Kaj je izgorelost?

Kaj je izgorelost?

»Če greste na Triglav, boste nekaj dni po vzponu utrujeni, mišice bodo razbolele. Telo se mora regenerirati in obnoviti svoje zaloge. Ko umske in telesne napore doživljamo tako dolgotrajno, da se telesu vmes ne uspe regenerirati, sledijo kronične posledice. Telo pač nekje popusti,« psihoterapevtka Tina Bončina, dr. med., opiše izgorelost.

Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje kot sindrom kroničnega stresa oziroma kot izgorelost na delovnem mestu.

Vendarle pa je to zelo omejena definicija precej bolj kompleksnega stanja.

Izgorelost je sicer lahko delno ali v večini posledica pritiskov in odnosov na delovnem mestu. Toda pri tem se je bistveno vprašati, zakaj to na posameznika vpliva tako močno, da izgori.

Strupeni odnosi, previsoke zahteve in karierna obremenjenost so sprožilec, podobno kot so to lahko tudi odnosi in težave v zasebnem okolju. A ta sprožilec se aktivira, le če posamezniku njegova osebnostna struktura dopušča, da šefu, sodelavcem, strankam, pa tudi svojim bližnjim ne zna reči ne.

Če človek ne zna postaviti svojih osebnih meja, jih zato številni prestopajo. Pokopavati ga začne, ko se dokazuje vsem drugim, nase in na svoje potrebe pa pozabi.

Znaki izgorelosti

Človeško telo je dobro opremljeno za velike čustvene in telesne napore. Kadar koli smo močno aktivirani (v stresu), nas med drugim brani nadledvična žleza z izločanjem adrenalina in pozneje kortizola.

Slednji v telesu sproži pomembne procese, pojasni Tina Bončina: »Poviša raven sladkorja ter frekvenco dihanja in bitja srca. Telesu tako da energijo in kri preusmeri v dele telesa, ki jo najbolj potrebujejo. V tem primeru so to mišice, saj telo pričakuje, da bomo trdo delali, se borili ali bežali.«

Če je nadledvična žleza v neprestanem pogonu oziroma je ekstremno obremenjena, tudi sama postane utrujena, zaradi česar začne nepravilno delovati.

Z izgorelostjo je pogosto neločljivo povezana tudi daljša odsotnost z dela. Zdravljenje je dolgotrajno, zahteva celega človeka in lahko načne tudi finančno stabilnost posameznika. Dodatno zavarovanje za hude bolezni med drugim vključuje tudi zavarovanje za posledice stresa, anksioznosti, depresije in izgorelosti, ki poskrbi za daljše odsotnosti in strokovne obravnave.

Izgorelosti ne morete pridelati v enem mesecu

 Znaki izgorelosti se začnejo kazati po daljšem obdobju težkih delovnih in čustvenih obremenitev ter vztrajanja v odnosih, ki izčrpavajo – v službi in zasebno. Zmotno je torej prepričanje, da je izgorelost izključno posledica pretiranega dela.

»Leto dni lahko trdo delate pri nekem projektu, ampak nato potrebujete tudi daljše obdobje, da se telo in um odpočijeta. Da bi takšen tempo brez regeneracije zdržali pet let? Lahko, telo se bo gnalo, ampak ženete se na kredit. Ko pride čas, da ga poravnate, ga ne boste imeli s čim odplačati, saj bodo vaše zaloge izčrpane,« stanje slikovito ponazori zdravnica Tina Bončina, avtorica knjižne uspešnice »Izgorelost: si upate živeti drugače?«.

Vzroki za izgorelost

Enotnega odgovora na vprašanje, kaj človeka pripelje v stanje izgorelosti, ni. To so lahko trdo delo, naporni odnosi, skrb za družino ali celo pretirano treniranje lastnega telesa. Lahko le eden izmed teh dejavnikov pripelje do roba, lahko pa gre za seštevek različnih. Vsem pa je skupno pomanjkanje telesnega in duševnega počitka ter regeneracije.

»Telo ni v ravnovesju, ko se ženemo prek svojih zmožnosti, smo stalno nezadovoljni, se nam neprestano zdi, da nismo dovolj dobri. Imamo občutek, da bi morali stvari narediti še bolje ali da nihče ne opazi našega truda in ne ceni, koliko napora smo v nekaj vložili. Trudimo se, dobička pa ni. To vodi v izgorelost.« Psihoterapevtka Tina Bončina, dr. med.

Izgorelost je tako sindrom, ki ne izvira iz delovne ali domače okolice, čeprav ga ta pomaga poglabljati, ampak iz posameznikove osebnostne strukture. Tisti, ki si prizadevajo, da bi bili pohvaljeni, opaženi in vredni ljubezni ter se vselej prepričujejo, da bi stvari lahko naredili še bolje, imajo veliko možnosti, da bodo izgoreli, pravi Bončinova. Tisti, ki znajo reči ne tako službenim nalogam kot tudi strupenim odnosom ter zmorejo biti zadovoljni z dobrim – in ne le z odličnim –, pa imajo bistveno manj možnosti, da jih ustavi izgorelost.

Osebnostna struktura človeka določa tudi njegov odziv na stres. V testu preverite, kakšno je vaše tveganje, da stres na vas vpliva negativno, in kako lahko ukrepate preventivno.

Stopnje izgorelosti

Izgorelost je težko objektivno izmeriti, tudi zato, ker napore in pritiske doživljamo na različne načine. A vendarle obstajajo kazalniki, ki opredeljujejo njene stopnje.

Ločimo 3 stopnje izgorelosti.

• Izčrpanost

Prihaja do akutnih odzivov na stres, ker si posameznik ne vzame dovolj časa za regeneracijo. Telo začne opozarjati na svojo stisko z bolečinami v križu, pojavijo se težave s prebavo, nespečnost, glavoboli, bolečine v sklepih, alergije, zoboboli … Telo začne popuščati na šibkejših mestih.

Na duševni ravni začne posameznik dvomiti o vsem okoli sebe, postane ciničen, vzkipljiv, odrezav.

Če se v tej fazi ne posluša in ne uvede sprememb, se začne naslednja faza.

Priporočen bolniški dopust: od 3 do 6 mesecev

 

• Ujetost

Nadledvična žleza je utrujena od stalnih nihanj. Dviga kortizola ne zmore več, zato je njegov nivo normalen. Pogosto se pojavita negativizem in ravnodušnost. Posameznik vidi, da nekaj ni v redu, a meni, da se nič ne da spremeniti. Počuti se ujetega.



Nespečnost se stopnjuje, začnejo se pojavljati težave s črevesjem in zaporedna obolenja, kot so angine, bronhitisi in najrazličnejša vnetja.



Človek potrebuje zdravniško pomoč, saj težav ne more več niti za silo odpraviti z zdravili, ki se dobijo brez recepta, kot je to še mogoče v prvi fazi.



Če posameznik ne ukrepa, pride do resnega kolapsa telesa.

 

Priporočen bolniški dopust: 9 mesecev

 

• Izgorelost ali adrenalni zlom

Funkcija nadledvične žleze je bistveno okrnjena, izločanje kortizola je zelo omejeno. Posameznik nima več energije, ne želi oziroma ne more vstati iz postelje ali iti v službo, koncentracija in spomin mu delata resne preglavice. Sposobnost odločanja se zmanjša, vse je zelo težko.

 

Človek se začne obtoževati, da ni sposoben, ker tempa, kakršnega je bil vajen, ne zmore več. Temu se lahko pridruži še depresija.

 

Priporočen bolniški dopust: najmanj 1 leto

 

Vrnitev na delo: postopoma, sprva le od 4 do 5 ur na dan

 

Kakšne so stopnje izgorelosti, koliko časa traja okrevanje in kako je lahko zdravljenje tudi finančno breme, si oglejte v posnetku webinarja.

 

Zdravljenje izgorelosti:

Izgorelost je neločljivo povezana s posameznikovo osebnostjo. To potrjuje nemalo situacij, ki so si med seboj nadvse podobne, odzivi ljudi nanje pa so povsem različni. Tako zelo, da nekateri iz teh situacij izstopijo nepoškodovani, drugi pa popolnoma ohromljeni.

 

V izgorelost posameznika potisnejo predvsem vedenjski in osebnostni vzorci, iz katerih ne zna izstopiti. Zato je pri učinkovitem zdravljenju izgorelosti nenadomestljiva in nujna psihoterapevtska obravnava.

 

Pri tem se spreminjajo ustaljeni in škodljivi vzorci, ki preprečujejo, da bi ravnali sebi v korist. S psihoterapijo se nepovratno preoblikuje način mišljenja, s tem pa tudi življenja posameznika, vendar pa mora biti strokovna.

 

Pri izbiri psihoterapevta naj zato prevlada razumska odločitev. Področje psihoterapije namreč v Sloveniji še vedno ni ustrezno regulirano. Veliko je samooklicanih, ne dovolj usposobljenih terapevtov, ki lahko z nestrokovno obravnavo naredijo več škode kot koristi.

 

Psihoterapevt mora biti visoko usposobljen in na tem področju uradno izobražen strokovnjak, ki razume in prepozna tako čustvene izvore izgorelosti kot tudi njene telesne simptome. Človeka mora biti sposoben obravnavati celovito.

 

Večini je težko sprejeti, da po izgorelosti nikoli več ne bo tako, kot je bilo. »Veliko jih želi povratek v znano življenje. Ampak to jih je pripeljalo v bolezen! Ko denimo začnejo delati z 80 odstotki svojih prejšnjih sposobnosti, sami to dojemajo kot malo čez polovico. Če bi bili v šoli, bi bilo to po njihovem videnju le zadostno, prej pa so bili odličnjaki. To je težko pogoltniti, čeprav je delati z 80 odstotki svojih moči v resnici odlično,« trdi Tina Bončina.

 

V procesu sprejemanja nove situacije, v kateri se znajde pretirano zagnan posameznik, pa se pojavijo še druge ovire. Okolica pogosto ne prizna duševnih stisk, okrevanje pa je tako še težje.

 

Strokovna psihoterapevtska obravnava mora biti usmerjena v sprejemanje stanja, prepoznavanje vzorcev, ki so pripeljali do izgorelosti, in njihovo odpravljanje. Usposobljen psihoterapevt pa bo tudi vodil do postavitve nove vizije prihodnosti (Kdo hočem biti?) in pomagal iskati zdravo življenjsko ravnovesje.

 

Kako preprečiti izgorelost?

Pravila so na prvi pogled povsem preprosta. »Če znate uživati v življenju in si privoščiti sladko brezdelje, imate odlično varovalo pred izgorelostjo,« svetuje Bončinova.

 

Smernice o zdravi prehrani, gibanju, stiku s samim seboj in z drugimi so univerzalne, vsak zase pa mora odkriti, kaj mu ustreza. »Ni nujno, da si vsak napolni baterije s sprehodom v naravi ali jogo. Nekdo gre raje na hrib, drugi bere knjigo, tretji gre na predstavo ali v galerijo,« pravi sogovornica.

 

Izgorelosti torej lahko stopite na rep, še preden si vas podredi. Če pa se vam vendarle izmakne, je nujno vedeti, da v zgodbi o tem zapletenem stanju obstajajo tudi izhodna vrata. »Posameznik resda ne bo nikoli več enak, saj bo živel in deloval drugače, a hkrati bolj pametno in zdravo. Mogoče bo videti, da dela manj, ampak le zato, ker ne bo več na treh deloviščih hkrati. Je to zdravje?« sprašuje Bončinova in istočasno tudi odgovori: »Absolutno da!«

 

Vsa tveganja v življenju niso otipljiva. Eno takih je stres. V testu preverite, kako tvegano živite, in razmislite, kaj bi bilo z vašimi najdražjimi, če se vam zgodi najhujše?