Izlet z motorjem: Štajerska cesta 69

Cesta 69 je obmejna cesta, le dva ovinka daleč od slovenske meje. Uradno je dolga nekaj čez sto kilometrov.

Med krajema Lavamund/Labod in Eibiswald/Ivnik je najbolj vijugava, saj preči planinski masiv Golica in Kozjak (tudi Kobansko) in se zato tudi prijetno dviga ter spušča. Odkriva čudovite razglede na spodaj ležeče doline in v svojem najvišjem delu teka mimogrede oblizne še umetno jezero Sobote (Stausee Soboth), ki je na nadmorski višini 1083 metrov. Ta najbolj dinamičen odsek je dolg okoli 40 kilometrov.

Naslednjih 30 kilometrov do kraja Gamlitz/Gomilica je tudi vozniško zanimiv, medtem ko je ostanek z vozniškega vidika bolj dolgočasen. A da ne bom narobe razumljen: preostalih 40 kilometrov v smeri krajev Murek/Cmurek in Bad Radkersburg/Radgona cesta ne teče več tako zelo dinamično, so pa kraji, skozi katere gre, kar simpatični in vredni postanka.

Zakaj je cesta 69 tako privlačna?

Torej, odsek Lavamund – Gamlitz. Kar bom tule napisal, nekateri ne bodo radi videli. Kar verjamem, da se bodo ob branju tega mnenja našli motoristi, ki bi me kar namočili v katran in perje.

Zakaj je cesta 69 tako zelo zanimiva za motoriste?

Ker je spodobno vzdrževana, ker je pokrajina dokaj nenaseljena in so omejitve hitrosti znosne – zato se mnogi motoristi tam peljejo zelo hitro. Nič ne pomaga, da avstrijske oblasti jeklene ograje umikajo od ovinkov in da jih oblačijo v za moški prst debelo gumo.

Na tej cesti preveč motoristov zajema hitrost s preveliko žlico in zato »pusti perje«.

Prav morbidno delujejo ob cesti postavljeni spomeniki okrašeni z motoristično ikonografijo, kot je recimo zvito prednje kolo in na granitu posvetilo, da je tu dušo spustil naš dragi … Ali je res treba tako? Sočutno R.I.P.-anje deluje licemersko. Človeka ne bo vrnilo k družini. Zato z vso težo in strokovnostjo zapišem: kdor se želi hitro peljati, naj gre na dirkališče. Tam bo vsak, in to definitivno do konca kariere, prepočasen, nikoli prehiter.

Motorist, ki se zmore držati na vajetih, pa bo med vožnjo čez Golico (Koralpe) našel užitek.

Že po prvih minutah, ko se cesta 69 skorajda s samega brega Drave in kraja Lavamund kar strmo dvigne, se odprejo krasni razgledi daleč čez dolino, ki je ravna kot jezero in obkrožena s hribovji. Vredno postanka.

Cesta ni prav široka in komaj da dovoljuje parkirati motor. Zato previdno. Če imate željo, da bi tudi pretegnili noge, se raje zapeljite nekaj kilometrov naprej, kjer je v širokem vzpenjajočem se desnem ovinku parkirišče s kapelico in tudi klop z mizo je tam postavljena. Od tu je razgled celo lepši.

Nadaljevanje vožnje je kot nizanje biserov na ogrlico. Cesta se vzpenja v serpentinah, teče obdana s smrekovim gozdom in če je dan pravi, bo tudi lepo dišalo. Če pa bo vremenska napoved omenjala spremenljivo vreme, lahko naletite tudi na megle, ki se vlečejo. Ko cesta doseže sedlo in vrh pri precej zanikrnem obcestnem bifeju s parkiriščem, ste dosegli 1340 metrov nadmorske višine.

Od tu sledi spust k jezu na Golici (Stausee Soboth), ki zbira vodo za spodaj ležečo elektrarno. Ob jezeru je gostišče z velikim parkiriščem in razgledom na jezero, kopanje je dovoljeno. Ker je akumulacijsko jezero na višini 1083 metrov, je logično, da je voda precej sveža.

Lahko zavijete domov ali potegnete do Gamlitza in naprej

Od jezera se začne cesta spet lepo vzpenjati in ovinki postanejo bolj odprti, hitri. Mimogrede pripeljejo v dolino med njive (Aibl) in komur je bilo 40 kilometrov dovolj, lahko zavije desno za Slovenijo. Cesta se lepo vijugasto vzpne na 530 metrov nad morje in doseže Radeljski prelaz (Radlpass) in z lepim spustom pripelje v Radlje.

Kdor pa je šel od doma dovolj zgodaj, ima krasno priložnost podaljšati vožnjo proti kraju Gamlitz. Razdalja je kratka slabih 30 kilometrov. Z leve ob cesti motoristi radi zagledajo gostinski objekt v alpsko-ameriškem slogu, ki je nekakšna ikona te ceste. Tu se pogosto kaj dogaja in ja, lahko je slikovito, bajkersko, vedno pa s pridihom ameriške avto in moto scene.

Čez mejo lahko z motorjem pogledate tudi na izletu po Goriških Brdih, več motoristične dinamike pa ponuja izlet v Dolomite.

Kaj pa, če na to gostišče vržete le pogled, odpeljete do Gamlitza? Tu pazljivo izberete odcep na domačo stran, proti mejnemu prehodu Jurij in kraju Jurski vrh (ob cesti z leve najdete solidno gostišče Vračko s prenočišči), ali potegnete do Svečine, simpatičnega naselja obdanega s sadovnjaki in vinogradi.

Če se od tu vzpnete na Špičnik ter malce povprašate domačine, kje je hišna številka 1 in kako se da nemoteče sprehoditi dve njivi hoje daleč do klopotca in znamenja Svetega Jurija, se vam bo od tam odprl pogled v dolino, na vinograde in cesto, ki zariše srce. Točno ta pogled Slovenija pogosto uporablja v turističnih reklamah. In  če vas bo grabila lakota, se kar tu dogovorite, naj pogrnejo mizo, saj so vinogradniško-turistična kmetija (Dreisiebner).

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.