Na motorju zgodaj spomladi

To ni banalnost: poskrbite, da vas na motorju ne bo zeblo

Osem stopinj je za motorizem že zelo ugodna temperatura, verjemite. Nisem nek ekstremist, saj raje držim noge ob kaminu, kot pa da bi spal na skalni polici v Alpah z motorjem ob sebi. Ampak 8 stopinj na motorju sploh ni malo.

Seveda se je treba obleči, da hlad ne pride do kosti in do pljuč. Če to naredite iz tankih slojev, kot bi lupil čebulo, bo počutje dovolj solidno. Paziti je namreč treba, da neprimerno oblečen motorist ne postane okoren v sedežu. To je bolj nevarno, kot pesek na cesti.

Prav z namenom, da preverim nekaj občutkov za ta članek, sem februarja odpeljal štiristo kilometrov proti vzhodu in proti slovenskemu zahodu, za uravnoteženost opažanj.

Ko sem ob deseti uri sedel na motor, je imelo ozračje 3 stopinje, cesta je kazala 2 do 3 stopinje, mirujoče gume pa celo 6 stopinj, ker je nanje že dve uri sijalo sonce.

Kaj storiti, da se vezir ne bo rosil?

Tri stopinje je kar hladno in mraz doseže prste na rokah po 25 kilometrih vožnje. Bolj zoprno je kondenziranje izdihane sape na vizirju čelade. Tudi notranji dodatni vizir proti megljenju »pinlock«, ki naj bo obvezen del opreme čelade skozi celo leto, ima težave s kondenzom, pojavom kapljic.
 

Edina rešitev je, da izdihani zrak usmerjate ven, navzdol, iz čelade.
 

Odstraniti bo treba podbradno zaslonko (to je v čelado zataknjena opna, podobna manjši lunici). Vstaviti pa bo treba zaslonko nad nosom (če jo vaša čelada ima v opremi), ki pomaga zapirati izdihanemu zraku pot do vizirja.

Če vaša čelada te opreme nima in če kupujete novo čelado (kar je prav narediti najkasneje na nekako deset let), izberite takšno z omenjeno opremo.

Kako se obnaša guma pri nižjih temperaturah?

Naj vas ne vznemirja preveč, kakšen je stik asfalta in gum.

Cestne gume (pnevmatike) so narejene za različne vremenske razmere in delujejo tudi pri nižjih temperaturah kot dirkalne gume, ki nudijo optimalen oprijem pri 120 stopinjah Celzija.

Ko so bile zunaj 3 stopinje, so se gume med vožnjo po prometnih predpisih po površini segrele sprednja na 28, zadnja na 21 stopinj. Na otip z dlanjo že začutiš mlačnost.

Roko dam v ogenj, da gume s starostjo postajajo trše. Nimam empiričnih dokazov, le občutki so takšni, da pet let stare in malo vožene gume hitreje oddrsnejo, ko pri vožnji po klancih navzdol pretaknem v dovolj nizko prestavo. Tako je tudi med počasnejšo vožnjo, ko je treba hitreje ustaviti, pa se teža motocikla ne prenese v dovolj veliki meri na prednje kolo. In tako je tudi med dovolj umirjenim pospeševanjem.

V takih situacijah elektronski pomočniki, recimo oprijem gum (traction control) in ABS pokažejo svojo dobro plat, ker utripanje signalne lučke na armaturki opozori, da so razmere že mejne.

Kakšna naj bo vožnja pri nižjih temperaturah?

Vožnja pri nižjih temperaturah zahteva več predvidevanja, bolj gladko vožnjo brez sunkovitosti in z manj strahu.

Zato vožnja v - naj rečem nenavadnih razmerah - ni za prestrašenega in zakrčenega človeka, ki se za krmilom ne počuti sproščeno. Do sproščenosti pripeljejo znanje, izkušnje, vaje in dobra, pozitivna kilometrina.

Za krmilom sproščen motorist bo brez drame preživel cestne pasti, ki jih prinesejo jesensko-zimski in zgodnjespomladanski čas.

Naj opozorim na tri stvari, ki jih morate pričakovati na zgodnjespomladanskih cestah.

Pesek

Pesek ni kakšno presenečenje, ker se ga da videti in predvideti.

Posip

Bolj zahrbtne so sledi posipanja. Nisem šel raziskovat, kakšno kemično sestavo »soli« posipajo po asfaltu. Dejstvo je, da reč ustvari na cesti film, ki ima slabši oprijem. To začutiš tako iz krmila kot iz sedeža.

Za povrh so ti ostanki posipanja ekstremno korozivni. To pomeni, da je treba po vsaki vožnjo motocikel dobro oprati in sprati, sicer bodo ostale sledi na aluminiju, na vijakih in maticah in to celo na nemogoče skritih krajih.

Kaj vse vas lahko preseneti na spomladanskih cestah? Preverite v tem članku na portalu Vozim se.

Fizične poškodbe cestišča

Še bolj kot peska na cesti ali hladnega asfalta se je treba bati fizičnih poškodb vozišča. To so udornine, globoko vtisnjene kolesnice, razpoke v asfaltu in udarne jame. Luknje v asfaltu so nevarne, ker jih opaziš šele zadnji hip in ko udari kolo v ostro odlomljen asfalt, se lahko zgodi marsikaj.

Kaj storiti? Prvi cilj je ohraniti celo glavo, pa čeprav se bo zvil kolesni obroč. Močno primite krmilo, s stegni in petami ukleščite motocikel in – če se le da – rahlo privzdignite zadnjico, da ne bo celoten udarec prišel iz gum v hrbtenico. Potem ustavite in ocenite, koliko nesreče ste pridelali.

Če je aluminijasto lito kolo zvito, ga ne popravljajte, čeprav bo koga premagala varčnost. Aluminij je krhek. Zato nikakor ne morete vedeti, kaj se je zgodilo na konstrukciji kolesa in ne samo na robu obroča.

Najbolj zahrbtne so valovite poškodbe na asfaltu, ki so posledica slabo narejenega temelja ceste in/ali preobremenjenih tovornjakov. Ti asfaltni valovi so lahko visoki tudi več centimetrov in imajo dokaj strme stene. Ker sta gumi na motorju gledano v prerezu skoraj polkrog (prednja) oziroma elipsa (zadnja), se na valoviti poškodbi srečata dve krivulji. To pomeni grob zunanji vpliv na smerno stabilnost motocikla, ki bo »sam od sebe« zavil in če motorist ni priseben, se mu slabo piše.

Da boste na motorju lahko uživali vso motoristično sezono, poskrbite za zavarovanje motorja in motorista.

Potrebno je opazovati in predvidevati. To pa motorist lahko počne, če ga ne zebe (ali mu ni preveč vroče), če ni utrujen, če je trezen. Priseben in razmišljujoč motorist ne bo stalno prestrašen, bo le »na preži«. In takšnega tudi ne bo presenetilo dejstvo, da je ovinek v senci zagotovo moker.

Morda še ena misel, ki jo ponavljamo, da mi je že nerodno zaradi tega – daljša abstinenca od vožnje upočasni in otopi občutke. Telo in glava potrebujeta nekaj časa, da se spet privadita na dinamiko motocikla. Ne toliko na hitrost in na pospeške, bolj na »ravnotežne pogoje«. Zato kar nadaljujte z branjem in na parkirišču povadite teh 5 vaj za natančno in tekočo vožnjo.