Kampiranje z motorjem

Preblisk, da bi na izletu ali potovanju šotoril, je izredno vabljiv, ker ljudje radi idealiziramo sliko. Mir. Zrak. Morda bo pred šotorom celo jezerce in račke? Svoboda. Užitek. Ali bo res tako?

Obstaja hudomušen rek, da je kampiranje aktivnost, ko vložiš majhno premoženje, da lahko živiš kot brezdomec. Trdim, da je treba na zadevo pogledati trezno. 

Na potovanju z motorjem telo trpi in lahko se pridruži še razdražljivost. Mlado telo prenese marsikaj, človek v zrelih letih pa potrebuje nekaj več udobja. Šotorjenje je res cenejše od sobe v hotelu, je pa tudi precej manj udobno.

 

Občudujem vse, ki si upajo šotoriti na divje in znajo najti primeren prostor. Jaz tega nagona nimam. Zdi se mi tvegano. Zakaj? Pravzaprav niti ne vem, ne razmišljam tako daleč, ne maram presenečenj in sitnosti. Raje se odločim za kamp, ki je kamp, z upravnikom in čistilko. Občutek imam, da bo moja prtljaga za ograjo bolj na varnem.

Četudi je divje kampiranje v določeni državi dovoljeno, preverite, kje boste postavili začasno bivališče. Najlepše je seveda na plaži, na razgledni točki, v oljčniku … Vsekakor preglejte oznake, ki morebiti kaj prepovedujejo (uporaba ognja v naravi) ali opozarjajo na kakšno nevarnost (poplava, divje živali). 

Morda imam na potovanjih smolo pri iskanju lepega kampa. Kadar sem iskal varen prostor za šotor in svoj motor, seveda z ustreznimi dodatki, kot so čist WC, topla voda in možnost toplega zajtrka, sem v osmih od desetih primerov naletel na kamp, ki se ni nikoli pojavil v mojih vizijah. Ali je bil to pocukran travnik, tehnično razdeljen na parcele, ki mi niso bile všeč. Ali je bilo kaj opuščeni njivi podobnega brez trave in sence. 

Kje sem imel dobre izkušnje? Super prijetno je bilo šotoriti v Grčiji med mogočnimi oljčnimi drevesi, med katera sem napel visečo mrežo. Enako nepozabno je bilo na vrhu danskega Jutlanda, v Skagnu. Tam je na vhodu pisalo »Komur naš hišni red ni po meri, je na napačnem kraju«. Za ceno nisem vprašal, tako me je ta pristop navdušil. Ponujali so prijetne skromne lesenjače z verando, zato nisem šel šotora postavljat v mivkasta tla. Celotna Danska je nudila v kampih visok nivo miru. Niso bili prepolni. V skupnih prostorih so bile vsakršne hrupne aktivnosti, recimo pranje perila v pralnih strojih, prepovedane po 22. uri. Topla voda je bila na žeton, kar je čisto v redu.

Lansko leto v francoskih Alpah, na dirki Tour de France, je bilo zanimivo, ker se je ob trasi dalo kampirati na divje in brezplačno, če si za cesto sploh še lahko našel svoj prostorček. Večina je zvečer v popolni tišini ob sveči žulila kozarec vina ob knjigi. Italijanske veseljake je bilo do srede noči slišati v dolino. Kam tam ob cesti na WC, se vprašate. Na prelazu Cormet de Roseland, dva tisoč metrov nad morjem, stoji učinkovita WC lesenjača brez vode in elektrike. 

Tudi pitne vode, elektrike in telefonskega signala na prelazu ni bilo in nenadoma je bil večer pod zvezdami strašansko dolg. Tega nismo več vajeni. Tudi hladno je bilo za debelo spalno vrečo. Se je pa zato vrhunsko dobro spalo.

Največkrat na svojih klatenjih po Evropi in malo čez schengensko območje idealnih prostorov za kampiranje nisem našel. Morda grešim pri načrtovanju poti. Vedno sledim želji videti in doživeti kraje in običaje. Ne potujem od rezerviranega prenočišča do prenočišča, zato niti ne vem, kje je najlepši kamp. To me seveda omejuje pri izbiri, ker se ustavim, ko je ura ravno že dovolj pozna. In v takšnih situacijah je izbira praviloma zelo omejena. Gledam, da blizu ni hrupa, da ni klokotajoče tekoče vode, da je WC na vidni razdalji, ker je nočno sprehajanje sitna zadeva.

Fino je potovati v paru. Zaradi družbe. Zgodnji večeri so idealna priložnost za mirno druženje brez televizije. V dvoje je tudi postavljanje šotora manj živčno delo. Naj bo šotor tak ali drugačen, če je treba v rokave vstaviti nosilne palice in je že tema, piha ali že rosi, ne bo šlo. Najpreprostejši za postavljanje so šotori, ki imajo nosilne palice že vstavljene in se odprejo kot dežnik: ga vzameš iz torbe, razpreš, klik in hiša z okni vred stabilno stoji. Stabilizacijske vrvice napneš, če piha ali kaže na dež.

Vsak taborniški vajenec ve, da se šotora ne postavlja na visečem terenu, ker se je med spanjem klancu nemogoče upirati. Samonapihljive podloge v takšnem primeru drsenje še potencirajo. Klasična blazina je resda volumensko zoprna in za napihovanje zahtevna, nudi pa udobje prve vrste. Le škripati ne sme.

Pri šotoru in opremi za spanje ne igra pomembne vloge le teža, ampak tudi velikost zložene opreme. Žal je tako, da je lahka in majhna oprema za kampiranje običajno tudi dražja. Za kamperske navdušence so na voljo tudi bivi bivaki (bivy bag) – šotor, podloga in spalna vreča v enem. 

Pričakujete lahko, da vas bo lahko nekje ponoči zeblo, drugje bo spet vroče. Zato spalno vrečo izberite glede na deklarirano udobno temperaturo na etiketi in lastno občutljivostjo za mraz. Za primer mraza pa pomaga dodaten kos oblačila, volnena kapa … 

Seveda brez zložljivega in stabilnega stola ne gre. Mizo se načeloma da pogrešati, a težko. Tla so tla, tam so doma mravlje in še kdo. Kruh, pašteto, ribe, čaj … pribor je treba med jedjo imeti na higienski podlagi. Potrebujete še gorilnik, najnujnejšo posodo in jedilni pribor.

Pri roki naj bo zanesljivo fiksirana vrečka za sprotne smeti. Jaz jo zavežem na stopalko motocikla. Nekaj smeti se nabere in naj tam okoli šotora ne ostanejo, pa če je dežela še tako neobčutljiva za smeti. Tudi pitna voda naj bo pri roki, v plastenkah. Pač za minimalistično umivanje rok, za pitje, za kuhanje čaja ali juhe. 

Ja, juha iz vrečke ali pa azijska juha z rezanci v lončku! Tudi to je treba imeti nujno s seboj, ker imajo po svetu svoj red in ni nujno, da bo tamkajšnja kuhinja delala ravno takrat, ko bo vaš želodec protestiral. Slana vroča tekočina zmore čudeže. Kruh in suha klobasa (treba je imeti majhno desko in nož) nikakor ne smeta manjkati. Za železno rezervo imejte »doručak« in žitne ploščice. Kampi praviloma niso tako blizu naselij, da bi se kamperist kar tako sprehodil na pivo ali do trgovine.

 

Ker imamo ponoči radi mir, ni etično voziti gor in dol po kampu. Ponekod je to celo prepovedano. Na te posebnosti je treba biti pozoren. Če je v kampu red, potem motocikel potisnete do svojega šotora ali ga pustite, kjer je to dovoljeno, in ga dodatno priklenete. Stvari zvečer pospravite v motoristične kovčke ali v šotor. Tako bo spanje mirnejše.

Morda je trapasto pisati o hišnem redu v šotoru. Dejstvo je, da je šotor hiša in spalnica obenem. Čevljev in drobtin v spalnico ne nosimo, naj ostanejo v predprostoru, pod napuščem. Jaz jih vedno narobe obrnjene nataknem na zapičene količke, da se vanje ne bi kdo vselil čez noč. Zato je priročno za hojo po kampu imeti natikače, ki ne vpijajo vode. Tako se gre z manj tveganja za glivice pod tuš. Prijatelj, ki se rad pogosto tušira, jih je staknil v kopalnici. Oni, ki raje naravno dehtijo, jih pa niso.