Biti na vrhu pomeni zreti v prihodnost

»Počasi se moram sprijazniti s tem, kakšen sem po videzu, koliko soli imam v glavi in koliko znam zaslužiti,« nekoliko v šali, a obenem povsem resno pove profesor športne vzgoje in tekaški trener Urban Praprotnik.

Je v tistem obdobju svojega življenja, ko je na vrhuncu kariere, svojo poklicno pot pa je pripeljal do točke, ko naj bi zaslužil največ. A Urban na zaslužek ne gleda zgolj z vidika denarja. »Da ne bo pomote, zgolj z zadovoljstvom se ne da nahraniti družine. Seveda pa se tudi samo z denarjem ne da ustvariti izpolnjujočega življenja. Oboje skupaj je potrebno, da lahko rečeš, da si na konju,« razmišlja Urban, ki sicer, kot sam pravi, dela točno to, v čemer zelo uživa, čuti poslanstvo in smisel.

Vrhunec kariere je obdobje, ki ga težko zagrabimo

Ljudje imajo večinoma dober občutek, kdaj se jim je finančno stanje toliko izboljšalo, da lahko rečejo, da so na vrhuncu.

»Dobro je, če ob tem čutijo zadovoljstvo, hvaležnost in tudi ponos,« pravi dr. Andreja Poljanec, psihologinja, zaposlena na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Vendar je pri opredelitvi tega obdobja zagata tudi v tem, da nikoli ne moremo docela predvideti, kaj nas čaka jutri.

»Ljudje torej ne morejo vedeti, kdaj lahko sami sebi rečejo, da so na vrhuncu kariere. Gre za to, da ne morejo vedeti, kaj vse jih še čaka, v katero smer se bodo odvijali projekti, zamisli, razvoj poklica in koliko zaslužka bo ob vsem tem. Ne morejo tudi vedeti, kdaj bodo obdobje, ko so na vrhuncu zaslužka, že lahko poimenovali tako. Obdobja, ki so v neprenehnem gibanju, je težko jasno zagrabiti in reči, da je sedaj to – to,« razlaga psihologinja.

Urban rad razmišlja o različnih poglavjih svojega življenja: »O obdobjih, ki so za mano, ter obdobjih, ki jih še želim preživeti in se v njih dodatno izklesati.«

Do spoznanja, da je v obdobju največjega zaslužka, je prišel pred nekaj leti. »Do tega me je pripeljala misel, da sem zelo zadovoljen, notranje pomirjen s tem, kar počnem, in si pri tem niti ne želim velikih sprememb,« pojasni sogovornik.

Urban Praprotnik

Ob tem spoznanju se je, kot zatrjuje, počutil pomirjenega. »Najpomembnejše pri tem je seveda ohraniti dobro zdravje. Tu pa je tudi na mestu razmislek, kako negovati svoje zdravje: primeren počitek, dobri odnosi, dobra hrana in ne nazadnje redno gibanje. Vse to pa je tudi sestavni del mojega dela,« razmišlja Urban.

Prav v življenjskem obdobju, v katerem zaslužimo največ, se jasno pokaže, ali zmoremo živeti sproščene, zdrave in iskrene odnose ali pa se v odnosih počutimo prezrte.

Vedno namreč ni preprosto: nekateri imajo v tej življenjski etapi na eni strani še vedno majhne otroke, na drugi pa bolne ali ostarele in pomoči potrebne starše. Poleg tega v nas še vedno brbota veliko energije in moči, ki bi ju radi namenili za nove izzive: nekateri se ponovno zagrizejo v študij, spet drugi v nove hobije in prostočasne aktivnosti. Zaradi tako razgibanega življenja, ki ga živimo v tem času, pa se pogosto znajdemo tudi v stiski.

»Če se o tej stiski nimamo s kom pogovoriti ali pa nam je nerodno načeti to temo, se pogosto začnejo kazati znaki pretiranega stresa in izčrpanosti, iz česar se lahko razvije vrsta bolezni ali motenj, na katere močno vpliva posameznikovo psihično počutje. Pogosto si v stiski v partnerskem odnosu, ki ji ne vidimo konca, poiščemo človeka, ob katerem se počutimo bolj občudovane in sprejete, zato v tem obdobju niso redke ločitve, pa tudi afere,« značilnosti tega obdobja oriše Andreja Poljanec.

Kdaj zaslužimo največ

Obdobje, v katerem zaslužimo največ, se skozi čas spreminja. Raziskava Tanje Istenič in Jožeta Sambta z ljubljanske ekonomske fakultete je med drugim pokazala, da se obdobje, v katerem zaslužimo več, kot porabimo, skrajšuje. Tako smo leta 1983 zaslužili več kot porabili v obdobju med 20. in 56. letom starosti. Leta 2012 pa smo zaslužili več kot porabili le še v starosti od 26 do 57 let. To pomeni, da se je starostni razpon, v katerem zaslužimo več, kot porabimo, skrajšal za kar pet let.

Po oceni Andreje Poljanec to obdobje sicer lahko traja okoli dvajset let. »Pri moških se lahko raztegne tja do 60. leta, pri ženskah pa se večinoma konča že nekoliko prej, med 50. in 55. letom ali celo bolj zgodaj.«

Trajanje in intenzivnost tega obdobja sta močno odvisna od področja, s katerim se posameznik ukvarja, pri čemer obstajajo razlike glede na spol tako rekoč v vseh poklicih.

Ženske napredujejo hitreje, tudi zaradi hitrejše zrelosti, razloži Andreja Poljanec: »Ženske pogosto dobro zaslužijo že kmalu po 30. letu in obdržijo zaslužek vse do menopavze.«

Moški v obdobje, v katerem zaslužijo največ, praviloma pridejo nekoliko kasneje. »Tudi njihov nevrofiziološki, osebnostni in čustveni razvoj poteka v drugačnem ritmu. Je pa zanimivo, da to obdobje, ko se enkrat vzpostavi, pri moških praviloma traja dlje in tudi njihov zaslužek dalj časa narašča.«

Na razcvet vpliva tudi poklic

Razlike v zaslužku so povezane tudi z vrsto dela, ki ga posameznik opravlja. »Poklic in izobrazba močno določata tudi potencial za razcvet,« opozarja Andreja Poljanec.

Nekateri poklici zaradi različnih dejavnikov nimajo posebnih možnosti za intenziven porast, medtem ko so na drugi strani poklici, službe, v katerih so te možnosti skoraj neizmerne.

Chantal Van Mourik, ki dela na področju kulture v mednarodnem izobraževalnem inštitutu, tako nima občutka, da je na vrhuncu kariere: »Kljub temu da sem stara že 45 let, verjamem, da še nisem dosegla kariernega vrhunca – ne v finančnem smislu in predvsem ne v smislu poklicnih izzivov, saj upam, da me številni še čakajo.«

Chantal Van Mourik

Ocenjuje, da bo morala delati še vsaj dvajset let. »Upam, da bom v teh letih še zrasla, če že ne finančno, pa vsaj po obsegu znanja in veščin, ki si jih nabiram pri delu.« Ob tem pravi, da je denar oziroma zaslužek nikoli ni vodil pri kariernih odločitvah. »Bolj sem se osredotočila na to, ali delam nekaj, kar me veseli oziroma izpolnjuje. Zaradi tega sem kdaj tudi pustila službo, ki je bila sicer precej dobro plačana.«

Ko staviš na več vrhuncev

Tudi Boštjan Sukič, ki dela na področju marketinga in komunikacij, ocenjuje, da trenutno ni na vrhuncu kariere. Misli pa, da je že bil pred desetimi leti, pri svojih tridesetih. »Takrat sem se počutil precej svobodnega, dogajale so se mi stvari, ki so bile posledica nadpovprečne poslovne uspešnosti – dobil sem ponudbo za odkup deleža v podjetju, sodeloval pri raznih mejnih investicijah in podobno.«

To obdobje je Sukiču v spominu ostalo kot precej razburljivo, vendar se mu je življenje spremenilo, ko je dobil prvo hčerko: »Imel sem srečo, da sem takrat jadral na konjunkturi in ob kriznem neurju preživel. Je pa bil izziv najti marino, v kateri sem lahko varno privezal svojo barko in stopil na kopno.«

Ob tem dodaja, da kljub temu zagotovo še ni dosegel svojega maksimuma. »Do tega trenutka sploh nikoli nisem pomislil na kaj takega, sem se pa zdaj vprašal o svoji karierni poti. Ko sem seštel in odštel leta, sem ugotovil, da nisem niti na polovici.« Ob tej ugotovitvi je bil, kot pravi, precej sproščen. »Kapital ni samo ustvarjen denar, ampak so predvsem izkušnje in moja družina.«

Za slednjo in za preživljanje prostega časa Sukič trenutno tudi nameni največ denarja: »Sebi in svojim vedno privoščim najboljše. Glede prihrankov pa so zadeve ciklične: varčujem večinoma za svoje otroke, odvisno od obdobja oziroma stroškov, ki ga spremljajo, kot so razne investicije, selitve …«

Prihranki za starost – vložek v prihodnost

Ne glede na to, kdaj se začne obdobje debelih krav in koliko časa traja, je – ko se zavemo, da smo v njem – pametno začeti nekoliko obilneje varčevati za to, da bo tudi prihodnost vsaj tako doživeta, kot je sedanjost.

Starost je v veliki meri odvisna od tega, kako se nanjo pripravimo, seveda ne le materialno, temveč tudi psihično.

»Z možem gledava v prihodnost in se trudiva varčevati,« pove Chantal, ki mesečno vlaga nekaj denarja v sklad, izkupiček katerega bo nekoč dopolnilo k njuni pokojnini. »Točnega zneska ne vem, a zdi se mi, da najbrž žal ne bo dovolj,« prizna Chantal.

Urbana Praprotnika na srečo ne tarejo tovrstne skrbi. A varčuje, odkar pomni: »Tega me je naučila stara mama. Denar lahko vedno na hitro zapraviš, varčuješ pa lahko le postopoma. Zato zdaj varčujem za takrat, ko ne bom mogel, in predvsem tudi za otroke, da bodo lažje počeli to, kar jih resnično veseli. To srečo sem imel sam in zelo si želim, da jo prenesem tudi na otroke.«

Urban se sicer v mislih zelo intenzivno pripravlja na jesen svojega življenja. »Skoraj vsak dan pomislim na to, da je staranje privilegij. V mislih imam svojega očeta, ki je pri 39 letih zbolel za rakom na jetrih in pri 49 letih čisto premlad umrl. Zato me kar zaboli, ko kdo stoka nad tem, da se stara. Starati se pomeni živeti,« svojo osebno izkušnjo opiše Urban.

Obdobje, ko žanjemo življenjske sadove

Razmisleki, kakršne ima Urban, niso pogosta praksa. Kot namreč ugotavlja Andreja Poljanec, začnemo o starosti razmišljati šele proti koncu obdobja, v katerem zaslužimo največ. Naravno je, da se šele takrat začnemo spraševati, ali je imelo naše življenje smisel, kaj smo naredili dobro in na kaj smo lahko ponosni, kje nam je spodletelo in kaj od tega je treba sprejeti, kaj odpustiti, pa tudi, kaj lahko še vedno nekako izboljšamo ...

Ob tem poudarja, da so prav sproščeni, intenzivni in čustveno bogati odnosi tisto, kar je najpomembnejše in lahko vedno nadgrajujemo, saj nam v življenju daje globlji smisel.

Podobne misli prevevajo Chantal. »Otroci so na srečo že veliki, tako da imajo svoje dejavnosti in skrb zanje ne vzame več toliko časa kot včasih. Rada se družim z njimi in družina je vedno na prvem mestu, kar seveda občasno pomeni, da za druge stvari ne ostane dovolj časa. Treba je najti pravo ravnovesje.«

Ko se Chantal zazre v prihodnost, se vpraša: »Kaj je danes sploh starost? Če samo pogledam okoli sebe, na eni strani vidim starša, ki potujeta po vsem svetu in se neizmerno zabavata, na drugi strani pa njune vrstnike, ki se zaradi starosti ukvarjajo z raznimi fizičnimi težavi in gredo redko kamor koli. Moja babica pa bo kmalu dopolnila devetdeset let in mirno zajaha kolo, da gre v trgovino, ko ji zmanjka mleka za kavo. Skratka, starost pride v različnih oblikah in upam, da bo moja polna življenja.«

Boštjan Sukič

Tega se nadeja tudi Sukič: »Ko bom enkrat star, si želim, da bi obdržal življenjsko energijo in pomagal svojim, pa tudi, da življenje ne bi bilo obremenjeno s kakšnimi drugimi negativnimi zunanjimi dejavniki, kot so krize ali celo vojne, ki bi vplivale na nas.«

Danes za lepši jutri

Ko smo na vrhu, je torej čas, da pogledamo v prihodnost. Če danes, ko smo v najboljši formi, mislimo na jutri, lahko poskrbimo, da nam v starosti ne bo primanjkovalo denarja.

To nas pogosto izčrpa do te mere, da nam ne prinaša več užitka, temveč le breme in stres. To pa res ni dobra popotnica za lepo jesen našega življenja.

Boljši recept je kombinacija zmernosti in postopnosti: če danes namensko varčujemo za jutri, ne bomo na cedilu pustili ne sedanjosti ne prihodnosti. Brez velikega odrekanja in brez žuljev, sploh v času, ko zaslužimo veliko ali celo največ v svoji karieri, lahko dosežemo življenje v blaginji ter pristnih in izpolnjujočih odnosih.