Vse za varnost mojih otrok

Čeprav je danes za vsako malo boljšo stvar treba odšteti precej denarja, se mi zdi smiselno, da otroku vedno nudimo in omogočimo najboljše, kar v tistem trenutku lahko. Čeprav, roko na srce, pri padcu z rolerji bodo še tako obrabljeni ščitniki boljša zaščita, kot če jih sploh ne bi bilo.

Predvsem je naloga staršev, da otroka naučimo pomena varnosti. Sama imam kar srečo, saj me je v preteklosti naš prvorojenec že večkrat opozoril, da sem ga »pozabila« privezati. Odkar se v sedežu sam pripenja z varnostnim pasom, vedno pove, da še ni pripet in da ne smemo speljati. Pohvalno.

Letos je prvič prestopil šolski prag. Navdušenje je bilo veliko, bilo pa je tudi nekaj negodovanja v smislu »eh, danes še nismo imeli matematike«. Upam, da bo tako veliko zanimanje za številke ostalo skozi celotno šolsko leto. 

S ponosom bo nosil rumeno rutico, s katero bo v prometu še toliko bolj opazen. Previdni bomo morali biti tudi vozniki motornih vozil. In to ne samo prve šolske dni. Previdnosti ni nikoli preveč. Toliko, kot smo bili pozorni prve septembrske dni, bi morali biti vse dni v letu. Pa ne zato, ker bi se bali policistov, njihovih radarjev in kazni, pač pa zato, ker so življenja neprimerljivo bolj dragocena kot to.

Pri naši navihani dvoletnici bomo glede varne vožnje morali še delati. Med vožnjo velikokrat izmuzne roke izpod pasov in vedno znova in znova jo moramo podučiti, da je to nevarno ter da jo bomo odpeli in vzeli ven, ko se bomo ustavili na počivališču. Z vztrajnostjo verjamem, da bomo dosegli učinek. Tako kot smo ga pri vožnji s kolesom ali na smučanju. Brez čelade ne gremo nikamor. Vedno si jo vsi nadenemo brez vprašanja »zakaj pa?!«. Če že, bi bilo pravo vprašanje: zakaj si je ne bi?

Srečno vsem.