Kaj, če otroku pri športu ne gre?

Starši običajno pravijo, da so že v vrtcu opazili razlike med svojim otrokom in njegovimi vrstniki. Njihov malček je bil pri plezanju, plazenju, teku ... štorast, počasen, predvsem pa nesamostojen. V šoli dobiva običajno pri telovadbi slabše ocene. Vzpodbujajo ga pri igri in gibanju ter učenju različnih veščin, kot so rolanje, vožnja s kolesom ter plavanje, vendar otrok pravi: ne znam, ne zmorem, jaz tega ne bom nikoli znal.

Otroku ne gre šport. Se ga da naučiti?

Kako je torej s športom? Se ga da naučiti kot poštevanke ali branja? Dr. Marjeta Kovač, redna profesorica na Fakulteti za šport, pojasnjuje, da ja.

Motorično učenje ima podobne zakonitosti kot vsako drugo učenje. Starši lahko svojemu otroku pomembno pomagate pri krepitvi gibalnih sposobnosti in razvijanju gibalnih spretnosti.

Pri tem velja, da:

• Vsake gibalne spretnosti se da naučiti z vajo oziroma vadbo.
• Pogoj za učinkovito izvedbo posameznih gibalnih spretnosti so vsaj minimalno razvite moč, hitrost, gibljivost, koordinacija, ravnotežje, natančnost ... Ko krepite omenjene gibalne sposobnosti, je tudi učenje in izvedba športnih spretnosti hitrejša in bolj učinkovita. Ter obratno: z vsako vadbo športnih spretnosti izboljšujete tudi moč, hitrost, gibljivost ...
• Gibalna spretnost, ki se je otrok nauči, je trajna. Se pravi, ko se otrok nauči plavanja, bo znal plavati celo življenje.
• Za motorično učenje pa velja tudi učinek transferja. To pomeni, da otrok hitreje usvoji določeno novo gibalno spretnost, če že obvlada sorodno gibanje. Otrok, ki zna košarko, se bo hitreje naučil kakšne druge športne igre, tisti, ki zna rolati, bo hitreje usvojil drsanje ...

Starši lahko največ storite s tem, da otroka ne omejujete. Otrok naj teče, skače po lužah, se plazi, preizkuša ravnotežje, spleza na drevo … pa čeprav na račun kakšne buške. Danes veliko staršev želi otroka zaščititi. A s tem mu ne naredijo usluge, saj ga na ta način prikrajšajo za pomembne gibalne izkušnje.

Otroku kupite žogo, kolo, kolebnice, loparje in se z njim tudi igrajte. Le dejaven otrok bo pravočasno in do polnosti razvil svoje sposobnosti ter usvojil temeljne gibalne spretnosti.

Da slovenski otroci premalo izkoristijo priložnosti za prosto gibanje in dejavno igro, kaže poročilo o telesni dejavnosti otrok in mladine za leto 2016. Medtem ko so šport v šoli in obšolske dejavnosti pri nas dobro organizirane, raziskave kažejo, da se med tednom ob popoldnevih le slaba petina otrok igra in ob tem giblje (lovljenje, rolanje, vožnja s kolesom … ) več kot dve uri na dan. Ob koncu tedna je številka sicer višja, a tudi ne zadovoljiva – dejavno se zunaj igra nekaj več kot polovica otrok.

Ko je načeta samopodoba

Skoraj vsakemu otroku se v času šolanja zgodi, da pride domov s slabo oceno iz športa. Kako in kaj se ocenjuje pri športu v osnovni in srednji šoli?

Profesorica Marjeta Kovač je takole razložila način ocenjevanja: »Poleg temeljnih standardov znanja so v osnovni šoli določeni še minimalni standardi kot skupni minimum znanja za vse učence.«  Pri tem ima učitelj avtonomijo, da opredeli za vsako šolsko leto jasne učne cilje, način doseganja teh ciljev, standarde znanja in kriterije ocenjevanja za skupino (lahko tudi posameznika, če ima ta razvojne težave), ki jo poučuje.

Standardi in kriteriji se tako lahko razlikujejo od skupine do skupine, odvisno od tega, kakšne so značilnosti skupine, cilji vadbe in koliko časa je učitelj posvetil neki vsebini, pojasnjuje Marjeta Kovač. Standardi ne morejo biti enaki, če je učitelj namenil pri vadbi neke skupine košarki 8 ur, pri drugi pa 16.

Negativna ali slaba ocena pri športu pomeni, da otrok ni dosegel niti minimalnega standarda znanja oziroma ga je komaj dosegel. Učitelj pa mora vedno dati učencu možnost, da oceno izboljša, dodaja Marjeta Kovač.

Vseh dejavnosti, ki so v učnem načrtu, se lahko ob primerni vadbi nauči vsak otrok, le da bodo nekateri za to potrebovali nekaj več časa in mogoče tudi pomoč staršev.

Šport otrokom in mladim pomeni tudi dejavnost, preko katere navezujejo stike in sklepajo prijateljstva. Če so izločeni iz igre na šolskem ali domačem dvorišču in so ob tem še pospremljeni z opazkami, da so debeli, štorasti ali luzerji, lahko to načne njihovo samopodobo. Ob tem bodo razvili tudi negativen odnos do športnih dejavnosti in gibanja.

Kaj, če je otrok v šoli ne mara športa?

Naloga učitelja in staršev je, da najdejo otroku primerno športno dejavnost, kjer bo lahko izkoristil svoje potenciale. V ta šport ga naj vpeljejo postopno in mu pomagajo, da vztraja v njem, saj se v športu ne da doseči uspeha in zadovoljstva takoj.

Ob ukvarjanju z določeno športno dejavnostjo bo otrok razvijal tudi gibalne sposobnosti. Postal bo bolj spreten, prekomerna maščobna masa se bo počasi spreminjala v mišično maso. Poleg tega bo postal bolj samozavesten in bolj bo zaupal vase.

Če bo otrok začutil uspešnost pri nekem športu, se bo nad tem tudi navdušil. Motivacija za vadbo je nujni pogoj za gibanje do pozne starosti.

(Pre)ambiciozni straši

Po drugi strani pa nekateri starši od svojih otrok pričakujejo same odlične ocene in tudi predmet šport ni izjema. To so predvsem straši, ki so sami dosegali dobre rezultate v športu in še zdaj športno zelo dejavni. Marjeta Kovač poudarja, da šport ne sme biti poligon neizživetih športnih ambicij očeta oziroma mame. 

Otroka lahko zaposlite z več gibalnimi dejavnostmi. Vključite ga v redno vadbo v šoli (vsaka šola ponuja številne brezplačne športne interesne dejavnosti), društvu ali pri zasebniku. Če pa je otrok resnično nadarjen za šport, ga vključite v tekmovalni šport. Seveda, če je otrok zdrav, če si tega želi in če je v bližini doma ustrezno društvo z izobraženimi strokovnjaki, ki bodo poskrbeli za njegov športni razvoj.

Pri tem je potreben trezen razmislek, ali je otrok sposoben dosegati tekmovalne rezultate glede na svoje sposobnosti in zdravstveni status. Ali bo vzporedno lahko obiskoval šolo in dosegel želen poklic? Ali mu boste starši lahko nudili logistično, psihološko in tudi finančno podporo, ki je nujna pri gradnji uspešne športne kariere? Prezgodnjo usmeritev otroka v en sam šport in prezgodnjo tekmovalnost strokovnjaki odsvetujejo. Tudi Žan Košir si je svojo športno disciplino izbral pozno.