Tako se je začela naša družina

Privilegiji prvorojenca

V postojnsko porodnišnico sva v teh osemnajstih letih potem odbrzela še dvakrat  ̶ obakrat po še enega sina. Ta mala dva zdaj velikokrat rečeta, da se ima njun starejši brat bolje kot onadva. Najprej je bil štiri leta edinec, zdaj bo leta pred njima polnoleten, že ves čas pa je najstarejši otrok v družini in lahko počne stvari, ki jih onadva ne smeta.

No, s tem se ravno ne bi strinjala, ker vse pride ob svojem času, je pa res, da je s svojim prihodom zaštartal našo družino in tudi v najini življenji prinesel precej več novega in nepoznanega kot mlajša dva. Tako je s prvorojenci. Lahko je čista romantika. Midva sva oba jokala kot dež.

Prihod otroka najlepše darilo

Za začetek se je rodil na moj rojstni dan. Odkar sem vedela za rok poroda, sem po tihem upala, da bo zamudil in se rodil šest dni kasneje. Takrat se mi je zdelo super, da imaš rojstni dan na isti dan kot tvoj otrok. Pa se je  ̶ tako kot toliko stvari, ki si jih predstavljaš v zvezi s svojimi otroki, sploh ko jih še nimaš, izkazalo precej drugače.

Skoraj osemnajstletnikom res ni preveč do tega, da bi praznovali s svojo mamo, zato se mi v resnici zdi precej bolj praktično, če ima vsak družinski član svoj dan, ko ima rojstni dan.

Ampak na to ne moreš zares vplivati, čeprav je možnosti komaj ena proti 365. Tako sem tisti dan pred skoraj 18 leti, namesto da bi doma pihala svečke, preživela v porodnišnici in za darilo točno opoldne dobila svojega prvega otroka. Zdelo se mi je blazno fino tako kot vsem babicam in zdravnikom, ki so mi hiteli čestitat med enim in drugim popadkom, dokler nisva bila slavljenca dva.

Fino se je zdelo tudi novopečenemu očetu, ki se je sredi noči, takoj ko se je vrnil z žura s prijatelji, lotil peke ogromne čokoladne torte, ki jo je ves zmahan naslednji dan ponosno prinesel na prvi obisk. In jo potem tudi odnesel, ker so sestre takoj povedale, da se tort ne nosi v porodnišnico.

Za fante iz prve roke

Tako se je začela naša družina. Vsaka se začne drugače, vsem pa je skupno, da pojma nimamo, kako bo. Sploh če otroka dobiš med prvimi v družbi, tako kot  sva ga midva. Ali pa te rojstvo prvorojenca doleti v času, ko ne moreš na pivo s prijatelji, ki že imajo otroke, kot se to dogaja prav zdaj.

Za nove očete tudi jaz nimam zelo uporabnih nasvetov, vsaj takšnih iz prve roke ne.

Lahko pa povem, da bo vse okej in da bodo mulci kar naenkrat stari osemnajst let. Pa da je fino, če njihovim mamam včasih spečete veliko torto, le priložnost izberite tako, da jo bodo lahko tudi pojedle.

Za vse ostalo pa lahko pogledate v knjižico Postal bom očka, od moških za moške.

Če to ne boste postali vi, ampak tisti prijatelj, s katerim bodoči očka ne more na pivo, mu povezavo do knjižice lahko kar pošljete. Vesel je bo.

Knjižica Postal bom očka

Kot piše v uvodniku, je v njej je zbranih »deset izpovedi očetov, ki so nekaj zagonetnih faz že pregnetli, si preoblekli kup s podrtim kupčkom ozaljšanih majic ter postali hkrati utrujeni in zmahani očetovski mački.«

Med drugim boste iz prve roke izvedeli, kako je s seksom med nosečnostjo, kaj dejansko početi pri porodu, katerih stvari za dojenčka res ni treba kupiti, kdaj lahko svoj naraščaj pelješ na prvi koncert, pa tudi, da se dete med previjanjem ne bo kar zlomilo.

Videli boste tudi, kako različni so lahko očetje, kar je uporaben podatek že sam po sebi.

Kakšno stvar lahko brez skrbi zaupate bodoči mamici, ampak v prvi vrsti je to branje za vas. Kar je tudi še ena dragocenost te knjižice – malo je namreč zapisov slovenskih avtorjev, ki so namenjeni posebej in zlasti očetom.