Inkontinenca

Inkontinenca je zelo pogosta

Z nehotenim in nenadzorovanim uhajanjem urina se sooča približno 13 odstotkov prebivalstva. Pri tem je zmotno mišljenje, da tovrstne težave pestijo zgolj ženske, čeprav je res, da zaradi tega trpi znatno manj predstavnikov moškega spola.

Pri ženskah se urinska inkontinenca lahko pojavi že po 20. letu, po prvem porodu ali kasneje v obdobju menopavze. Kot poudarja ginekologinja prof. dr. Nataša Tul Mandić iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Postojna, po nekaterih podatkih za inkontinenco trpi vsaka druga ženska po 50. letu starosti, medtem ko je v reproduktivnem obdobju inkontinentnih do 15 odstotkov žensk. Moški se s tem stanjem v večini začnejo soočati po 40. letu starosti, a je njihov delež manjši, deloma tudi zato, ker zaradi zanikanja številke niso realne.

Skrb zbujajoč je podatek Mednarodnega združenja za inkontinenco (ICS), da kar 70 odstotkov oseb s tovrstnimi težavami nikoli ne poišče zdravniške pomoči. Edini pravi čas za ukrepanje pa je takoj. S starostjo se namreč inkontinenca pojavlja pri vse več ljudeh, stanje pa se brez ukrepanja slabša.

Kakšni so vzroki za inkontinenco?

Nadzor nad izločanjem urina opravlja sečni mehur. Njegove mišične stene se raztezajo, ko se polni, in stisnejo navzdol, ko se prazni. Iz mehurja vodi sečnica, ki jo obdajata dve mišici zapiralki s pomembno nalogo: preprečevanje uhajanja urina.

Ženske so vsekakor bolj ogrožene tudi zaradi anatomije, saj je njihova sečnica veliko krajša. Mišica zapiralka, ki je odgovorna za zadrževanje urina, pa je bistveno šibkejša od moške zapiralke,« pojasnjuje Ljubo Breskvar, dr. med., specialist urologije iz urološke ordinacije Tauro.

Nosilni steber celotnega procesa je medenično dno oziroma njegove mišice, ki omogočajo normalen položaj mehurja in sečnice. Čeprav je medenično dno zgolj podporni aparat, pa šibkost njegovih mišic pomeni večjo verjetnost za uhajanje urina.

Neusklajenost vseh delov urinskega trakta torej pripelje do urinske inkontinence. Čeprav je končni rezultat, uhajanje urina, enak, pa ne gre za enotno obolenje, saj so vzroki zanj lahko zelo različni.

Urgentna inkontinenca

Urgentna inkontinenca je stanje, v katerem oseba čuti močno potrebo po uriniranju tudi, kadar mehur ni poln. V takšnih primerih je inkontinenca povezana s čezmerno aktivnim mehurjem. Ta nenadna intenzivna potreba se lahko pojavlja zelo pogosto, tudi ponoči. Siljenje na vodo se pojavi tudi od 20- do 30-krat v dnevu, pri čemer praviloma uidejo le majhne količine urina.

To stanje se pojavlja pri moških in ženskah, saj je, kot poudarja dr. Breskvar, pri tej vrsti inkontinence razlika med spoloma bistveno manjša kot pri drugih oblikah. Vzroki zanjo so najpogosteje živčna okvara (kot posledica poškodbe ali nevrološke bolezni, denimo možganske kapi), okužbe sečil, prekomerno pitje vode, zaprtje in uživanje določenih zdravil.

Stresna inkontinenca

Stresna inkontinenca nastane ob nenadnem povečanju pritiska na mehur in sečnico. Je posledica oslabljenih in poškodovanih mišic medeničnega dna ter mišic zapiralk, katerih naloga je preprečevanje uhajanje urina, a morajo mišice biti zadosti močne za to.

Prof. dr. Nataša Tul Mandić pojasnjuje, da se stresna inkontinenca pojavlja denimo ob telesni aktivnosti, kašljanju, kihanju, smejanju, dvigovanju bremen, ob težkem delu, hoji po stopnicah ali hribu navzdol. Imenujemo jo tudi obremenilna inkontinenca, stanje pa je pogostejše pri ženskah zaradi že omenjene anatomije, krajše sečnice in šibkejših zapiralk.

S to vrsto inkontinence se pogosteje srečajo ženske, ki so rodile. Vzrok zanjo pa sta lahko tudi prekomerna telesna teža in slabo delovanje mišic zapiralk sečnega mehurja, pri moških pa se lahko včasih pojavi po operaciji prostate.

Prelivna inkontinenca

Prelivna inkontinenca nastane, kadar posameznik sečnega mehurja ne izprazni popolnoma, zato urin uhaja samo toliko, kolikor je sečni mehur, ki ne more več zadrževati urina, prekomerno napolnjen, pojasnjuje dr. Breskvar.

V večini primerov se prelivna inkontinenca pojavlja pri moških zaradi težav s prostato, lahko so vzrok oslabljene mišice mehurja, lahko pa je stanje tudi posledica bolezni živčevja ali uživanja določenih zdravil. Pri otrocih je lahko vzrok v prirojeni zožitvi sečnice.

Inkontinenca naj ne bo tabu

»Nehoteno in nenadzorovano uhajanje urina se lahko zgodi ob najbolj neprimernem času, poleg mokrega perila pa ga spremlja še neprijeten vonj po urinu,« inkontinenco opisuje prof. dr. Nataša Tul Mandić. Prav zato je to izjemno neprijetna in stresna težava, ki lahko postane velika ovira pri vsakdanjem življenju. Pogostejša in močnejša je, težje jo ljudje prenašajo. Po drugi strani pa še vedno ostaja tabu. Ljudje pogosteje kot pogovor o tem izberejo izolacijo in opuščanje normalnega življenja ter nekaterih aktivnosti. Iz motnje, ki jo je v večini primerov mogoče odpraviti ali vsaj omiliti, pa se lahko sčasoma razvijejo večji zdravstveni, socialni in psihični problemi.

Dr. Breskvar poudarja, da inkontinenca sama po sebi ni resna zdravstvena, temveč bolj socialna in higienska težava: »Socialna težava se pojavi v smislu omejitev, ki jih ima oseba zaradi inkontinence. O zdravstveni težavi pa začnemo govoriti šele takrat, ko nam inkontinence ne uspe pravočasno pozdraviti.«

Zato je pri inkontinenci ne glede na pogostost pojava ključno, da pacienti takoj ukrepajo.

Ni treba, da zaradi inkontinence trpite. V veliko primerih lahko zdravniki uspešno pomagajo stanje odpraviti ali pa bistveno zmanjšati njegove posledice.

Zdravljenje je odvisno od vrste inkontinence

Zdravljenje inkontinence je prilagojeno vrsti težave oziroma njenemu vzroku. Kot poudarja prof. dr. Tul Mandićeva, imajo zdravniki danes veliko možnosti za lajšanje in odpravo motnje, zato se ljudem stanja nikakor ni treba sramovati.

»Pomoč lahko ponudijo osebni zdravniki, zanjo so specializirani tudi fizioterapevti in medicinske sestre, v težjih primerih pa ginekologi in urologi.« Veliko pa lahko storite tudi sami s preventivnimi ukrepi.

ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

 Preventiva in zdravljenje v enem. Če že imate težave z inkontinenco, je pomembno, da spremenite svoj življenjski slog. Poskusite izgubiti prekomerno telesno težo, skrbite za redno telesno aktivnost, ne kadite ter zmanjšajte vnos kofeina in alkohola.

KREPITEV MIŠIC

Krepitev medeničnega dna pomaga tako pri stresni kot urgentni inkontinenci ter je učinkovita pri ženskah in moških. Pri izvajanju vaj si predstavljajte, da poskušate ustaviti odtekanje urina, in pri tem stiskajte oziroma krčite mišice. Čeprav se vaja zdi preprosta, jo veliko ljudi izvaja narobe, zato se je dobro posvetovati s fizioterapevti. Nekateri centri pri ambulantni rehabilitaciji ponujajo celo krepitev mišic s pomočjo magnetnega stola.

TRENING MEHURJA

Izvajate ga tako, da si določite intervale, ko lahko greste na stranišče. S treningom dosežete tudi, da mehur zadrži večje količine urina.

NEVROMODULACIJA

Nadzorovano draženje živcev, ki so odgovorni za delovanje sečnega mehurja oziroma mišic zapiralk. Gre za nadzorovan trening mehurja, ki se lahko izvaja pri moških in ženskah. Vodijo ga usposobljeni specialisti, ki s posebno tehniko z električnimi impulzi trenirajo mehur, da je spet sposoben opravljati svojo nalogo.

ZDRAVILA

Lahko sproščajo mišice mehurja in zmanjšajo nekatere simptome inkontinence.

KIRURŠKO ZDRAVLJENJE

 V nekaterih primerih je edina smiselna rešitev. Urolog dr. Breskvar pri jasnih in ozdravljivih vzrokih inkontinence navaja metodo začasne vstavitve urinskega katetra, dokler vzrok za inkontinenco ni kirurško rešen. Pri stresni inkontinenci imajo na razpolago vstavitev mrežice pod sečnico, ki sečnici daje boljšo podporo, možna pa je tudi vstavitev umetne zapiralke, toda ta poseg prinaša nekaj tveganja.

SPROSTITVENE TEHNIKE

Avtogeni treningi in medicinska hipnoza lahko po mnenju prof. dr. Tul Mandićeve pomagajo zadrževati vodo in umirjati prekomerno aktiven mehur.

Dobro je ukrepati čim prej

Pri novonastalih uroloških stanjih je koristno karseda hitro obiskati urologa, ki opravi tudi različne diagnostične postopke, denimo ultrazvok sečil. Z zavarovanjem Specialisti+, ki krije takšne preglede, pa je v okviru ambulantne rehabilitacije možna fizioterapija, ki vključuje tudi terapijo z magnetnim stolom.