O modrosti vzgoje

Torej, sem Arjan in imam dva otroka, stara sta pet in osem let.

To pomeni, da smo že preživeli nekaj osnovnih stvari, kot je redna večurna hoja sem in tja po stanovanju. Zakaj? Ker dojenček zaradi krčev ni spal po cele noči. Zato v okolici ni spal prav nihče. S partnerico sva tako premerila hodnik po 76-krat, sem in tja, sem in tja, da je dojenček končno omagal. Čez dan sva posledično blodila po svetu kot zombija. Srečevala sva prijatelje, ki so nama čestitali za otroka in vsi po vrsti veselo razlagali, da naj zdaj uživava, saj v prvih mesecih dojenčki itak samo spijo.

Vseobsegajoča sestrska ljubezen

Doživeli smo tudi vseobsegajočo sestrsko ljubezen. Ko sta mamica Urška in bratec Taras prišla iz porodnišnice, je po nekaj tednih sestrica Ela vprašala: »Koliko časa pa bo Taras še z nami?«

Naj povem, da to mine in se zdaj odlično razumeta – kadar pač nista na bojni nogi. (In seveda, zaradi izčrpanosti se v tem obdobju spreta tudi očka in mamica, ker življenje pred njiju postavlja zahteve, ki sta jih sicer pričakovala, a ju je potem praksa vseeno našla nepripravljena. A tudi to ne traja večno.)

Zgroženi pogledi

Preživeli smo bruhanje po avtomobilu, lulanje v velikem curku po starših, otrokovo kričanje in metanje po tleh v trgovini ob zgroženih pogledih mimoidočih, ki so bili izmenično namenjeni meni in hčerki ...

Mimogrede, o tem metanju po tleh, ki je bilo posledica tega, da pač nisem podlegel otrokovemu izsiljevanju, mi je kasneje, ko sem se strašno sekiral, prijatelj, tudi oče, razložil: »Zgroženo so te gledali le tisti brez otrok, drugi razumemo.«

Preživeli smo torej vse povsem običajne reči, ki so v trenutku, ko se dogajajo, precej neprijetne, a so toliko bolj smešne, ko se jih lahko spominjamo. 

Filozofski pogovori s hčerko

Zdaj pa smo v fazi, ko se nama s partnerico pred očmi razvija tudi otroško razmišljanje, kar je ena najbolj fascinantnih, resda pa včasih napornih reči, ki smo jim starši lahko priča. To otroško razmišljanje je najlažje spoznavati skozi pogovore, ne povsem drugače, kot je skozi pogovore svoje misli razvijal eden utemeljiteljev filozofije, Sokrat. No, mogoče so pogovori malo bolj sproščeni, a prav tako kot pri slovitem filozofu spodbujajo razmislek na obeh straneh. Nekaj teh pogovorov sem si skozi leta zapisal. 

Na primer pogovor s takrat triletno hčerko:

Ela, misliš, da je bil očka tudi kdaj majhen? 
Vsi smo bili enkrat majhni.

Ali pred spanjem:

Ela, kaj naj ti preberem?

Lahko mi prebereš, kar koli hočem.

Ali odgovor, ki mu je težko preprosto oporekati:

Ela, ne vrtaj po nosu!

Saj ne vrtam po nosu, samo pokazala sem ti, kako se vrta po nosu.

Potem so bila razmišljanja takoj zatem, ko je otrok v pravljicah spoznal kakšna mitološka bitja, oče pa je bil pri volji za pogovor.

Hčerka: Oči, mislim, da bi morala biti morska deklica, da bi se lahko poročila s Pozejdonom.

Očka: Veš, kaj me zanima, a obstajajo take morske deklice, ki so zgoraj riba in spodaj ženska?

Hčerka: Ma ne, no!

Očka: Ampak kako pa morske deklice lulajo, če nimajo lulike?

Hčerka: Morske deklice ne lulajo niti ne kakajo.

Očka: Ja, kako pa preživijo, ali kaj jejo?

Hčerka: Samo pijejo morsko vodo.

Očka: Ampak potem morajo tudi lulati.

Hčerka: Morske deklice ne obstajajo.

In podobnih pogovorov je skozi čas pač precej. Veliko je humornih, zabavnih (razne Tarasove modrosti, kot je »ta lešnik je trd kot oreh«, bom tule malo izpustil, saj bi rad poudaril nekaj drugega), nepomembnih, a tudi takšnih, ki se sukajo okoli temeljnega odnosa med otrokom in starši, torej tega, do česar želi pripraviti otroka vsak starš: uboganja. 

Izlet v Benetke

Tako smo šli zadnjič na izlet v Benetke. V naši družini svetopisemske zgodbe spoznavamo skozi kulturni okvir. Arhetipske zgodbe o dobrem in zlem večinoma predelujemo ob filmih, kot je Vojna zvezd, a ker smo bili v Benetkah, smo si potem šli ogledat znamenito cerkev svetega Marka. Otroka sta bila navdušena.

Gledali smo prizore izgona iz raja, kar nas je napeljalo na nekatere zelo temeljne reči: zakaj ne hodimo naokoli kar goli, saj bi bilo to precej luštno, in pa seveda na vprašanje o uboganju navodil. »Z drevesa sredi vrta ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne,« je Bog naročil Adamu in Evi. In seveda sta storila prav to. Nista ubogala »očeta«. Sledila je sicer kazen, Adam in Eva pa sta postala osebi z lastno voljo.

Potem smo šli v najstarejšo beneško cerkev, v stolnico svete Marije Vnebovzete na otoku Torcello, kjer smo videli mozaik poslednje sodbe. In spet je sledil pogovor o tem, kako velik prekršek moraš narediti, da greš v pekel, če je neuboganje staršev že dovolj.

Kolikor me je mikalo, da bi otrokoma zagrozil s peklom in si s tem prihranil marsikateri vzgojni ukrep, sem pogovor vendarle raje usmeril v idejo, da je seveda treba spoštovati avtoritete, da pa je kljub vsemu pomembno, da se razmišlja s svojo glavo. In da je dejansko najtežje najti pravo pot med obojim.

No, in smo potem po celodnevni hoji okoli znamenitosti odšli še proti plaži, da se malo osvežimo. Bili smo res že utrujeni, zelo vroče je bilo, lačni smo bili in vmes se je pojavila slaba volja, otroka sta se začela kljubovalno obnašati, pri čemer je hčerka prevzela pobudo. 

V nekem trenutku je šla stvar čez mejo in s povišanim glasom sem ji zabrusil: »Ela, kako se pa obnašaš?!« Malo je pomislila, potem pa mi odgovorila: »Očitno nisem lepo vzgojena – ti si me pa vzgajal.«

Moja prva reakcija je bila, da zaradi nesramnosti še bolj povzdignem glas in hčerki dam kakšno vzgojno kazen, a sem se ustavil, saj sem bil na svoje presenečenje z odgovorom res zadovoljen. Res sem jo vzgajal (no, sva jo) in res je bila posledica nagajanje, a očitno se je zavedala tako tega, da nagaja, kakor tudi tega, da je presegla mejo, obenem pa ji je vse skupaj uspelo spraviti še v kljubovalno duhovit odgovor. Dejansko sem bil ponosen, delal sem se, da sem stvar preslišal, ko smo se najedli in okopali, pa smo bili vsi boljše volje.

Na kateri strani je več modrosti?

Naj za konec navedem le še en, ključni primer. Nekega dne sem prepoten in nervozen komajda našel parkirni prostor, parkiral in tekel iskat hčerko v šolo. Takoj ko je prišla iz razreda, sem jo začel spodbujati: »Ela, daj, pridi, mudi se nama.« Mirno mi je odgovorila: »Ne, mudi se tebi.«

In res je bilo. Njej se ni mudilo. Ni čutila zunanje prisile, ni bila vpeta v dnevno norenje, v urnik, ki si ga človek ne postavi sam, ampak ga skozi leta začne kar upoštevati, razumeti kot dano dejstvo, tako da se mu postopoma zdi povsem sprejemljivo, da upošteva pogoje, ki si jih ni določil sam, da mora vedno nekje biti, nekoga upoštevati, opraviti še to in ono, saj bo drugače kriza v službi, doma … in še kje. Otrok tega še nima. Na srečo.

In v tistem trenutku sem se zavedel, da potek učenja ni le enosmeren. Učimo se oboji in vprašanje je, na kateri strani je več modrosti.

Torej za konec: »Sem Arjan in imam dva otroka. Mnogokrat se tudi jaz kaj naučim od njiju.«

Preberite tudi, kaj o poklonu mamicam, prioritetah in splošni uporabnosti očetov razmišlja David Urankar.

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite