Ko pride pomoč, rečeš hvala

Pri delu na strehi se, odkar sem oče, privežem

Če pomislim nazaj, je bila največja notranja sprememba ob rojstvu prvega, Filipa. Z rojstvom otroka pride tudi odgovornost za še nekoga – taka zares. Zdaj se pri delu na strehi privežem, včasih se nisem. Še na gorskih strminah me stisne. Zdaj moram ostati živ, ni heca. Pri vseh naslednjih otrocih se ta občutek ni eksponentno povečeval, ampak ostaja enak, konstanta na maksimumu.

Če stare mame ponudijo pomoč, jo sprejmi

Po porodu se ni treba delati junaka. Če stare mame ponudijo pomoč, je čisto v redu, če jo sprejmeš. Zaradi tega ne boš manj moški. Pomoč tako ne pride takrat, ko jo zares potrebuješ, pa jo sprejmi vsaj takrat, ko je. Če mame rade skuhajo, pa naj. Če starejše otroke sprejmejo na prespanje, pa naj jih. Neprespanih noči bo še dovolj. Tudi vsakdanjega življenja bo še dovolj. Ko pride pomoč, rečeš hvala.

Na dan poroda vedno zbolim

Dan poroda je naporen tudi zame. Vedno zbolim, pa ne zaradi pijače. Porod je stresen, skrbijo te hecne stvari: bo imel otrok vse prste, bo imel rdeče lase? Šele pri šesti, Veroniki, se nad ušesom sveti rdeče, morda pa tokrat le uspe. Skrb je pred porodom, v trenutku, ko je mimo in je vse v redu, pa prideta neskončno veselje in nova prihodnost. Več ko je otrok, bolj je veselo. Vsi skupaj se veselimo novega bratca ali sestrice in ga/jo hočemo čim prej obiskati. Zares čim prej, pa čeprav ob desetih zvečer. V vsej intenzivnosti po porodu se zgodi tudi kakšna traparija. Ko sem v porodnišnico prišel po Polonco, sem doma pozabil oblekice zanjo. Pa ni bilo panike, vse se je lepo uredilo.

Padec z mize

O mejnikih se ne odločam načrtno in o njih ne berem ne na blogih ne v knjigah. Kar pokažejo se. Na primer kdaj otrok prvič pade z mize. Še vsak je. Veronika je stara dva meseca in pol, pa še bo. Kdaj na koncert? Ko smo šli na Čompe, je bil Pavel star štiri, Helena skoraj šest in Filip sedem let. Zdaj ima Filip že enajst let, bili smo na Manouche in na Hamu. Bolj kot starost otroka je pri odločitvi, kdaj ga peljati na koncert, pomembna kakovost muzike. Otroci ne potrebujejo prirejanja in prilagajanja. Turbo otroških pesmic pri nas ni.

Nisem suženj svojih otrok

Zase lahko trdim, da nisem del sodobnega sveta. Na modne očetovske trende ne dam nič. Nič. Nisem suženj svojih otrok. Otroci morajo v šolo peš, elektronskih igračk, telefona in/ali računalnika nimajo, doma morajo pomagati po svojih zmožnostih, ki se z leti večajo, učim jih dela in samostojnosti, ker jim ne morem in niti ne mislim prinašati vsega na krožniku. Zaenkrat deluje. Prihaja puberteta, pa bomo videli.

Luknje v vrtu

Otrokom želim dopuščati igro v resničnem svetu. Orodje za igro je pravo, pa čeprav je potem požagano kaj, kar bi bilo bolje, da ne bi bilo. Imamo celo malo otroško kuhinjico, ampak otroci raje splezajo na veliki pult in tam z mami mesijo pravi kruh. Luknje so na vrtu skopane na najbolj neprimernih krajih, tako da nikoli ne vem, kje si bom zvečer zvil gleženj. Pri plezanju v vrtoglave višine je treba požreti tisti cmok v grlu in otroke pustiti, da se z višino seznanijo sami. Zaloga obližev pa je jasno vedno pri hiši. Rek, da je pol zdravja čistoča, pol pa umazanija, pri nas dobi čisto nove razsežnosti. Življenje.

Vsak ima svojo vlogo

Vsakdo ima v družini svojo vlogo. Ne dojim in ne spremljam vaj za glasbeno šolo, sem pa dežurni za umivanje zob, ker glede na selektivni bolečinski prag našega Krištofa raje vidimo čim manj zobozdravnikov. Tudi otroci imajo vsak svojo vlogo in vsak od njih enkrat zahteva veliko pozornosti, nekateri v prvih mesecih, drugi pri treh, nekateri pri osmih letih. Vsi so del družine, vključeni so v vse.

Ko grem na slikanje, če se le da, vzamem koga s sabo.

Ko doma delam streho, so vpeti vsi.

Ko grem prespat v Medvedovo jamo, gremo skupaj.

Ko peljem prikolico na deponijo, brez Krištofa sploh ne smem v avto.

Ko igramo pingpong, si mizo naredimo sami.

Mi zares živimo skupaj, razne institucije držimo na nujnem minimumu in vsa vzgoja poteka spotoma. Ne vozimo pa se na otroška igrišča in ne v nakupovalna središča. Sicer pa človek vse napore pozabi. Neprespane noči, utrujajoči prepiri, vožnje na urgenco, jok ob uvajanju nove hrane – vse to mine. Svojim otrokom lahko dam le svoje življenje, kaj bodo s tem počeli, pa ni v moji domeni.

Preverite tudi, kaj Martin Starič pravi o tem, kako očetovstvo doživljajo zapriseženi inženirji – vse od naukov in novih spoznanj  pa do brezmejne ljubezni, ki jo prinesejo otroci.

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite