Varčevanje, pralni stroji in prazne hiše v naši ulici

Prvi spomini

Vsakič, ko slišim besedo varčevanje, me spomin popelje v 1. razred osnovne šole. Takrat smo otroci zbirali kovance v lične hranilnike pikapolonice. Ko so bile pikapolonice polne, smo jih prinesli v šolo. Učiteljica jih je odklenila s ključkom. Kovance smo stresli na pladenj s predalčki in jih razporedili po vrednostih. Skupni znesek dinarjev je nato gospa, ki je prišla na obisk iz banke, napisala v rdečo varčevalno knjižico. Otroci smo bili ponosni in se počutili zelo bogati.

V prvih razredih osnovne šole sem tako privarčevala znesek, s katerim sem si iz »svojega denarja« kupila smučarsko opremo, mami pa mi je plačala članarino v smučarskem klubu. Kako sem bila srečna!

Rdeča varčevalna knjižica z zneski, ki so se debelili na njej, je bil takrat lep in oprijemljiv dokaz, da delam nekaj dobrega. Sedaj tega občutka, ko je bančništvo postalo navidezno virtualno, ko skorajda sploh ne plačujem več z gotovino in ko lahko stanje na računu preverim v spletni banki, ni več.

No, pa občutka, da sem bogata, tudi že dolgo nimam več. Vsaj v denarnem smislu.

Vzgoja in poskusi varčevanja

Ko so moji otroci malo zrasli, sem želela ta občutek, ta ponos, da lahko prihraniš svoj denar in ga nameniš za nakup nečesa, kar si zelo želiš, prenesti nanje.

Hodili smo v banko s težkimi hranilniki, polnimi kovancev. Uslužbenke so nas nejevoljno podile od šalterja od šalterja, dokler se ni končno našla ena, ki nam je dala pladenj z razdelki. Sortirali smo kovance in bankovce ter jih nato metali v avtomat. Ta je bil otrokom še kar zanimiv, še bolj pa jih je zanimalo, za kaj bodo lahko svoje prihranke tudi namenili.

Tavelika si je tako kupila svoj prvi mobilni telefon. Ker ji ga z možem pri njenih 9 letih še nisva hotela kupiti, si ga je gospodična mimogrede po poti iz šole kupila kar sama. In to iz svojega privarčevanega denarja.

Ona še danes lepo ravna z denarjem. Vedno ima prihranke iz babičine žepnine in je pri hiši tista, ki je najbogatejša.

Žal mi je, da najmlajša ni uspela doživeti tega čara zbiranja kovancev in štetja na bančnem avtomatu. Banke so sedaj namreč odprte v času, ko sem še v službi in nekako ne uspemo priti do tja. Poleg tega vse opravke z banko uredim le še po spletu. Dejanski stik z denarjem imajo otroci le, ko jim babi prinese žepnino.

Večinoma otroci gotovino porabijo za svoje želje in potrebe (največkrat sladkarije ali vstopnine za koncerte). V to, kaj delajo z njim, se ne vtikam. To je njihov denar. Si predstavljaš, kako bi bilo tebi, če bi ti tvoja mama ali celo delodajalec kar naprej težila, za kaj si porabil/a svojo plačo?

Ne varčujemo samo z denarjem

Otroke učim, da ne varčujemo samo z denarjem. Varčujemo tudi z vodo, ki ne teče iz odprte pipe, medtem ko si umivamo zobe ali pomivamo posodo.

Varčujemo z energijo, ko ugasnemo luč v prostoru, kjer se ne zadržujemo. Nikoli si ne bi mislila, da se bom spremenila v tako tečnobo, kot je bil moj oče, ki je kar naprej težil: »Ugasni luč.« Zdaj pa se včasih zalotim, da enako pridigam svojim otrokom. 

Varčevanje za otroke

V naši ulici je kar nekaj velikih praznih hiš, ki so jih starši gradili za svoje otroke, ti pa so se potem odselili. Pri nas živimo skupaj z babico in v naši hiši vrvi od življenja, k sreči. Bolj pomembno kot to, da vlagamo v zidove, se nama z možem trenutno zdi, da si uspemo privoščiti zimske in poletne počitnice ter imamo skupna družinska doživetja.

Starejša hči, ki je letos maturantka, si želi na kakovosten študij v tujino. Sedaj išče načine, kako bi lahko ob študiju tudi kaj zaslužila in si vsaj delno plačala tudi šolnino. Kar pa ni lahko, saj v nekaterih državah študentje ob rednem študiju ne smejo delati.

Za šolanje otrok res nimamo privarčevanih sredstev, saj je bilo vedno dovolj bolj za sproti in za prenovo stare hiše. Zdaj pa se tudi ti časi spreminjajo in mnogi starši že od rojstva naprej varčujejo za šolanje svojih otrok ali njihov boljši začetek v življenju.

Po eni strani se mi zdi to lepo, po drugi strani pa menim, da si morajo mladi sami najti svoje poti in možnosti, si kaj tudi izboriti. Poleg tega bi s tem denarjem prenesli nanje svoja pričakovanja, kar pa ni najbolj fer. To je podobno, kot tiste prazne hiše v naši ulici. Starši nekaj načrtujemo, otroci pa naredijo po svoje. In prav je tako.

Najin način varčevanja

Ker imava z možem 4 otroke in zvrhan koš kreditov za prenovo hiše, sva poskušala za prihodnost otrok kar najbolje poskrbeti na drugačen način.

Zaradi prej naštetih vzrokov in ker so vedno znova nepredvideni stroški (sploh pralni stroji se zadnje čase radi hitro kvarijo), nekako ne uspemo v družinskem proračunu dajati na stran namensko za tisto »pravo« varčevanje.

Zato sva se z možem odločila, da se oba življenjsko zavarujeva. Na tak način nisva poskrbela le za finančno varnost svojih otrok, če se nama kaj zgodi, ampak tudi vsaj malo varčujeva. 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.