Strahu ni več, le kilometri novih izzivov

A svoje mnenje je spremenil, predvsem zaradi številnih ur, ki jih je preživel na simulatorju vožnje. Danes tako na vse skupaj gleda kot na »super izkušnjo, ki je res nekaj posebnega«.

Poudarja, da to izkušnjo ceni še toliko bolj, ker je na začetku potreboval resnično veliko spodbude. Ob tem mu pogled uide k Ines Prošek, njegovi mentorici in zaupnici, zaposleni v Triglav Labu. »Ko sem začel voziti, mi je Ines zelo pomagala in me usmerjala.«

Začetniške tegobe na simulatorju vožnje

Ines se še danes živo spominja začetkov. »Simulator je namenjen mladim voznikom, ki dejansko že znajo voziti. Jakob pa se je napovedal po elektronski pošti in želel voziti, čeprav pred tem še ni vozil avtomobila.«

Poskusila ga je prepričati, da bi bilo bolje, če se vrne v Triglav Lab, ko bo opravil izpit in želel izpiliti svojo vožnjo.

»Tukaj je okolje resda varno, a simuliranih je toliko nevarnih situacij, da bi Jakoba lahko postalo le še bolj strah. Poskusila sem ga prepričati, a je vztrajal, zato sem popustila,« pove ena največjih Jakobovih zaveznic na poti do vozniškega izpita.

»Opazila sem, da je Jakob spoznal, da vožnja ni najbolj enostavna reč, a ni odnehal: na ure vožnje je hodil večkrat na teden, teden za tednom,« se Ines spominja Jakobove zagnanosti. Bo že držalo, da vaja dela mojstra.

Virtualna policija, ki ne napiše položnice

»Simulator je odlična priložnost, da vidiš svoje napake in jih postopoma odpravljaš,« pojasni Jakob.

Ključna lastnost simulatorja je, da voznika postavlja v nevarne situacije, ki bi se lahko pripetile v realnem življenju, a se tu na srečo zgodijo v varnem okolju.

Voznik ima na voljo več scenarijev vožnje: en se odvija v mestu, drugi na podeželju in tretji na avtocesti. Pogosto se tako zgodi, da na cesto prileti žoga, kmalu za njo priteče še otrok. Ali pa se na cesto spusti megla, zaradi česar se vidljivost opazno zmanjša. V mestu simulirajo gnečo in okoli voznika postavijo številne kolesarje ter mopediste.

Vsi ti izzivi kličejo po prilagoditvi vožnje oziroma po ustrezni reakciji voznika. In ja, včasih se pač ne izide. A vendar hujših posledic, kot je zvok poka, vendarle ni. Tudi policist, ki te oglobi, na srečo ne skoči iz simulatorja.

Kajti kot nas hitro opozori Ines, »imamo virtualno policijo, a ta ne napiše položnice«.

Škoda na varnem

In kako se Jakob znajde v teh simulacijah?

»Zdaj sem že toliko izkušen, da včasih le malce prepozno prilagodim hitrost, to se mi največkrat zgodi. Sicer pa se mi zdi pomembno, da je škoda, ki sem jo povzročil, ostala tukaj in se ni zgodila v resničnem življenju,« pojasni Jakob.

Simulatorja ni mogoče preslepiti. Poroča namreč tudi o tem, kako dobro ali slabo se med vožnjo počutimo. Medtem ko se voznik spoprijema z različnimi izzivi, simulator meri njegov utrip in prevodnost kože ter zaznava, kam usmerja pogled. Iz vsega tega nastane slika, kako (ne)miren je voznik v posameznih situacijah, kdaj se začne potiti in kaj vse odvrača njegov pogled s ceste, na katero mora biti osredotočen.

Od simulatorja vožnje do kremne rezine

Jakob je danes skorajda na cilju. »Simulator mi je omogočil, da sem pri vožnji postal veliko bolj samozavesten. Danes ne mislim več, da ne zmorem voziti avta,« je zadovoljen skorajšnji mladi voznik.

Jakob volana v rokah ne drži več le na simulatorju vožnje, temveč tudi na cesti, saj v avtošoli postopno, a očitno napreduje.

»Ko bo naredil izpit, me bo odpeljal na Bled na kremšnito,« v smehu doda Ines.

Nagrada zagotovo pritiče takšnemu uspehu. Ta pa bo imel tudi povsem praktične učinke, saj so se Jakobu, ker ni imel vozniškega izpita, doslej zaprla marsikatera vrata.

»Kar nekaj služb sem izgubil, ker nisem imel avtomobila. Ljudje me niso hoteli, ker nisem bil mobilen,« pojasni Jakob, ki je končal srednjo vzgojiteljsko šolo.

Če se bo vse izšlo po načrtih, mu bo zdaj uspelo tudi to, da bo v vrtcu začel opravljati pripravništvo. »Od nekdaj si želim delati z otroki kot pomočnik vzgojitelja. Odkar pomnim, imam rad otroke, delo z ljudmi me veseli. Zdi se mi, da jim lahko dam to, kar imam in kar znam.«

Do tretjega leta devet operacij

Pozitivna naravnanost in vztrajnost sta zagotovo neprecenljivi vrednoti. Če kdo, je zagotovo Jakob tisti, ki ju v celoti uteleša.

Ko se je Jakob rodil, so namreč odkrili, da ima okvaro možganov, med drugim tudi v centru za finomotoriko. Zaradi tega je imel več večjih in manjših operacij na možganih.

»Na srečo se večine operacij ne spomnim, saj sem jih največ imel do svojega tretjega leta starosti, pozneje, v osmem razredu osnovne šole, pa še eno. Upam, da sem z njimi opravil.«

Energija in lahkotnost, s katerima Jakob opisuje ovire, čez katere se je moral prebiti, sta osupljivi.

»Kolo sem se učil voziti tri leta, a mi je uspelo. Na začetku nisem imel ravnotežja, nisem znal poganjati, a mi je po treh letih intenzivnega dela uspelo. Stalno poskušam krepiti svojo finomotoriko, zato tudi treniram streljanje z lokom, da napredujem,« pojasni Jakob.

»Vedno sem vedel, da ne bom mogel doseči vsega, kar zmorejo moji vrstniki. A ko si mlajši, ti je to zelo pomembno. Zato sem v sebi našel nekaj, kar me je vedno gnalo naprej, nekaj, zaradi česar sem vedel, da bom zmogel, ne glede na vse. Je pa res, da so me zelo podpirali tudi doma in težili k temu, da se potrudim, kolikor le zmorem,« pove Jakob.

Kot pravi, je bil od nekdaj tak – tak, ki črpa energijo in voljo iz kotičkov svojega telesa, ki so ljudem običajno neznani.

Srečno na novih poteh, Jakob!