprav ta beseda zame ne obstaja. Vse je samo delo, delo in trdo delo, ki nikoli ni zares dovolj cenjeno in vrednoteno. Uspeh je rezultat trdega dela in nekaj malega talenta,« pravi Dragana Pajanović.

Tudi zato je po tihem upala, da njeni otroci ne bodo pokazali pretiranega zanimanja za glasbo. A se je uštela. V glasbeni družini bi težko bilo drugače. »Mož poje, jaz igram violino,« pojasni glasbenica, zaposlena v orkestru SNG Opere in baleta.

In medtem ko se je starejši sin odločil za klavir, je Nikola poprijel za violino. Z njo danes blesti na domačih in tujih odrih; poleti je kot slovenski predstavnik na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki prejel drugo nagrado.

Dragana je kljub svojemu znanju strokovno usmerjanje Nikole prepustila njegovemu profesorju. Mladi violinist je tako v osmem razredu osnovne šole že opravljal glasbene predmete na Konservatoriju za glasbo in balet, s petnajstimi leti pa je bil zaradi svoje posebne nadarjenosti sprejet na Akademijo za glasbo. Sočasno je tri leta opravljal še vse splošne srednješolske predmete, kar pomeni, da je lani maturiral, letos pa končuje tretji letnik akademije.

»Dopoldne je bil v šoli, potem je tekel na akademijo, prišel ob šestih domov in vadil do noči. In tako dan za dnem. Res je bilo hudo,« se nedavnih naporov spominja Dragana.

Kot pravi Dragana, so v zadnjih petnajstih letih življenje družine podredili glasbi.

»Za nas konci tedna in počitnice ne obstajajo, ne le časovno, tudi finančno jih ne zmoremo, saj vse vlagamo v poletne glasbene šole in glasbena izpopolnjevanja. Lahko bi sicer rekla, da sem od tega že nekoliko utrujena, ampak popolnoma jasno mi je, da drugače v našem poklicu enostavno ne gre.«

Prav zato je tako pomembna vztrajnost, še poudarja Dragana. Da jo ima Nikola na zalogo, je že pokazal – s svojimi velikimi uspehi in aplavzi, ki jih je bil deležen. Prav ti pa so velikokrat tisto največ, kar ti kot glasbeniku odtehta vložen trud, ki ga ni malo, še doda Dragana.

Otroci, ki dosegajo nadpovprečne rezultate in uspehe, so zgled vrstnikom in ponos staršev. A življenje z njimi, kot govorijo zgoraj opisane zgodbe, postavlja pred družino številne izzive, velikokrat tudi finančne.

Projekt Zavarovalnice Triglav Mladi upi, katerega zmagovalci so tudi predstavljeni nadarjeni posamezniki, je namenjen prav temu, da družina lažje prebrodi težave s financiranjem v času, ko razvija otrokov talent. To je zagotovo pravi balzam za starše, ki mlade upe naše družbe spremljajo od dni, ko so jih še kot nebogljene drobižke postavljali na noge in jih skrbno opremljali za soočenje z velikim svetom, v katerega zdaj kot izjemni posamezniki vstopajo vse bolj samostojno.