Petarde res niso kul!

Ne? Seveda ne! Če ste ženska, mama, imate majhne otroke ali hišnega ljubljenčka, so petarde najhujše zlo, ki ga prinaša december. Res ne razumem tistih, ki jih kupujejo, mečejo ali v njihovih pokih kakor koli uživajo.

Zakaj poka ves december?

Nikoli v življenju še nisem vrgla petarde. Verjetno zato, ker sem punca in se mi je vse to zdelo čisto brez zveze. In vedno me je bilo strah. Strah, da bi mi petarda počila v roki ali pa bi ranila koga drugega.

Ampak fantje okrog mene so jih pa metali. Nastopaško, nagajivo, z žarom v očeh. V svojih očeh so bili frajerji in mislili so, da bodo nam puncam zato všeč. Če sem čisto iskrena, so nam prav malo res bili. Ker so si upali, ker so bili poredni in punce imajo rade barabe, kajne?

Ali zato okrog naše hiše poka ves december? Zaradi čisto antropoloških vzgibov? Ptički napihujejo svoje perje, fantje pa mečejo petarde? Se s tem se dokazujejo, tekmujejo in osvajajo?

Ali to pomeni, da bo tudi moj Filip prej ali slej pokal po mestu? Ali bo mojima puncama všeč, ko se bodo Janezi in Marki pred njima postavljali in vanju metali petarde? Tu je vprašanje za milijon dolarjev: »Kaj lahko jaz naredim, da ne bo tako?«

Kako naj svoje otroke prepričam, da petarde niso kul?

Preventiva je na tem področju zelo neizvirna. Strnemo jo lahko na nekaj oglasov s fotografijami poškodovanih rok in tu pa tam kakšno zgodbo o prestrašenem ljubljenčku. Tudi domači pogovori o nevarnosti in nesmiselnosti petard so lahko precej plehki in sodijo v kategorijo »Zakaj so bomboni škodljivi?« Petarde namreč niso prepovedane. Lahko jih prosto kupiš v trgovini in z njimi veselo pokaš po mestu. Če si previden, bo vse ok.

Kdo je potem na moji strani? Da skupaj z roko v roki prepričamo otroke, da so petarde nevarne, škodljive, nesmiselne in da se jih nikakor, nikoli in pod nobenim pogojem ne meče. Glede na to, da velikokrat poleg pokajočega otroka stoji tudi starš, ki mu morda še bolj navdušeno žarijo oči kot otroku, nanj ne morem računati. Potem je tu šola, ki se verjetno večini mulcev zdi brez zveze in jim gredo lekcije skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Policisti pa pravijo, da pri vsem tem ne morejo nič.

Pa se vprašam, ali sem morda čudna, preveč zaščitniška, ko tako trdno in brezkompromisno stojim na svoji strani. Ena petarda gor ali dol, to pa res ni problem. A ravno tu je bistvo problema, da ena ni nobena.

Tako otroka v avtu ne pripneš s pasom, saj ga pelješ SAMO do vrtca. Tako popiješ SAMO pijačo ali dve, preden se usedeš za volan. Čisto vsaka nesreča se rodi iz enega SAMO.

Pridružite se mi!

Zato bom jutri začela večerjo s pogovorom o tem, kako so fantje, ki mečejo petarde, čisto brez zveze. O tem, kako pravi frajer ne meče petard, ampak te pogumno pelje na sok. O tem, kako nevarno je lahko pokanje za vse nas, in o tem, da si večji frajer, če se obrneš stran in rečeš: »Ne bom,« kot pa da vržeš, ker si upaš. Držim pesti, da mi bo z vztrajnostjo skozi leta uspelo in nas bo skozi čas vedno več na mojem bregu.

Vas zanima, kako o petardah in psih razmišlja strokovnjak za pse Jure Pribičevič? Preberite tukaj.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.