Narava nas uči pravilnega gibanja

1. Kaj ocenjujete za največje prednosti rekreacije zunaj, v naravi?

Danes uporabljamo manj kot pol našega telesnega sistema. V naravi pa lahko uporabimo vsega. A pri tem moramo hoditi pravilno. Tu pa gre za problem, ki ni le v telesu, je predvsem v glavi. Največja prednost rekreacije v naravi je zato ta, da nas narava »sili«, da uporabimo celotno svoje telo.

2. Moramo biti pri pohodništvu na kaj še posebej pozorni?

Sam zelo podpiram hojo v gore. A veliko ljudi, ki hodi v hribe in gozdove, se giblje s »šoping hojo«, kot sem jo sam poimenoval. 

To se zgodi, ker pogosto mislimo, da moramo biti aktivni, zadihani in zato hodimo hitro ter nepozorno. Naprej se »vlečemo« s sprednjo nogo, obešamo se na palice.

Ljudje smo se namreč navadili na ravno podlago in ne znamo več hoditi pravilno. Tega pa se lahko naučimo prav v naravi. Ko stopimo na travnik ali neuhojeno gozdno pot, naše telo že po nekaj korakih začne izvajati pravilno hojo.

3. Lahko opišete, kaj je pravilna hoja?

Pri pravilni hoji nas naprej potisne zadnjica. Stopiti moramo tako, da nas telo naprej potisne z zadnjo nogo, in ne da se naprej potegnemo s sprednjo.

Zaradi ravne podlage namreč hodimo tako, da »frcnemo« nogo naprej iz kolka. Takrat noga sama skoči pred nas, mi pa se samo postavimo nanjo. Temu pravim »šoping hoja« in tako hodi okoli 90 % ljudi.

A včasih ni bilo tako. Obstajala sta dva tipa hoje: »hoja gospodarja« in »hoja podrejenega«. Danes večina hodi tako, kot da so podrejeni: hoja je pasivna, kolki so zategnjeni. Ta tip hoje je primeren le za ravno podlago.

Na travniku pa to ne gre. Tudi ko v hrib hodi nekdo s »šoping hojo«, ga slišim veliko prej, kot ga vidim, saj hodi v hrib enako kot po ravnini – s peto močno pritiska v tla.

Pri hoji v hrib moramo:

• iti počasneje,
• skrajšati korak in
• občutiti zadnje stegenske mišice ter zadnjico, oboje je napeto. Takrat neha drseti. Takrat začnemo hoditi tiho.

Podoben problem sem imel sam, dokler me mentorji niso naučili hoditi v naravo. Danes lahko v naravi hodim dvakrat dlje, z dvakrat večjo obremenitvijo, zlezem vsepovsod, čutim, katere mišice so aktivne, pri tem pa mi nikoli ne zdrsne, nikoli ne padem in moj korak ne šumi.

Ko koga povabim s seboj v gozd, mi najprej rečejo, da se sploh ne potijo, da je moja hoja premalo aktivna. A na koncu dneva so zelo utrujeni.

Hodim namreč po »živalskih avtocestah«, kjer moraš vsak korak narediti previdno, počasi. Moraš se upogniti, iti čez vejo, pod vejo in pri takem gibanju narediš bolj malo kilometrov, nisi skoraj nič preznojen. A na koncu komaj gledaš in od znotraj čutiš, da si veliko naredil zase.

4. Je podobno tudi pri hoji navzdol?

Če »šoping« korak navzgor še gre, pri hoji navzdol ob njem začutimo bolečino. Takrat so namreč aktivne le prednje stegenske mišice. Zato k meni pride veliko pacientov s poškodbami pogačicami.

Pri hoji navzdol bi morala veljati enaka pravila kot pri vzpenjanju:

•  poravnajmo telo,
• poleg tega pa rahlo pokrčimo kolena in jih nekoliko obrnimo navzven, »na O«.

Tako naenkrat aktiviramo mišice prednje in zadnje stegenske skupine, začutimo, kako se napenja zadnjica.

• Ob tem korak postane tih, peta se kot prva fiksira v tla in ne drsi nam več.

5. Kinezioterapija, ki jo izvajate pri vas, dokazuje, da se z gibanjem lahko tudi pozdravimo. Kako nastanejo težave, ki jih z aktivnostmi, posebej v naravi, lahko učinkovito odpravimo?

Če pogledamo v bližnjo zgodovino, hitro vidimo, da ljudje tri generacije pred nami niso imeli ravne podlage. Šele v času po drugi svetovni vojni je človek prvič zares dobil ravna tla. Za tovrstno gibanje pa nismo bili narejeni.

Ljudje na ravni podlagi nikoli ne stojimo na obeh nogah, saj nimamo vse teže enakomerno porazdeljene na obeh nogah.

Eno je, kako mi mislimo, da smo narejeni in drugo, kako mislimo, da naj bi bili. Danes pa je vse prilagojeno našemu mišljenju, ne dejanskim potrebam naših teles. Zato tudi nastane večina težav. In prav zato je naravno gibanje še posebej pomembno.

Ljudje imamo zanimiv sindrom: starejši kot smo, bolj imamo v spominu naše najboljše dni. Spominjamo se, koliko kondicije smo imeli.

Pravzaprav pa bi morali vsako leto malce spustiti kriterije. Hrustanec, kosti in vezi se namreč spreminjajo, zato smo manj gibljivi, a bolj stabilni.

6. Je gibanja v naravi lahko tudi preveč?

Lahko. Predvsem zato, ker se naše želje in naše dejanske zmožnosti razlikujejo. Če si čez teden cel dan v službi in je telo minimalno aktivno, nato pa vikend posvetiš hoji v gore, je to preveč.

Ura hoje po neravni podlagi je za telo kot ura in pol fitnesa.

Zato so ljudje po hoji v hribe pogosto tako utrujeni, da sploh ne opazijo dogajanja okoli sebe, saj se ne zavedajo, kako močno aktivne so pri tem mišice.

Hoje v naravo pa obenem ne more biti preveč, če jo stopnjujemo in se nanjo navadimo.

7. Komu bi gibanje v naravi še posebej priporočili?

Gibanje v naravi bi priporočil vsem. Že predšolski otroci se pogosto izogibajo gozda. Hodijo po asfaltu, ker na travniku padejo. 

S hojo po gozdu in igranjem v naravi človek razvija kinestetične občutke, ki danes manjkajo, ker je vse narejeno »idealno«.

Tudi odrasli ne znamo več hoditi. »Svingamo«, zibljemo z boki in nimamo kinestetičnih občutkov. Zato uhojene poti niso vedno najboljša izbira. Če želimo hojo popraviti, moramo uporabiti druge poti – se podati v hribe, po travnikih, po gozdnih poteh.

A izogibati se moramo prestrmim vzponom, saj bomo po njih zopet hodili s »šoping« hojo: prehitro in nepravilno. Veliko boljša izbira so bolj položni vzponi, kjer imamo možnost, da gib izpeljemo pravilno in da opazujemo okolico.

Po mojem mnenju sicer v gozd sploh ni treba iti hitro in daleč. Dovolj je, da se usedeš in ga le poslušaš. Ko poslušaš veter, listje, boš misli bolj umiril, kot če se hitro preznojiš.

Pri tem bi dodal še eno misel: poskrbite za naravo. Karkoli prinesete s seboj v gozd, odnesite s seboj.

Kaj svetuje fizioterapevt Tomaž Fuchs vsem tekačem? Preberite si njegove nasvete o pripravah na tek, da se izognete težavam s poškodbami.