Zelo resen priročnik za bodoče očke, v 4 korakih

Nosečnost

Kar pa seveda še ne pomeni, da smo s tem že opravili. Menda moški, ko nimamo kaj pametnega početi, počnemo točno to – nič pametnega. Zato pa veliko razmišljamo. Predvsem o seksu. In ko partnerka zanosi, nas bo to začelo še skrbeti.

Na primer, kaj če med seksom poškodujem svojega še nerojenega otroka?

Kaj če me bo partnerka med nosečnostjo zavračala?

Seveda, to se lahko zgodi. Ljudje smo različni in nikoli ne veš, kako se bo obrnilo. Pri meni se je obrnilo na glavo. Ni bila ona tista, ki ne bi hotela, ampak jaz. V nekem trenutku sem dobil fiksno idejo, da ne morem otroka ***** v glavo, še predno bo rojen. Kar je seveda popolna neumnost. Naj vas torej ne bo strah – nikoli ne veš, kdaj ste ta strah pravzaprav vi sami.

In ne, otroka ne boste poškodovali, za to – kot tudi za marsikaj drugega v fazi razvoja otroka, od embria dalje – je poskrbela že mati narava. Če ne bi, bi še danes gomazeli pri tleh kot male rovkice.

Poslušajte Švejka in pomenljivo pogladite svojo drago po golem kolenu, ali karkoli že je vaš nedvoumni paritveni namig.

Kar se nosečnosti tiče, bodite pozorni predvsem na sosledje treh obdobij in še posebej na pravočasno zaznavanje prehodov med njimi. V grobem jih lahko razdelimo v tromesečja.

Prvo tromesečje je najbolj enostavno

Takrat se vsi pretvarjamo, da ni nič. Tako je v zadnjih letih, ko se zaradi pogostejših pojavov spontanih splavov o nosečnosti do 12. tedna raje ne govori. Morda z najbližjimi, če je že nujno. V tem času je tudi sicer najbolj priporočljivo, da se pretvarjamo, da nič ni.

Manj kot boste razmišljali, manj vas bo skrbelo. Tisto tam notri je res še zelo malo, nima niti spola in sploh ni rečeno, da se bo prijelo.

In če gre slučajno res kaj narobe, je seveda tudi bolje, da do tistega tam notri ne razvijemo nekih globjih čustev. Za vse to bo še dovolj časa.

Prvo tromesečje seveda mine precej hitreje, ker ni nihče tak razplojevalni velemojster, da bi vedel, kateri dan je zaplodil potomca. Zato to prvo obdobje v resnici traja le okoli dva meseca, včasih še manj.

Prelomnica nastopi nekje v 12. tednu

Po pregledu, ki se mu reče »nuhalna«. Če je vse v redu – in v veliki večini primerov je – se prične najlepši del nosečnosti. Za vašo partnerko in za vas.

Plod v miru raste, trebuh se počasi veča, življenje ni prav nič drugačno, kot je bilo prej. To je obdobje, ko bo ona žarela od sreče. Žarela bo tudi dobesedno, vam pa bo dovoljeno tako rekoč vse. No, skoraj vse. Pretiravati seveda ne kaže. Spomnim se, da mi je bilo v tem času marsikaj oproščeno. Nastopi spoznanje, da nosečnost ni bolezen, da naša partnerka funkcionira povsem normalno, če je treba, zmeče tono in pol premoga iz enega kupa na drugega (to je počela moja mama z mano v trebuhu in še danes se čudim, kako to, da me rudarstvo ni nikoli bolj pritegnilo).

Kakorkoli, tega obdobja vsekakor ne izkoriščajte, privoščite pa si ga le. Ker za njim pride zadnje tromesečje, ki nastopi po tem, ko plodu preštejemo vse ude in pripadajoče organe (strokovno pravijo temu »morfologija«), torej takrat, ko nas očete najbolj zanima tisti en poseben ud več in seveda, ali je ta nadpovprečno velik. Ne, dragi moji, tisto je roka, in ne to, na kar ste morda pomislili.

V zadnjem tromesečju stvari postanejo resne

V tem času pričnejo bodoče matere gnezditi. To pomeni, da izbirajo pohištvo, obleke, barvo stene v otroški sobi ali kotičku itd. Prenavljajo, opremljajo, kopičijo zaloge. Tu ni več prostora za izgovore in improvizacijo. Od vas se pričakuje nič manj kot popolnost – zanesljivost, točnost, podpora, odobravanje in ja, ne ugovarjajte - »marelična« JE barva.

Ne dvomim, da s tem ne boste imeli nobenih težav, ker ste takšni tudi sicer, kajne. Če pa vam kak dan vseeno presede, pomislite na to, da bo vsak odvečen prepir vznemiril tudi vašega potomca. Naj strokovnjaki v tem hipu zamižijo na obe očesi, ampak, osebno sem prepričan, da se počutje mame prenaša na plod. Povezana sta po vseh kanalih, delita si isti sistem, če hočete. Skratka, ono tisto tam notri je tako rekoč isto, kot ona.

Ker ono tisto v tem času menda tudi že sliši, mu namesto glasnega prepira raje namenite nekaj dobre glasbe. Na glas in po vašem izboru, jasno. Nikoli ni prezgodaj za malo takšne ali drugačne indoktrinacije. Ne nasedajte zgodbam o pozitivnih učinkih Mozarta na plod. Privoščite mu dobro muziko po svoji podobi.

Če pa imate vsaj malo daru za javno nastopanje, ne bo odveč tudi kakšno predavanje, ena na ena, direktnega na trebuh, o tem, kako zveličavni ste in kaj vse ste dobrega storili v življenju in kaj šele boste, kako čudovito mati ima in kako krasno in na sploh fino je vse skupaj. Naj pride otrok pomirjen na ta svet.

Porod

Porod je eden od najbolj adrenalinskih doživljajev, ki jih lahko doživi povprečen moški, zato ga nikar ne zamudite. »Roller-coaster«, »zip-line« in »escape room« v enem.

Šola za starše se na prvo žogo res sliši rahlo otročja, je pa koristna. To je recimo tudi priložnost, da »zlezete skupaj«, ko še ne gre zares. Temu sem bil priča pri drugem otroku. Od prvega je minilo več kot pet let in ponovno sem moral v to »šolo«, ki ni nič drugega kot skupek predavanj, katerih namen je predvsem ta, da v porodni sobi ne boste počeli neumnosti. Ali »zlezli skupaj«. Bodoči očka poleg mene je najprej rahlo zanihal, a še preden bi se lahko zvrnil po tleh, nas je na to že opozorila predavateljica, očitno vajena tovrstnih dogodkov: »Drž'te ga, skup' leze,« je mirno rekla in ujeli smo ga še pravi trenutek. Roko na srce, prostor je bil pretesen za vse, zrak je bil slab in slike, ki nam jih je kazala na projekciji, prav nič privlačne. Nadihal se je svežega zraka in hitro smo se vrnili k nazornim slikam poroda.

»Drž'te ga, skup' leze,« je mirno rekla in ujeli smo ga še pravi trenutek.

Ne bom vas tolažil, vse skupaj je precej umazano. Veliko raznih tekočin in izločkov, bolj in manj znanih vonjav in zvokov, čudnih vzklikov in nedvoumnih izjav.

Precej podobno kot na kakšni fuzbal tekmi, recimo, le da je okolje bolj sterilno.

Ko ste enkrat tam – in verjamem, da boste res šli, ker, kot večina stvari v času odraščanja vašega potomca, je tudi ta in predvsem ta, res neponovljiva – je najbolje, da se držite navodil strokovnega osebja. Naj vas evforija ne zanese preveč.

Pri prvem porodu sem se takoj vtaknil v neke instrumente in postavljal blazno pametna vprašanja, nakar me je sestra hitro postavila na realna tla: »Gospod, vsi ti aparati so tu zato, da vam ni treba skrbeti zanje,« je začela, in nadaljevala: »Tule je črta, čez njo ni treba ne hodit, ne gledat, tako bo bolje za vse.« Usedel sem se na stol za namišljemo črto in pohlevno utihnil. S to sestro ne bo heca.

Posvetil sem se partnerki. Spomnil sem se knjige, v kateri je avtor svetoval, kako pomagati partnerki med porodom. V spomin se mi je vtisnil stavek priporočenega bodrenja: »Odlično si sodelovala z zadnjim popadkom, draga.« Neskončno sem se zabaval ob tem že ob prvem branju, in še nekajkrat zatem, mesece pred porodom. Ko je nastopil prvi resni popadek, sem stavek seveda nemudoma uporabil, z vso potrebno dramatičnostjo in hkrati ves ponosen na svojo duhovitost. Kar je sledilo, ni bilo ne duhovito, ne prijazno, povem vam le to ...

Ne duhovičite po nepotrebnem. Porod je resna stvar, ki jo imajo pod nadzorom resni ljudje, v glavnem ženske. Bodite tam, ostanite za črto, naredite vse točno tako, kot vam bodo naročile sestre ali partnerka, in vse bo v redu.

Rojstvo

Čudež! Kako pride tako velika stvar skozi tako malo odprtino? In kako bo s to odprtino kasneje? Vse bo v redu. Ne boste se izgubili v njej. Mati narava je res pravo čudo. Če pa se vam bo vseeno zdelo, da ni vse več tako, kot je bilo, pomislite na to, da to morda velja tudi za vas.

A če se vrnemo k rojstvu. Pri prvem sem bil tako v šoku, da sem spet nekaj duhovičil, nekaj v smislu »bolje en šiv preveč kot premalo«, takrat brez resnejših posledic, ker so tudi sestre očitno presodile, da sem v šoku in pač govorim neumnosti.

Pri drugem rojstvu so se mi vsule solze. Samo pravi moški jokajo. Solze radosti, ki te oblijejo iznenada, pridrvijo nekje od zadaj, še predno lahko pomisliš »na jok mi gre«, so nekaj najlepšega, kar lahko doživi moški v porodni sobi. Zato se jih ne sramujte. Jokajte s svojim otrokom, sestre bodo navdušene, vtis na partnerko pa nepozaben.

Kaj pa, če mi ne bo podoben?

Vsi smo že slišali za anekdote, ko se je popolnoma belopoltemu paru rodil temnopolti otrok. Tudi izrazi, kot je »A ta je pa od poštarja?«, so nam dobro znani. Seveda se tu pa tam zgodi tudi to. Da ne bi bilo nobenega dvoma pri očetu, je evolucija poskrbela tudi za ta del. Če je vaš, vam bo podoben, o tem ni nobenega dvoma. Dojenčki so v glavnem podobni očetom. Ampak ne takoj, ko pride iz maternice. Bog ne zadeni!

Sestre imajo navado reči »Ja pa je, čist' vam je podoben!« še preden se dobro spravi ven. Pri drugem otroku sem se na to izjavo zaigrano zgroženo odzval: »To da je podobno meni? Ta sluzasta, vijoličasta, zmečkana stvar? Lepo vas prosim, sestra!« Spet enkrat v porodni sobi nisem bil razumljen s svojim humorjem, ampak na to sem se takrat že privadil.

Ko tisto pride ven, res ne izgleda lepo. Se pa to precej hitro spremeni. Ko ga bodo sestre vzele v primarno obdelavo, je še najbolje gledati vstran in popolnoma verjeti, da res vedo, kaj delajo. Ker res vedo, kaj delajo, čeprav niso prav nič nežne. Za hip si odpočijte, objemite svojo drago in že boste v naročje dobili lepo očedeno, že precej spodobno in celo nečemu podobno bitje.

Otrok bo najprej planil po tistem, kar imate tudi sami najraje pri ženskah. Lej stari, to je zdaj še od nekoga drugega. Za nekaj časa samo od nekoga drugega. »Sharing is caring,« pa to. Nekje se začne in po navadi se začne kar tu, kjer se vse začne, in to navadno ni pogled v oči.

Objamemo, poljubimo, popestvujemo in odidemo domov. Mati in otrok potrebujeta počitek, vi in vaši prijatelji pa pijačo.

Po rojstvu

Predvsem ostanite normalni. Seveda, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Otrok pač ni nova omara iz Ikee, ki jo sestaviš in postaviš na svoje mesto in potem ona tam je. Ne bo pa vam življenja obrnil na glavo. Življenje si lahko na glavo obrnete samo sami. Kako le bi vam lahko življenje na glavo obrnilo malo bitje s tremi ali štirimi kilcami? Saj niste mevže, a ne? Pravi moški ste!

Stare mame so modre, ko pravijo »mali otroci, mali problemi, veliki otroci …«. To si ponovite vsakič, ko boste mislili, da je hudo.

Nobene potrebe ni, da doma šepetate, ko otrok spi.

Otrok naj se navadi na vaš življenjski utrip in pripadajoče zvoke vašega načina življenja že od malega. Prav tako ni nobene potrebe, da bi se s tem malim bitjem pogovarjali v nekem čudnem jeziku, ki ga oni ne razumejo nič bolj kot vi sami.

Tudi spakovanje in pačenje res nista potrebna. Pustite to za babice in dedke. To je njihova vloga, to je njihov cirkus.

Prej ko se boste z otrokom pogovarjali normalno, kot z vsako drugo odraslo osebo, bolje bo. To seveda ne pomeni, da ne boste ljubeznivi, se z njim crkljali in ga na sploh oboževali. Samo brez spakedranščine, prosim! Saj vendar nočete, da bo vaš otrok čudak. Jaz sem se s svojimi že od trebuha dalje pogovarjal kot z odraslimi in to se jim pozna še danes. »O, kako so samostojni. Pa kako lepo se izražajo …« Seveda se lepo izražajo, vaši bi se tudi, če bi ne uporabljali »buci-bujščine« že od malega.

Otrok je v hiši in to ni omara, drži, ni pa niti vaš novi šef, kaj šele kaj bolj usodno avtoritarnega ali zveličavnega. Je nov član družine, ki bo moral sprejeti vaše navade in muhe ravno tako, kot boste vi spreje(ma)li njegove. Samo zato, ker ste dobili otroka, še ni treba, da se tudi vi vedete kot otrok.

Predvsem pa, brez panike.

Preberite tudi igro Sebastijana Horvata o očetovstvu v šestih dejanjih. Konča se s pristankom na Luni.

Postal bom očka

Od moških za moške

Prenesite