Preventiva velja za vse, tudi najboljše

Menedžerji priznavajo, da bi jim bilo lažje, če bi o svojih zdravstvenih težavah spregovorili že kdaj prej: da bi poznali tveganja, ki jih prinaša menedžersko življenje, in bi, kar je še pomembnejše, lahko ravnali preventivno.

V nadaljevanju smo zato zbrali ključna spoznanja o treh zdravstvenih težavah med menedžerji z dogodka, ki sta ga v Triglav Labu organizirala Zavarovalnica Triglav in Združenje Manager.

Soočenje z izgorelostjo ali ko največji poraz postane življenjska zmaga

Izgorelost je po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije »sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa na delovnem mestu, ki se ni primerno obravnaval«. Četudi ima lahko precej usodne posledice, je le v devetih državah priznana kot poklicna bolezen, Slovenija pa ni med njimi.

Kot je pojasnila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, se izgorelost izmika takšni obravnavi zaradi strokovnih nesoglasij, kaj to pravzaprav je.

»Ali je izgorelost isto kot depresija? Ni, se pa njuni simptomi prekrivajo. Težava je v tem, da nimamo objektivnega kazalnika, ki bi ga izmerili, denimo kot pri miokardnem infarktu. Ne moremo namreč izmeriti koncentracije kortizola in reči, da je nad neko mejo izgorelost, pod njo pa je ni, ampak moramo človeku verjeti. Ker to ni objektivno, izgorelost v Sloveniji ne velja za poklicno bolezen,« je dejala Metoda Dodič Fikfak, ki glede tega stavi na preventivo.

»Ključno je gibanje. Poskusite teči in po poti se vam bodo problemi relativizirali. Sama točno vem, v katerem klancu se problemi začnejo reševati sami od sebe. Ne čakajte, poskusite iti ven iz sebe, gotovo boste našli način.«

Težko bitko z izgorelostjo ima za seboj Maja Golob, danes uspešna podjetnica in direktorica podjetja Spago, predavateljica in avtorica knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend. Potem ko je leta 2002 ustanovila svoje podjetje, se je znašla med izzivi, na katere ni bila pripravljena.

»Ker smo na trgu ponujali znanje, ki ga še ni bilo, smo hitro rastli. Odprlo se je veliko front – z naročniki, zaposlenimi –, za piko na i pa sem v tem času imela tudi dva majhna otroka. V nekem trenutku je bilo vsega enostavno preveč in nisem več zmogla žonglirati s toliko različnimi žogicami,« je svojo izkušnjo predstavila Maja Golob.

Knjigo, v kateri opisuje svojo pot do izgorelosti, je napisala tudi zaradi tišine, ki se vije okoli takšnih težav. »Ko sem začela govoriti o svoji izkušnji, sem kar naenkrat ugotovila, da je imel vsak neko podobno izkušnjo, in si rekla: ‘Zakaj, hudiča, mi niste povedali?!’ Če bi to vedela, se mi mogoče ne bi zgodilo.«

Maja Golob je zato, da je spet postala polno funkcionalna, morala dodobra analizirati svoje dotedanje življenje in ga spremeniti.

V podjetju se je izločila iz vseh procesov, v katerih ni bila nujno potrebna, ter razdelila naloge med sodelavce in postavila meje – sebi, svoji ekipi in sodelavcem.

»Po 16. uri me ne boste dobili, takrat je čas zame, za moje otroke, za sprehode, za pisanje, za stvari, ki jih imam rada, in od teh meja ne odstopam,« je odločna Maja Golob, ki se zadnji dve leti v največji meri posveča delu z ljudmi in svoje izkušnje predaja drugim. »To, kar sem mislila, da je največji poraz, je moja največja zmaga.«

Preprost recept, a težke odločitve pri izgorelosti menedžerjev

Izgorelost je pogosto povezana s posameznikovo osebnostno strukturo. Kot pojasnjuje doc. dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega inštituta za klinično nevrofiziologijo, je ta tista, ki »nas vse skupaj žene k temu, da smo dobri, da si želimo več, da smo pripravljeni žrtvovati, da gremo po poti, na kateri ovire kar padajo pred nami«.

Koritnik ocenjuje, da je verjetno tovrstna zagnanost tista lastnost, ki prispeva k temu, da si težje vzamemo čas zase in se pripravimo do skrbi za svoje zdravje. Seveda, dokler ni prepozno. Tedaj je treba korenito spremeniti navade in ustaljene delovne vzorce.

»Sprememba življenja po hudih zdravstvenih preizkušnjah [kot je izgorelost, op. p.] je zelo kompleksna in težka, čeprav so nasveti zelo preprosti: dobra prehrana, gibanje, miselna aktivnost in dovolj spanja,« je jasen Koritnik. A realnost ne upošteva tega preprostega recepta: »Ko so gledali številke, koliko ljudi se tega drži, je ta odstotek minimalen; očitno je potrebna neka velika stvar v življenju, da se zgodi taka sprememba.«

To potrjuje tudi zgodba Roberta Lična. Pred desetimi leti je bil eden izmed ključnih stebrov sanacije Steklarne Rogaška – vse dokler ga ni v spremembo dela prisilila izgorelost. »Cela ekipa še danes čuti posledice, jaz sem se nekako izvlekel, rešila me je Šmarna gora. Zanimivo je, da ti telo stalno javlja, da nekaj ni v redu, a ga ne poslušaš. Govoriš si ‘zmorem, zmorem, zmorem …’, a včasih tudi ne.«

Ličen se je nekega dne vrnil iz službe domov in ni vedel, kako je ime sinu. »Zakadil se mi je pod noge, vedel sem, da je moj sin, a se nisem mogel spomniti njegovega imena. To je bil trenutek, ko sem se zamislil in odšel k zdravniku,« se tedanje preizkušnje spominja Ličen, danes coach, mentor in ustanovitelj podjetniškega centra Pegasus. Ker so bile težave tako zelo resne, je dal odpoved.

Življenje se je Robertu Ličnu spremenilo, ko je besedo »moram« zamenjal za besedni zvezi »želim si« in »dobro bi bilo«.

»To pomeni tudi, da ko rečem 'želim si', rečem tudi to, da po 18. uri zvečer ne berem elektronske pošte in telefona nimam pri sebi. Če se zgodi kaj nujnega, bo dobra novica počakala do jutri in mi polepšala dan, slaba pa mi ne bo uničevala noči – tako ali tako bi reagiral naslednji dan,« je drobne, a odločilne spremembe za svoje zdravje opisal Ličen.

Za okužbo z Guillain-Barréjevim sindromom je dovolj že prehlad

Zelo podobna izgorelosti je kronična utrujenost, ki jo povzroči Guillain-Barréjev sindrom. »To je ena od katastrofalnih bolezni, ki res pride čez noč. V njenem ozadju so avtoimuni mehanizmi, zaradi česar je težko predvideti, pri kom se bo pojavila in pri kom ne. Vemo le, da obstajajo neke večje ali manjše nagnjenosti in včasih ni treba veliko – enostaven prehlad in se zgodi,« okužbo z Guillain-Barréjev sindromom pojasnjuje doc. dr. Blaž Koritnik.

Za to bolezen so še toliko bolj dovzetni vsi tisti, ki so do sebe pretirano zahtevni in želijo vse narediti sami. A za obvladovanje pritiskov in prenašanje včasih skorajda nečloveških bremen je treba biti izjemno »natreniran«, pa tudi to ne zaleže vedno.

»Tisto, kar lahko naredimo, je, da zmanjšamo tveganja, izničiti pa jih ne moremo,« doda Koritnik.

Kako udari Guillain-Barréjevsindrom, je izkusil Nejc Kunst. Pri 24 letih je prevzel vodenje družinskega hotela. »Gostilno imamo že 50 let, od leta 2014 pa tudi hotel. Bilo je preveč stresa in hudo sem zbolel. Čez noč sem izgubil motoriko v rokah in nogah,« je povedal naslednik družinskega podjetja Kunst 1966. Danes ugotavlja, da na takšne obremenitve očitno ni bil pripravljen.

Kunst priznava, da tedaj ni poslušal ne zdravnikov ne staršev. »Sem trmast, zaradi česar mi je veliko stvari uspelo, a zaradi trme sem tudi zbolel. Mislil sem, da se mi to ne more zgoditi.«

Da se je dobesedno postavil nazaj na noge, je potreboval dve leti bolniškega dopusta. »V tem času nisem mogel skrbeti sam zase, vsega sem se moral naučiti na novo,« je povedal Kunst.

Danes pravi, da je vesel, da se mu je to zgodilo, ko je bil še dovolj mlad, da se je lahko uspešno rehabilitiral, pa tudi zato, da je ubral malce drugačno življenjsko pot.

»Takšnega življenja, kot sta bili tisti dve leti, si ne predstavljam. Če bi se to nadaljevalo, bi vrgel življenje stran,« priznava Kunst.

Spremenil je veliko stvari. Za začetek je zmanjšal obseg dela, ki ga opravi sam, zaposlil ljudi in jim predal naloge, naučil se je blažiti stres, meditirati. »Letos sem tudi že bil na morju, prej pa dve leti nisem šel, ker se mi je zdelo nepomembno,« je še povedal Kunst in v šali sklenil: »Hotel deluje bolje, promet je večji, delo brez mene poteka bolje, tako da ni razloga, da ne bi šel spet na morje.«

Srčni infarkt udari kot strela z jasnega

Glavni vzrok smrti pri menedžerjih sicer niso več bolezni srca in ožilja, v ospredje vse bolj suvereno stopa rak. Vseeno pa kardiovaskularne bolezni ostajajo pomemben dejavnik tveganja, med njimi je seveda tudi srčni infarkt.

»Vsakdanji dogodki dokazujejo, da se srčni infarkt v več kot 50 odstotkih primerov zgodi kot strela z jasnega. Veliko ljudi ne ve, kako to poteka, a prav prepoznavanje prvih znakov in hitro ukrepanje sta tisto, kar bolnika vrne nazaj v življenje,« je dejal prof. dr. Marko Noč, predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino v UKC Ljubljana.

Dr. Hrvoje Reschner, direktor Zdravstvenega zavoda Reschner in vodja interventne kardiologije v Splošni bolnišnici Izola, ima za seboj paradoksalno izkušnjo: kot predstojnik internistične prve pomoči je doživel srčni infarkt. Gre za tipično zgodbo prekomernih obremenitev, ki jim je izpostavljen srednji menedžment v primežu med vodilnimi uslužbenci nad seboj in zaposlenimi, ki jih vodi in usmerja.

»Nabiralo se je do nekega nedeljskega popoldneva, ko sem se znašel na svojem oddelku pred začudenimi sodelavci. No, tudi sam sem bil v tistem trenutku začuden, kako se to lahko zgodi meni. Ampak se zgodi,« je svojo izkušnjo opisal zdravnik kardiolog ter specialist invazivne in interventne kardiologije dr. Reschner.

Veliko se je naučil iz nje, a najprej se je moral pregristi čez razočaranje in jezo nase. »Še vedno mislim, da nekaj pozitivnega stresa moramo imeti za izziv. Zato je treba identificirati, kateri stres je tisti, ki ga lahko obvladamo, in kateri tisti, ki nas pravzaprav zatira, nam povzroča frustracije in nas odnese v bolezen.«

Kot pravi dr. Reschner, v takih trenutkih hitro ugotoviš, da posel teče naprej tudi brez tebe. »Edini prostor, kjer manjkaš in si pogrešan, je dom.«

Stres je eden izmed pomembnih dejavnikov, ki lahko privede do izčrpanosti in resnih zdravstvenih težav. S testom preverite, kakšno je vaše tveganje za stres in kako lahko ukrepate preventivno.