Kako z najmlajšimi v hribe?

Kaj pa če …

Kaj je treba upoštevati, da se pohod z najmlajšimi ne bo končal z mislijo »nikoli več«? Na začetku je treba odmisliti tisto »kaj pa če se umaže, zmoči, opraska, prehladi, ga piči komar in podobno ...« Vse to se seveda lahko zgodi in če bomo mislili samo na to, lahko zgolj pod posteljo čakamo na najhujše. Za tiste, ki vemo, da je koristno, da gredo otroci tudi skozi šolo opraskanja, umazanije do ušes, pika komarja ali dveh, pa lahko to vzamemo le kot popolnoma normalno pot spoznavanja narave v vsej svoji lepoti.

Sto korakov sam, sto korakov v nahrbtniku

Najlepši in najučinkovitejši način, kako otroke pripraviti na pot v hribe, je lasten zgled. To pomeni, da vzamemo otroka v nižje hribe takoj, ko shodi. Presenečeni bomo, kako so otroci že pri dveh letih sposobni narediti približno polurni sprehod na bližnji hrib. Smiselno je, da vzamemo s seboj nahrbtnik, v katerega ga posadimo, ko se utrudi, in ga v njem nosimo kot kralja na prestolu. Taka hoja je koristna tudi za očete, seveda tudi za mamice, saj jim močno okrepi hrbtne mišice. Ko boste dali otroka v nahrbtnik, vam svetujem, da mu v bližnjem grmu utrgate vejo, s katero bo poskušal doseči ovire ob poti. Boste videli, prav zabavno bo! Ampak otroci kmalu opazijo, da je zabavneje, da se »peljejo na kameli« v nahrbtniku, kot da bi šli peš. In kaj potem storiti? Po mojih izkušnjah vam predlagam slednji argument: »V redu, te bom nesel sto korakov, da se odpočiješ, potem pa greš sto korakov sam, pa te spet sto korakov nesem, potem pa spet sto korakov sam. Sva zmenjena?«

V vsakem je nekaj otroka

Zelo pomembno je, da težavnost vzpona prilagodimo udeležencem. Pri najmlajših to pomeni, da je cilj pot in ne vrh. Na poti se je treba preleviti v otroka – skakati za metulji, metati kamenje v vodo, pregledati, če se v kaki luknji ne skriva jež ali jazbec, plezati po drevesih, se igrati skrivalnice in se skrivati za drevesi, najti izgubljeni zaklad v obliki čokoladice, ki jih pustijo dobre vile za tiste, ki dosežejo vrh, se povaljati po travi in z bilko izbezati iz luknje črička ipd. Pot bo zabavnejša, če se v hribe odpravita dve družini s približno enako starimi otroki, ki naj imajo skupno nalogo, pri kateri morajo sodelovati.

Animacija je pri hoji v hrib z otroki bistvenega pomena in ko boste enkrat to zmogli, ste na dobri poti, da se vzpon konča z zadovoljstvom vseh udeležencev. Seveda, poleg vseh ostalih stvari, ki jih moramo predhodno postoriti: preveriti vreme, vzeti prigrizek, pokrivalo in steklenico navadne vode. Da, prav ste prebrali navadne vode, ne gazirane, sladkane, izotonične in podobnih. In se dogovoriti: tale voda je vse, kar imaš do vrha. Prigrizek ? Da. Vendar res prigrizek, ne pa sladkorja v tisočerih oblikah in barvah.

Kaj imaš pa ti v nahrbtniku?

In še nekaj je pomembno: otroke je smiselno naučiti, da sami nosijo svoj nahrbtnik. Ko so manjši majhnega, v katerega naj dajo poleg vode in prigrizka tudi svojo najljubšo igračo, ko so malo večji, malo večjega, v katerega naj dajo tudi vetrovko s kapuco. In svetujem vam, da jih pred odhodom vprašate: »Ali misliš, da si že dovolj velik, da sam nosiš svoj nahrbtnik?« Če niso odgovorili pritrdilno, je smiselno poudariti: dovolj si že velik in močan, da lahko sam nosiš nahrbtnik.

Po zaključku dogodivščine preverite, ali ima kdo dodatnega gosta – klopa. Ga ima? Samo brez panike. Nežno ga primite s pinceto in ga zavrtite v obratni smeri urinega kazalca. Običajno popustijo. To, da kdo od udeležencev prinese nazaj klopa, je povsem običajno. Jaz sem jih pri mojih dveh otrocih vsako leto odstranil približno dva do tri na sezono. Brez posledic. Pa imejte v mislih, da je sreča na strani pogumnih. Srečno pot!

Z otroki pa se lahko greste tudi igre, kdo prvi najde markacijo. Ali veste, katere planinske poti pa so primerne za otroke? Berite dalje.