Duševne bolezni lahko pozdravimo

Depresija, anksioznost in izgorelost so različna bolezenska stanja, a imajo nekaj skupnih lastnosti, predvsem pa se lahko povezujejo oziroma jih lahko doživljamo hkrati. Vse več ljudem zmanjšujejo kakovost življenja. Poleg tega pa se je zaradi reakcij na hud stres in prilagoditvenih motenj število odsotnosti z dela v zadnjih 20 letih potrojilo. Ta stanja tako ne vplivajo le na posameznika, ampak tudi na njegovo ožjo in širšo okolico.

Kaj je depresija?

Depresija je resna bolezen, ki zahteva ukrepanje in ne žalost, ki bo sčasoma minila. A prav z ukrepanjem so povezani številni strahovi in dvomi. Desa Muck se je dolgo otepala misli na antidepresive, saj je menila, da bodo okrnili njen ustvarjalni potencial.

Vendar psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar, dr. med., z Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani poudarja, da je v resnici nasprotno. »Depresiven človek svojega ustvarjalnega in življenjskega potenciala ne more v celoti izkoristiti.«

»Včasih je bilo tako neznosno težko, kot da bi vsak dan 20 ur delala v rudniku,« svojo izkušnjo z depresijo opisuje pisateljica in vsestranska umetnica Desa Muck. Njen slikoviti opis je pretresel psihoterapevtko in mojstrico logosinteze Tino Bončina, dr. med. »Bi, pa ne moreš – to je tipična slika depresije.«

Med depresijo se v človeku namreč razraščata črnogledost ter pomanjkanje energije in zanimanja za stvari, ki so ga nekoč veselile. »Če se tako počutimo kratek čas, je to povsem običajno. Če traja dlje kot 14 dni, pa je čas za iskanje pomoči,« pojasnjuje psihiatrinja in terapevtka izr. prof. dr. Maja Rus Makovec, dr. med., z Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.

Depresija je duševna motnja s številnimi obrazi. Ti so posebno raznoliki, če je depresija povezana še z anksioznostjo ali izgorelostjo. Oglejte si webinar, ki govori tudi o tem.

Simptomi depresije

Ni nujno, da bolnik doživlja vse simptome, niti ni nujno, da se ti pri vseh izražajo na enak način. Pri starejših ima depresija pogosto telesne simptome, ki neredko prikrijejo resnični izvor, saj je pešanje fizičnih moči pri starejših pričakovano. Vendarle pa obstaja tipična slika motnje, a se ta pri ženskah izraža bistveno bolj izrazito kot pri moških.

Dejavnik žalosti je lahko pri moških prikrit, saj jim vzgoja ali položaj v družbi pogosto preprečujeta, da bi čustvo izražali na enak način kot ženske. Te praviloma prej potožijo o svojih težavah in zato tudi prej pridejo do ustrezne pomoči.

Mnogi simptome depresije predolgo zamenjujejo s povsem običajnimi življenjskimi razpoloženjskimi nihanji. Zgodnja prepoznava je zato bistvena, saj je znanstveno dokazano, da depresija vpliva na strukturo možganov.

Torej, dlje časa ko ostaja nezdravljena, odpornejša postaja proti terapiji, in več je možnosti, da se ponovi, tudi če smo prvo epizodo uspešno pozdravili.

Kaj je anksioznost oziroma tesnoba?

Ko je Ana Žontar Kristanc, avtorica, blogerka in TV-voditeljica, prvič doživela panični napad, sploh ni vedela, za kaj gre. »Dogajanje me je izjemno pretreslo, bala sem se za svoje življenje,« pravi. Še danes namreč ob paničnih napadih, katerih epizode so sicer redkejše, občuti znake srčnega infarkta: bolečine v prsnem košu, oteženo dihanje in celo izgubo zavesti.

»Tesnobnost je izjemno telesen fenomen. Ves del živčevja, ki ga nimamo pod nadzorom, se vznemiri. To pa se kaže v močnih telesnih odzivih,« pojasnjuje izr. prof. dr. Maja Rus Makovec.

»Če doživljamo običajen strah, ta mine. Pri anksioznih motnjah pa pomiritve ni, saj se na resnost nevarnosti ne odzivamo realno, ampak pretirano.« Izr. prof. dr. Maja Rus Makovec

Neprestane vsiljene negativne misli in ruminacija – premlevanje vedno enakih misli – lahko človeka ohromijo. Ko tesnobnost postane preplavljajoča, ko je človekovo funkcioniranje onemogočeno in so najrazličnejši strahovi vseprežemajoči, je nujno ukrepati.

Kaj je izgorelost?

Znaki izgorelosti se lahko od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Vsem, ki jo doživijo, pa je, kot pravi Tina Bončina, avtorica knjige Izgorelost: si upate živeti drugače?, skupno, da si želijo hitro rešiti svoje stanje. »To je tipičen obraz izgorelosti,« pravi Tina Bončina. »Praviloma namreč zbolijo storilnostno naravnani ljudje, ki živijo od pohvale in so perfekcionisti ter ne znajo drugim in sebi postaviti meja.«

Kakšne so stopnje izgorelosti, koliko časa traja okrevanje in kako je lahko zdravljenje tudi finančno breme, si oglejte v posnetku webinarja.

Prav v odrekanju nenehni akciji, pa naj bo to doma ali v službi, je ključ za zdravljenje izgorelosti. To pa mora po besedah strokovnjakinje biti izrazito celostno. Psihoterapija, ki odpravlja vzorce, ki so pripeljali do stanja, ne bo dovolj. Izgoreli se mora naučiti tudi zdrave prehrane, sprostitvenih tehnik, čuječnosti, pravilne drže ...

Ste nagnjeni k stresu? Preverite v testu.

Kdaj je potrebno zdravljenje depresije in ostalih duševnih bolezni?

Izredno pomembno je, da se človek, ki začuti, da se z njim dogaja nekaj neobičajnega, čim prej zaupa nekomu, od katerega lahko pričakuje razumevanje, podporo in pomoč. Zaupnik mora njegova občutja vzeti resno in ga nikakor ne sme obsojati zaradi tega, kar se dogaja.

Skupaj z njim se lahko loti aktivnosti, ki jih je ta pred boleznijo rad opravljal, saj se je k takim dejavnostim lažje spraviti, tudi če ni volje in užitka. Hkrati pa naj se zaupnik ne boji vprašati, ali ima oboleli samomorilne misli. S tem ga ne bo spodbudil k samodestruktivnim dejanjem, kar je pogost pomislek, ampak bo zelo verjetno pripomogel, da bo oboleli skozi pogovor občutil olajšanje.

Neobsojajoč pogovor obolelemu pogosto prinese olajšanje.

Pogosto je dovolj že, če zaupnik obolelemu pomaga najti ustrezno pomoč in ga spodbuja pri napredku ter mu pomaga pri prekinitvi socialnega umika, ki pogosto spremlja depresijo. Najbolje je, da se najprej obrne na svojega osebnega zdravnika, ki lahko v blažjih primerih ukrepa sam in mu svetuje, nadaljnje korake, kot je možnost psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

Po besedah prof. dr. Škodlarja je najprej nujno opredeliti in diagnosticirati stanje. To je bistveno, da lahko strokovnjaki naredijo načrt okrevanja, ki pri hujših stanjih vključuje tako farmakološko zdravljenje (zdravila) kot tudi psihoterapijo.

»Če ne ukrepamo, je tako, kot da bi naokrog hodili z zlomljenim gležnjem,« ilustrira izr. prof. dr. Maja Rus Makovec.

Posamezniki, pravi Tina Bončina, imajo višji oziroma nižji tolerančni prag. Od tega je precej odvisno, kako reagirajo na lastno stanje.

Praviloma velja, da pravočasno ukrepanje pomeni začetek učinkovitega reševanja težav. Čakanje jih lahko samo poglobi. Obstoječim se pridružijo še druge težave. Položaj se zapleta, klobčič pa je vse težje razvozlati. Negativni učinki prepoznega ukrepanja se potencirajo: stanje se slabša, odsotnost z dela je daljša, preživetje družine pa je negotovo.

Kako se lotiti zdravljenja duševnih bolezni, ali je v Sloveniji to dovolj dostopno in ali je povezano z dodatnimi stroški, izveste v posnetku webinarja.

Duševna bolezen ne prizadene samo posameznika, ampak tudi njegovo družino in delo. Zato ne čakajte, če opazite bolezenske znake. Pomagajte sebi ali drugim in začnite reševati težave. Okrevanje je dolgotrajen proces, a ga hkrati lahko pripeljete tudi do zdravega in uspešnega konca.