Vse o prenosnih baterijah in polnilnih postajah
Dober pripomoček za aktiven življenjski slog in oddaljene lokacije.
Rešitev za tja, kjer ni elektrike
Tovrstni prenosni energijski zalogovniki so prepričljiv dokaz, da smo resno zakorakali v baterijsko obdobje. Mnoge naprave že dolgo ne morejo brez litij-ionskih baterij. Pridružila so se jim še vozila.
V vsakdanjik pa vse bolj prodirajo napajalne postaje, deloma tudi domači zalogovniki. Slednji so bistveno večji in težji ter zato fiksno postavljeni, medtem ko manjše baterije, ki sicer še vedno tehtajo nekaj kilogramov, odnesemo tja, kjer jih potrebujemo.
To je lahko marsikje. Lahko tam, kjer sploh ni na voljo električne energije, ali pa nekje, do kamor bi sicer lahko potegnili kabel, vendar je to ali nepraktično ali problem z eno od takih postaj rešimo bolj elegantno.
Prenosne baterije so bistveno olajšale uporabe elektronskih naprav na lokacijah brez električnega omrežja ali ob električnih izpadih.
Na nek način si lahko polnilne postaje predstavljamo kot nadomestek za bencinske električne generatorje (agregate). Poleg baterije oz. akumulatorja jih sestavljajo še pretvornik (inverter) iz enosmernega toka v izmeničnega, pester nabor različnih vtičnic za priklop širokega spektra naprav in elektronika, ki skrbi za pravilno doziranje, varuje pred pregretji (v ta namen je običajno vgrajen tudi ventilator) in kratkimi stiki.
Omejitve prenosnih baterije
Potencialna težava je nato tudi polnjenje. Ko je baterija prazna, je treba najti vir električne energije in čakati, da se znova napolni. Pri klasičnem generatorju je vse odvisno zgolj od zaloge goriva.
Alternativna možnost za sprotno polnjenje na lokaciji brez električne napeljave so (zložljivi) paneli s sončnimi celicami, ki pa polnijo dokaj počasi – odvisno od maksimalne moči, ki jo lahko zagotavljajo, postavitve, ki ni vedno optimalna, ter seveda vremena – in nikakor niso poceni.
Prednosti prenosnih baterij
Toda prednosti baterij so prav tako očitne in lahko prevladajo. V prvi vrsti so manjše od pripomočkov za proizvajanje električne energije iz fosilnih goriv, četudi ne ravno lahke. A vendar jih ni posebej težko prenašati in prevažati naokrog.
Za razliko od glasne, ropotajoče in malodane poskakujoče klasične rešitve oz. generatorjev so popolnoma tihe, z izjemo občasnega delovanja ventilatorja, in mirne ter ne oddajajo nikakršnih izpustov in smradu.
Integriranih imajo veliko različnih priključkov, od standardne vtičnice šuko do izhodov USB-A in USB-C ter drugih, lahko tudi trifazne vtičnice in take za enosmerni tok, svetilko in še kakšno uporabno malenkost. Nudijo lahko večjo izhodno moč, sicer morda za dokaj kratek čas, kajti za zagotavljanje denimo treh kilovatov vsaj eno uro mora tudi kapaciteta presegati tri kilovatne ure, to pa pomeni že precej zajetno (in tudi drago) baterijo. Povezovati jih je mogoče v gruče, ki delujejo vzajemno, poleg tega pa imajo precej naprednejšo elektroniko, da se priključenim napravam ne zgodi kaj neželenega.
Za kontinuirano napajanje, ko ni na voljo omrežja, gre težko brez klasičnega generatorja. Za skoraj vse ostale namene in potrebe pa je baterijska napajalna postaja bistveno bolj primerna in čista izbira.
Cene prenosnih baterij
Cenovni razpon teh pripomočkov je precejšen in zelo odvisen od kapacitete ter izhodne moči. Začne se pri nekaj sto evrih in gre do več tisoč evrov, če se omejimo zgolj na prenosne postaje.
Domači energijski zalogovniki za shranjevanje električne energije iz sončne elektrarne še vedno stanejo od deset tisoč evrov navzgor za uporabno kapaciteto (denimo 15 kWh), so nekateri sistemi zamišljeni modularno, da lahko uporabniki dodajajo posamične elemente in s tem povečujejo kapacitete.
Cena je odvisna tudi od tega, ali izberete eno od vodilnih znamk ali katero od manj znanih v »kitajskih« spletnih trgovinah. Za uveljavljene boste za preverjeno kakovost plačali nekoliko več.
Veliko razliko v ceni lahko prinese vrsta vgrajene baterije. Taka s katodo LFP (litijev železov fosfat) oz. z drugo, za te pripomočke bolj pogosto oznako LiFePO4 (LFP se praviloma uporablja za baterije v avtomobilih), je običajno dražja in hkrati težja, vendar vsaj po mojem mnenju tudi bolj zaželena.
Baterije LFP, ena od podvrst litij-ionskih, ki se vse bolj uveljavljajo, imajo določene pomanjkljivosti, kot je manjša energijska gostota in posledično večja masa (baterija mora biti večja in težja za enako kapaciteto kot običajna s katodo NCM (nikelj, mangan, kobalt) ter nekoliko večja »občutljivost« na mraz.
- Daljša življenjska doba. To pomeni več ciklov polnjenja: običajno proizvajalci navajajo tri tisoč in višje številke, ter manjšo dovzetnost za t. i. degradacijo. Razlika med napetostjo v nizkem in visokem stanju napolnjenosti je namreč manjša kot pri baterijah NCM in fosforjev oksid v katodi močneje veže na kisik, ki se zato ne sprošča, s čimer je baterija stabilnejša pri polni napolnjenosti.
- Manjše staranje baterije. Medtem ko je za klasične litij-ionske baterije (NCM in druge) priporočljivo polnjenje do 80 odstotkov, kar zmanjša njihovo uporabno kapaciteto, pri LFP polnjenje do 100 odstotkov ne vpliva opazno na staranje oz. zmanjševanje kapacitete, priporočljivo pa je tudi zaradi pravilnega odčitavanja napolnjenosti.
- Večja varnost. Baterije LFP veljajo za varne glede morebitnih vžigov, s čimer ni skrbi, da bi denimo povzročile požar.
Tudi če polnilno postajo potrebujete le občasno, denimo poleti za piknike, jo vseeno redno polnite in praznite, da ohranjate pravilno delovanje in kondicijo baterije.
Sončne celice za prenosno polnilno postajo
Koristen dodatek k prenosni polnilni postaji so lahko sončne celice. Te se dobijo v obliki tankih zložljivih panelov, ki razgrnjeni in postavljeni pod ustreznim kotom proizvajajo nekje od 80 do 200 W električne energije. To je maksimalna in večinoma teoretična vrednost, dejanske količine energije, ki stečejo v baterijo, so nekoliko nižje. Mogoče je seveda združiti več takih panelov, vendar je zanje treba imeti prostor.
Pred morebitnim kombiniranjem baterij in celic različnih znamk se je treba prepričati, da so priključki združljivi. Ni odveč, če postajo postavite za panele, da ne bo neposredno izpostavljena soncu. Sicer ima aktivno hlajenje, toda baterije nimajo rade niti mraza niti vročine.
Kako izbirati prenosno polnilno postajo?
Kapacitete se začno nekje pri 150 Wh, nekako začetna zares uporabna vrednost se zdi približno 500 Wh. Pri taki postaji je izhodna moč med 600 in 800 W, kratkotrajna pa lahko čez 1000 W, vhodna iz domače vtičnice pa kakih 400 W in iz sončnih celic 200 W.
Omenjena izhodna moč omogoča tudi priklop denimo mikrovalovne pečice, opekača kruha, kavnega avtomata, resnega projektorja, nekajurnega delovanja hladilnika ali vodne črpalke (npr. v bazenu) ter polnjenje večjega števila mobilnih naprav in prenosnih računalnikov.
Postaja s kilovatno uro zaloge in kilovatom izhodne moči vse našteto še malo izboljša, take, ki gredo proti dvema kilovatnima urama in tudi čez tri kilovate moči, pa so primerne tudi za resno orodje, priložnostno hlajenje ali ogrevanje prostora (z ustrezno napravo za ta namen) ali daljše napajanje manj zahtevnih porabnikov.
Poskusite najti postajo s čim boljšimi karakteristikami v razponu med 300 in 500 evri. Če so vaše potrebe večje, potem boste morali poseči po večji in dražji.
Cene so za zdaj še previsoke, da bi prenosne polnilne postaje kupovali za »vsak slučaj,« toda hkrati dovolj dostopne, da si tisti, ki imajo tak življenjski slog ali so zaradi drugih razlogov pogosto na lokacijah brez električne energije, nakup lahko privoščijo. Tudi za ureditev delovanja denimo določenih ključnih malih naprav v zgradbi, ki večino časa sameva, rešitve s tovrstnimi baterijami niso predrage, so pa zelo elegantne.
Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.
Izbor najnovejših zgodb in nasvetov za brezskrben vsakdan enkrat na mesec v vašem e-nabiralniku.