Draž vožnje na dirkališču

Da obisk dirkališča stane, je le izgovor.  Vse stane. Vse se plača. Toda napako na cesti se plača z bolečinami. Včasih z življenjem.

Kaj pomeni padec v ovinku na cesti? 

Včasih se padec zgodi zaradi blokade možganov. To naredita hipni šok in strah. Včasih zaradi nepričakovane mokrote v senci ali zaradi peska. Včasih je na cesti gnoj ali zemlja s koles traktorja. Včasih se ovinek nelogično zapre.

Ko motorist pade, telo zaradi vztrajnosti  nadaljuje z gibanjem. Trenje z voziščem zmanjša hitrost drsenja do ustavitve. Da se to realizira, je potreben prostor. Vsakdo, ki zna seštevati na prste in ve, kako dolg je en meter, lahko razume, da ob cesti ni dovolj primernega prostora. Ob vozišču so ovire. Motorist, ki v padcu zgreši drevo, betonski jašek, vogal hiše, robnik, drog luči ali znaka … je izkoristil svoj bonus sreče. Dvakrat takšne sreče ne bo imel.

Po pravilno tehniko vožnje v ovinek na poligon varne vožnje

Če bi radi izboljšali vožnjo v ovinek, se odpravite na poligon varne vožnje. Na poligonu je hitrost nizka, radiji majhni in inštruktor vas lahko nadzira: da prav postavite telo, da je pogled vodoraven, da izberete primerno krivuljo vožnje. To znanje lahko brez zadržkov preselite na cesto. Toda, to še ni znanje hitre vožnje.

Katerih veščin poleg vožnje v ovinek se še lahko naučite na poligonu varne vožnje?

Za hitro vožnjo je treba zavirati zelo pozno in zelo ostro. Pospeševati morate začeti čim prej in čimbolj odločno. Vsa opravila pa morate narediti v najkrajšem možnem času, včasih tudi s silo rok in telesa. Na dirkališču se vozi z drugačnim obremenjevanjem stopalk, sedeža, krmila – namreč s pomiki telesa na motociklu, kar vpliva na pomike skupnega težišča.

Pri vseh navedenih opravilih lahko pride do napake ali do napačne ocene. Na dirkališču lahko voznik brez posebne škode celo zapelje s steze. Če pade, so ovire razmeroma daleč. Pa še obložene so z gumami, z blazinami, z balami slame, da je trk čim mehkejši.

Vožnja po dirkališču za varno uživanje v hitrosti

Kako? Vzemimo za primer nam najbližji Grobnik nad Reko na Hrvaškem. Stezo imamo dobesedno pred vrati, 100 kilometrov od središča Slovenije. Tehnično je izredno zanimiva. Poleti 2018 je dobila nov asfalt, ki manj uničuje pnevmatike. Načrtovana je bila za povprečno hitrost 160 km/h. Tako hitro se peljejo le najbolj natrenirani. Dobri motoristi dosežejo v krogu povprečje 140 km/h. Bolj zadržani gredo v povprečju 120 km/h. To je strašno počasi.

Za trenutek se ustavimo tukaj. Kaj sploh pomeni ta hitrost? Čez palec ocenjeno bo zelo počasen motorist le en ovinek na stezi odpeljal z najmanj 80 km/h, medtem ko lahko na ravnini pritisne do 220 ali celo 250 km/h. Vse ostale ovinke pa bo že odpeljal z veliko več. Pri 150 km/h v ovinek drsati s kolenom ob asfalt in pospeševati, to je na Grobniku nekaj običajnega.

Ni junaka, ki bi prvič zapeljal na stezo in že odpeljal tekoč krog. Enako ni junaka, ki bi prvič stopil na parket in odplesal valček. Potrebna je vaja. Napreduje se počasi. Sicer ostaja na asfaltu koža. Padec na dirkališču največkrat le boli ali peče. Tu in tam kdaj poči kost. Če se zgodi kaj več, je to silna redkost.

Prvič na dirkališču?

To je za motorista lahko problem! Začetnik bo povsem izgubljen v prostoru. Dirkališča so široka vsaj deset metrov, največkrat so ovinki nagnjeni, zaporedje ovinkov je arhitekt izpeljal tako, da je to za vožnjo zahtevno. V tem je čar. Tudi počasna vožnja na dirkališču pomeni dokaj hitro gibanje. Če motorist pride v skupino zelo hitrih, bo od strahu umrl, ker bo predstavljal le premikajočo oviro.

Zato je treba obiskati dirkališče takrat, ko je tam bolj umirjeno. Najbolj varno je ob posebnih dneh, ki jih prirejajo različni organizatorji. Treba je pač najti svoj prostor. Dobrodošel je nasvet motorista z izkušnjami na stezi.

Na stezi veljajo stroga pravila vedenja!

Če jih ne upoštevate, močno tvegate. Tako kot se na strelišču ne hodi pred puškinimi cevmi, tako se na dirkališču ne vozi v nasprotno smer, ne cikcaka, ne gleda nazaj, ne počne nepričakovanih gibov ali manevrov.

Strogo morate upoštevati signale, ki jih z različno obarvanimi zastavicami sporočajo sodniki na zavojih. Rdeče zastavice (in luči) vedno pomenijo prekinitev voženj, zmanjšanje hitrosti in vrnitev v garaže. Rumena z rdečimi progami sporoča, da je nekje spredaj razlito nekaj drsečega, olje. Da tu ne bi našteval, dam le nasvet. Pred prvo vožnjo je treba vprašati organizatorja, kakšen je red: katere zastavice kaj pomenijo. Če kaj ni jasno, vprašajte dvakrat.

Ko motorist razume, kaj počne motor, ko razume tehniko vožnje, ko razume, kako premagati arhitekta, ko razume svoje telo in zna umiriti srce, bo sestavil hiter krog. In to brez kakršnega koli tveganja.

Kako lahko zmanjšate tveganje?

Da bo tveganje minimalno, mora biti najprej pospravljen človek. Naspan. Brez alkohola ali omamnih substanc. Z ne preveč polnim želodcem. Fokusiran mora biti na vožnjo in ne na rezultat. Divjanje za rezultatom pomeni peljati na silo. To pomeni tudi veliko tvegati. To dolgo ne gre.

Nič ne sme biti prepuščeno naključju. Na dirkališču veljajo pravila kot v letalstvu.

Pred vožnjo je treba varnostno pregledati motocikel, da ne bi kaj odpadlo ali da bi sredi vožnje zmanjkalo mesa na zavornih ploščicah.

Prav tako je pomembna priprava motocikla. Kar je steklenega, je treba odstraniti.  Vzmetenje je treba ustrezno otrditi, ker je dinamika vožnje precejšnja. Tlak v gumah je treba redno preverjati.

Prav je, da je v hladilnem sistemu le destilirana voda. Hladilna tekočina je namreč rahlo mastna in če bi začelo kje puščati, lahko nastanejo težave. Če konča na zadnji gumi, je to za voznika garantiran padec. Če se razlije na asfalt, bo padel nekdo drug.

Previdneži bodo vse pomembne vijake zavarovali z opletom iz tanke jeklene žice in to po pravilih stroke, da tresljaji ne bi razrahljali spojev. Tako delajo tudi v letalstvu in pri vesoljskih poletih. Kdo bo rekel, da obstajajo kemična lepila za spoje. Res je. Lahko pa se zgodi, da zaradi neprevidnosti kakšen vijak ostane nezategnjen. Groza! Oplet z žico pa na daleč sporoča, da je delo dokončano. Škoda, da tega na strojni fakulteti še ne učijo.

Seveda pa hitra vožnja zahteva tudi kakovostna oblačila. Kdor se ima rad, bo oblekel najboljše, kar se da dobiti za denar. Odlična čelada, vrhunske rokavice, škornji in enodelen usnjen kombinezon dobre znamke je osnova. Cenen dvodelni kombinezon sestavljen iz koščkov usnja bo med drsenjem razpadel! Ščitnik za hrbtenico je nuja. Dobro je imeti ščitnik prsnega koša.

Na dirkališču se motorist močno prepoti. Ves znoj vpijejo oblačila. Zato po vsaki vožnji oblačila, obutev in čelado sušite. Vizir očistite v nulo!

Kam na dirkališče?

Najprej o tem, kako do dirkališča. Vožnja na dirkališču je naporna telovadba. Kdor zdrži v enem kosu in v enakem ritmu deset krogov, ima dobro kondicijo. Ker je vožnja napor, je potreben počitek, vsaj stol. Kaj pa miza? Piti (veliko vode) in jesti (malo, lahko) je tudi treba. Ni se tudi pametno izpostavljati neposrednemu soncu.

Najbolj udobno se gre na dirkališče s kombijem in motorjem ter vso opremo v tovornem prostoru. Ko je vse to lepo naloženo in zloženo, pa je pravzaprav vseeno ali je dirkališče na koncu mesta, ali pa v Nemčiji.

Grobnik sem že omenil. Krasna dirkališča imajo Italijani: najbližja je Adria, do Misana ali Mugella je enako daleč, pet ur vožnje. Čisto blizu v Avstriji je Zeltweg ali po novem imenovano RedBull Ring. Malo bolj vzhodno sta madžarski Hungaroring, Panoniaring, slovaški Slovakia Ring, malce naprej je Brno. Višje proti Nemčiji je Most. V Nemčiji je kar nekaj dirkališč. Bolj kot človeka hitrost potegne, več izzivov bo videl. Potem tudi angleški Donington ali španski Jerez niso več daleč.

Še pripis: motoristi, ki najdejo smisel vožnje na dirkališču, na cestah ne vozijo več hitro, pač pa umirjeno. In bolj varno, ker se naučijo opazovati in predvidevati. Marsikdaj nevarnost zaznajo prej, kot se pokaže v vsej veličini.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.