Ko otroka ustavi poškodba

»Vsi otroci, tudi tisti z gibalnimi in drugimi omejitvami, bi se morali gibati,« poudarja specialist ortopedske kirurgije prim. Boštjan Baebler, dr. med., iz centra MD MEDICINA. »Gibanje je namreč ena najpomembnejših dejavnosti, ki prispevajo k zdravemu telesnemu in umskemu razvoju otroka.«

Vprašanje je tako le, koliko in kako se gibati, da bo možnost poškodb čim manjša.

Poškodbe otrok: kako resno je preresno?

Ko strokovnjaki govorijo o gibanju, praviloma ne govorijo o intenzivnih treningih in športni specializaciji otrok. V mislih imajo predvsem plezanje po drevesih, rolanje, žoganje, kolesarjenje, tek s prijatelji in morebiti nekaj organiziranih treningov na teden.

»Proste, nestrukturirane gibalne igre so za otroke najpomembnejše,« poudarja športni psiholog Robert Misja. »Tako usvojijo različne gibalne vzorce ter se telesno in umsko celostno razvijajo.«

S tem pa se zmanjšajo tudi možnosti poškodb otrok.

Toda prim dr. Baebler opozarja: »Aktivnosti otrok gredo danes vse bolj v dve smeri: bodisi se otroci ne gibajo dovolj ali pa so resno vključeni v organizirane, pogosto časovno in telesno intenzivne treninge.« In v obeh primerih lahko pride do težav. »Prvi so zaradi motorične nerazvitosti bolj podvrženi napačnim gibom in nezgodam v kontaktu z močnejšimi in motorično sposobnejšimi otroki, drugi pa se lahko poškodujejo zaradi pretreniranosti,« doda dr. Baebler.

Rešite test in preverite, kaj priporočajo strokovnjaki ter kako šport in gibanje vplivata na vašega otroka.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v svoji aktualni publikaciji Poškodbe otrok in mladostnikov – problem tudi v Sloveniji? celo opozarja, da je intenzivna vadba ene same športne panoge ob odsotnosti drugih gibalnih aktivnosti lahko škodljiva. Specializacijo v eni športni panogi tako priporoča šele po končani puberteti.

Smernice so zelo jasne. Priporočljivo je vsakodnevno gibanje, hkrati pa bi otrok, ki se s športom ukvarja intenzivno, moral počivati najmanj en dan na teden. Raziskave namreč potrjujejo, da so tako dobra telesna pripravljenost kot tudi počitek in regeneracija ključni za preprečevanje poškodb.

Ne glede na to, ali o tekmovalnih uspehih sanja vaš otrok sam ali o njih sanjate skupaj z njim, je dobro vedeti, da do vrhunskih športnih rezultatov praviloma vodi raznovrstna vadba.

Ko se zgodi ...

Največ otrok in mladostnikov se sicer poškoduje pri neorganizirani dejavnosti, veliko manj pa pri organizirani aktivnosti ali v šoli. Toda vsaka poškodba, ne glede na to, kje se zgodi, lahko vpliva na otrokovo nadaljnje športno udejstvovanje.

Poškodbe tudi pri otrocih niso nujno nedolžne ter potrebujejo skrbno in strokovno obravnavo. Ustrezno sanirana poškodba namreč omogoča uspešen povratek v gibanja polno življenje, neprimerno zdravljenje ali le delna rehabilitacija pa povečata verjetnost ponavljanja težav ali celo pustita trajne posledice.

»Poleg tega se zaradi prehitre vrnitve v nekaterih športih lahko oblikujejo napačni vzorci reagiranja,« poudari Misja. »Pri nogometu denimo igralec zaradi strahu pred ponovno poškodbo v dvoboj vstopa z zmanjšano intenziteto. Tako se oblikuje motorični vzorec, ki negativno vpliva na uspešnost v igri.«

Zato je izjemnega pomena, da starši poškodbo otroka obravnavate z vso resnostjo ter mu omogočite ustrezno zdravstveno obravnavo, zdravljenje in podporno terapijo. »Izjemno pomembno vlogo pri okrevanju imajo med drugim tudi fiziatri in fizioterapevti. So zelo izkušeni in znajo skupaj s specialistom ustrezno presoditi, kdaj je poškodba sanirana oziroma kdaj je treba podaljšati rehabilitacijo,« poudari prim. dr. Baebler.

Stroški zahtevne diagnostike in ambulantne rehabilitacije se pri poškodbi lahko hitro nakopičijo. Preverite, kako vam pri tem lahko pomaga zavarovanje Specialisti Nezgoda, ki ga lahko enostavno in hitro sklenete prek spleta za le 2,99 evra na mesec.

Kako združiti ambicije in okrevanje?

Ena najpomembnejših sestavin uspešne rehabilitacije je ukrotitev neučakanosti.

»Ta je v praksi pogost problem: neučakani so lahko starši in celo trenerji, ki svoje športnike neredko spodbujajo k prehitri vrnitvi. Seveda pa so neučakani tudi otroci,« pravi psiholog Misja. »Ti se s poškodbami sicer soočajo spontano, v obdobju mladostništva pa se pri otrocih, ki so resneje vpeti v šport, pojavi poudarjena in pogosto nerealna ambicioznost. Poškodba je v tem obdobju pogosto razumljena kot ovira na poti do dobrih rezultatov, ki jo je treba kar se da hitro sanirati.«

Tudi za starše je lahko težko, ko otrok prekine športno udejstvovanje, posebno če so močno vpeti v njegovo doseganje športnih uspehov in ga pri tem aktivno spodbujajo. A ko zagnanost vašega otroka želi preglasiti njegove zdravstvene potrebe, ste na potezi predvsem vi. Pri tem vam lahko pomagajo zdravniki in terapevti, pa tudi športni pedagogi in trenerji.

Bodite svojemu otroku zaveznik tudi v času njegove poškodbe in poskrbite, da se k intenzivni vadbi vrne, ko je za to telesno in psihološko pripravljen.

Športni psiholog Robert Misja poudari: »Delo trenerjev ni zgolj vodenje trenažnega procesa otrok, ampak je njihov delokrog mnogo širši. Skrbijo namreč tudi za izobraževanje staršev. Z njimi se na podlagi svojega strokovnega znanja, izkušenj in poznavanja športa pogovarjajo tudi o tem, kako športno udejstvovanje ustrezno umestiti v življenje otrok, mladostnikov in celotne družine ter kako voditi proces rehabilitacije.«

Tudi to pedagoško znanje se splača uporabiti. Vsak dan, še bolj pa v času stiske, ki običajno spremlja poškodbo, ste otroku najpomembnejši zaveznik, ki mu pomaga sprejeti, da bo v obdobju okrevanja ukvarjanje s športom omejeno ali prilagojeno poškodbi. Pomagate mu razumeti, zakaj je to dobro zanj – brez laganja, realno, iskreno in prilagojeno njegovemu razumevanju. In morda še najpomembnejše: ste zagovornik, ki preprečuje prehitro vrnitev otroka k intenzivni vadbi, brzda njegove in svoje ambicije, predvsem pa morebitne zunanje pritiske.

Smisel športa namreč ni samo fizična usposobljenost, še manj zmagovanje. Predvsem je šport dragocen kot življenjska šola. Med tem šolanjem otroci spoznajo svoje sposobnosti, a se hkrati začnejo zavedati tudi svojih omejitev v športu in sicer. Tako se oblikuje zrel človek, ki bo znal pritisniti na zavoro, ko mu bo telo pokazalo, da je to potrebno, četudi je težko in frustrirajoče.

»Šele ko to spoznajo starši in trenerji, se to lahko prenaša tudi na otroke in mladostnike. In tako šport postane lep, tudi ko otroci ne zmagujejo in niso najboljši,« poudari Misja. »Na tak način se izoblikujejo realna in ne previsoka pričakovanja staršev in otrok. Tako ne prihaja do nepotrebnih fizičnih in psihičnih obremenitev. Odsotnost nepotrebnih pritiskov pa je bistvena za otrokov celovit razvoj.«

Ustrezna rehabilitacija, tudi če traja dlje, kot bi si želeli, lahko pomeni razliko med ponavljajočimi se zdravstvenimi težavami ter uspešnim nadaljevanjem športne poti in zdravim razvojem otroka. Na poti do zdravja pač ni bližnjic. Potrebna sta hitro ukrepanje in sledenje poteku okrevanja.