Motoristične izkušnje: Ne zanemarite vzmetenja

Kakšno funkcijo imata oprijem pnevmatik in vzmetenje motornega kolesa?

Kdor uporablja motocikel za šport, ali svoj smisel najde na dolgih turističnih vožnjah s polnimi kovčki, kmalu spozna, da je odlično delovanje vzmetenja izjemnega pomena in da predstavlja razliko med zmago ali porazom. Dobro delujoče in pravilno nastavljeno vzmetenje duši sunke izpod koles in zagotavlja mirno gibanje motocikla (brez zvijanja, napenjanja, tresenja …). Poleg tega ohranja geometrijo okvirja v optimalnih geometrijskih vrednostih (medosno razdaljo in predtek prednjega kolesa), omogoča pnevmatikam čim popolnejši stik z voziščem in omogoči, da motorist s telesom (za)čuti gibanje motocikla in dobi varen in zanesljiv občutek.

Če bi se vsakdanji motorist le malo zamislil, bi hitro prišel do zaključka, da so edina vez med motociklom in cesto – pnevmatike. Dokler so v čim popolnejšem stiku z asfaltom (bolje rečeno z vozno površino, čeprav je ta slab makadam), zagotavljajo oprijem in omogočajo, da motocikel stabilno in varno pelje. Ko se oprijem pnevmatik poslabša zaradi vertikalnega nihanja koles, nastalega zaradi jo-jo učinka slabega dušenja, ali zmanjša, je že na obzorju vsaj soliden šok, če že ne prava katastrofa.

Torej, dajmo na mizo bistvena dejstva:

1. Le vzmetenje tišči pnevmatike ob vozišče.
2. Tudi vzmetenje se izrablja.
3. Pravzaprav najmanj pomembno dejstvo: vzmetenje zagotavlja udobje.

Brez elastične vezi med okvirjem motocikla in voziščem, to je brez vzmetenja, bi bila vožnja eno samo poskakovanje čez grbine, luknje, vdrtine. Pri vsakem odboju bi pnevmatika za hip izgubila stik s cesto ali podlago. Seveda so tudi pnevmatike motocikla elastične in do neke mere opravljajo funkcijo vzmetenja – sodelujejo z vzmetenjem.

Če bi bile med kolesi in okvirjem vstavljene le vzmeti, bi bilo gibanje koles kot jo-jo, pozibavanje gor-dol vse dokler ne bi izzvenela v vzmeteh nabrana energija. Da se zibanje vzmeti umiri, so na motociklu dušilni elementi, hidravlične vilice in blažilniki oziroma amortizerji.

Nastavitev vzmetenja

Prav je poudariti, da vzmetenje sestavljata dva samostojna elementa: vijačne vzmeti in hidravlični dušilni element, amortizer.

Začnimo z vzmetmi, ker se je okoli delovanja preprostega navitja jeklene žice že ustvarila nekakšna senca. Pri večini motociklov je namreč mogoče stisniti (ali popustiti) vzmeti, kar motoristi razumejo, da so otrdili vzmeti. To ni res. Lastnost vzmeti je določena le z debelino žice in številom ovojev.

Motoristične tovarne izberejo vzmeti za povprečno težo voznika 75 ali 85 kilogramov, odvisno od znamke motocikla in prepričanja konstruktorjev. Vzmeti so v vilicah ali v amortizerju vgrajene tako, da so obremenjene z neko začetno silo. Ko se ta sila poveča, se vzmet začne stiskati. Torej je jasno, da ko smo na vilicah ali blažilniku vzmet pritegnili (s kolescem ali s C-ključem) , smo le povečali začetno silo in nismo »povečali trdote vzmeti«. Da ta zgodba ne bi postala dolgočasna in težko razumljiva, jo skrajšajmo.

Bolj je motocikel naložen, bolj je treba pritegniti vzmeti. Preprosto zato, da se pod težo potnikov in prtljage motocikel ne posede preveč.

Koliko se lahko motocikel posede? V mirovanju za največ tretjino giba (hoda) vzmetenja. Preostanek giba mora ostati za gibanje med vožnjo oziroma amortiziranje.

Dotakniti se je treba vprašanja, ali je potrebna zamenjava serijskih vzmeti z močnejšimi. Da, če je motocikel stalno zelo obremenjen. Ustreznejša vzmet naredi vožnjo udobnejšo in bolj natančno, tudi bolj varno. Vzmeti je treba zamenjati tudi, ko se zaradi starosti posedejo in je njihova dolžina manjša od še dovoljene minimalne dolžine. Ti podatki so zapisani v servisni dokumentaciji.

Še nekaj besed o blažilnikih in hidravličnem olju

Zapisal sem že, da gibanje vzmeti umirja blažilnik. To je tehnično dokaj preprosta komponenta, sestavljena iz čim bolj natančno obdelane cevi, v kateri je hidravlično olje. Po cevi se giblje na batnici privit bat, ki je hkrati ventil. Bat na svoji poti stiska olje, ki se pretaka skozenj, zato deluje kot ventil in tako energijo, nabrano v vzmeti, spreminja v toploto. Toplota ni prijatelj vzmetenja in bolj se amortizer greje, bolj izgublja moč dušenja.

Bolj komplicirani blažilniki imajo gumbe za nastavitev hitrosti pretoka olja skozi ventil. Tako se da bolj natančno uravnati dušenje tako med stiskanjem, kot med raztezanjem. Zakaj so eni blažilniki boljši od drugih? Tehnika delovanja je dovolj znana, da ni posebna skrivnost. Razlike so v kakovosti materialov in v natančnosti obdelave, kar močno vpliva na ceno.

Motorist se na izrabljanje vzmetenja počasi privadi

Kadar vilice ali amortizerji hipoma spustijo olje, ker je predrlo tesnila, to začuti vsak. Z malo smole to hidravlično olje steče na zavore, kar v vožnji predstavlja strašno neprijetnost.

S kilometri se elementi vzmetenja izrabljajo. Bat in elementi za natančno prileganje bata na stene se zaradi gibanja izrabljajo, delce materialov pa odplavlja olje. Izrabljanje povzroči netočnost prileganja elementov, kar pomeni, da se kakovost dušenja zmanjšuje. Lastnosti izgublja tudi olje: ker se pregreva, postaja manj viskozno in kontaminirano zaradi nečistoč, ki se izločajo vanj. Izkušnja iz prakse kaže, da je vzmetenje potrebno servisirati po 20 do 25 tisoč prevoženih kilometrih.

Otrdijo in izrabljajo se vsi gumijasti elementi, tesnila, semeringi. Nekateri deli so skriti očem in prstom, recimo gumijaste dušilne puše, ki so vstavljene v očesa, skozi katera vijak fiksira amortizer v šasijo.

Ker se izrabljanje elementov dogaja počasi, se motorist temu lepo privaja in sploh ne opazi, da je kaj zelo narobe. Prav zato je vzmetenje motocikla najbolj pozabljena in spregledana komponenta, ki nikoli ne vidi roke serviserja.

Utrujeno vzmetenje se pokaže v slabših voznih lastnostih motocikla. Zmanjša se udobje. Poslabšajo se vozne lastnosti v ovinkih. Če motocikel visi preveč na zadnje kolo, skozi ovinke pelje kot gliser in širi krivuljo.

Zaradi izrabljenega vzmetenja (manj olja, posedene vzmeti, večja zračnost v elementih) motocikel ni več horizontalno uravnan, praviloma bolj visi nazaj, redkeje na prednje kolo. Zato postane motocikel pri vožnji naravnost in v ovinkih netočen. Med zaviranjem in pospeševanjem se bo motocikel preveč posedal ali raztegoval – to gibanje skrajšuje – povečuje medosno razdaljo in predtek prednjega kolesa, oboje pa pokvari vozne lastnosti med zavijanjem – običajno motocikel težje zavija in v ovinku sili iz ovinka ven. Vse to postane zelo poudarjeno, ko motorist napolni kovčke s prtljago, naloži sopotnico in (pre)obremenjen odpelje na dopust. Če se sopotnica naslanja na zadnji kovček (še bolj obremeni zadnjo os), še poslabša situacijo.

Vzmetenje naj servisira profesionalec

Čeprav mnogi garažni mehaniki menijo, da je vzmetenje preprosto, to ni res. Najprej mora mehanik zelo dobro razumeti, kako vzmetenje deluje. Potem mora imeti občutek za natančnost. Ne sme biti pacek.

Nedavna osebna izkušnja me je zgrozila. Sem lastnik rabljenega motocikla, ki ga je nekoč servisiral neznanec. Tudi vzmetenje. In kaj je genialec naredil? V vilicah je bilo le pol toliko olja, kot bi ga moralo biti. Med vzmeti in distančno pušo ni vstavil ločilne podložke. Pri montaži teleskopov v križe pa je še zamešal vijake in je vstavil prekratke, ki so prijeli v navoj le za dva, tri milimetre globoko. Tak »mehanik« lahko motorista tudi ubije.

Servisiranja vzmetenja se ne lotevajte sami, pač pa ga zaupajte izkušenemu mehaniku.

Izkušen serviser bo namreč motociklista pozorno poslušal in glede na njegove odgovore ocenil, kako viskozno olje bo uporabil in koliko ga bo natočil, ter opravil vse ostale posege, da bo vzmetenje optimalno ustrezalo motociklistu.   

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.