Triatlon – je šport za vas ali ne?

Se spomnite svojega prvega triatlona? Nam lahko na kratko opišete, kako ste se spoprijeli s tem izjemnim športnim podvigom?

Ko sem jeseni 1982 prišel s služenja vojaškega roka, sem v Mikijevem zabavniku prebral članek o havajskem triatlonu ironman. Tako me je navdušil, da sem si rekel: to je to. In tako je potem tudi bilo. Leta 1983 sem začel trenirati, leta 1984 pa sem že stal na startni liniji. Na Bledu je bil tedaj prvi triatlon v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Ravno 35 let je sedaj od tega.

Katera disciplina triatlona vam je najljubša: plavanje, kolesarjenje ali tek?

Najraje imam tek, ki pa je najtežji, ker je najbolj stresen in je zadnja disciplina triatlona.

Če tudi vi obožujete tek, vabljeni na Triglav tek – bodisi da boste potrenirali za eno od disciplin triatlona ali ker ugotavljate, da boste raje ostali kar pri tem športu.

Kako sicer sploh začeti s triatlonom in kdaj je primeren čas za to? Ali se ga lahko lotimo tudi po 40. letu?

Ja, vedno je čas. Če imaš vsaj malo primernega predznanja teh treh disciplin, je pot do prvega triatlona lahka. Najbolje se je pridružiti kakšni skupini rekreativnih športnikov, ki se ljubiteljsko udejstvujejo na treningih in tekmovanjih. Če to poteka še pod vodstvom kakega trenerja, je stvar še toliko lažja. Če pa v kakšni disciplini pešate, potem je treba malo več delati na tem področju.

Koliko treninga triatlona je dovolj?

Imamo triatlone za vsakogar, na katerih je 300 metrov plavanja, 10 kilometrov kolesarjenja in 3 kilometre teka. To zmore vsak, ki se ljubiteljsko loti vadbe in za to lahko nameni kako uro treninga na dan, ob delavnikih malo manj, konec tedna pa malo več, tako da je trening vsake discipline po dvakrat na teden. Kolo terja malo več časa, plavanje in tek pa sta malo krajša treninga. Seveda so tudi zahtevnejše različice, na primer sprint, olimpik, srednji in dolgi triatlon, ki pa glede na razdalje zahtevajo več časa za trening.
 

Katero disciplino najtežje natrenira začetnik?

Plavanje, in to zaradi tehnike. Teči zna vsak, voziti kolo tudi, prsno plavati po navadi tudi ni problem, za kravl pa se je treba malo potruditi. Ampak za začetek je tudi prsno čisto v redu.
 

Kaj je obvezna oprema triatlonca? Ali zadostuje jeklena volja?

Tekmo se da izpeljati z voljo, ko je zmanjka, pa gre naprej s trmo. Never give up [nikoli ne odnehaj, op. p.]. Kjer je cilj, tam je pot.
 

Kaj pa dejanska oprema? Koliko parov tekaških čevljev zamenjate na leto?

Oprema je lahko zelo enostavna: plavalna očala in kopalke, kolo s prestavami in superge. Teh je bolje imeti več in jih sproti menjevati; tako se lahko izognete poškodbam in tudi trajajo dlje. Sam načeloma porabim dva para tekaških čevljev na leto.
 

Kaj biti triatlonec pomeni za denarnico?

Če ste triatlonec, imate lahko drobno listnico, lahko pa zlato kartico, to je odvisno od vas. Plavalna očala, kolo, superge – in ste nared. Startnine za tekme so pri nas od 25 do 40 evrov, v Avstriji od 50 do 60 evrov, polovička ironmana vas bo stala 200 evrov, ironmani 500 evrov, ultramani pa 1500 evrov. Izbira je pestra, tako da je vse odvisno od želja in seveda tudi od denarnice. Na njeno debelino poleg startnin seveda vpliva tudi oprema: lahko imate neoprensko obleko tudi za 1000 evrov ali kolo za 6000 evrov.
 

Poleg fizičnega dela je zagotovo pomembna tudi psihična pripravljenost. Kako jo natrenirate, da vam pomaga in vas ne pusti na cedilu?

Izkušnje na poti do uspeha pomenijo veliko. Vedeti moraš, katere so tvoje slabe in dobre točke, čemu se izogniti in kje kaj pridobiti. In potem moraš temu slediti po najboljši volji in občutku, predvsem pa ne odnehati, tudi če ne gre vse po načrtu. Na tekmi tudi vodeči trpi, ne samo tisti, ki mu sledi. In tudi prvemu se včasih zalomi, da gre čez mejo in mu poidejo moči. To pa je trenutek za zasledovalce, ki so zmožni vztrajati do konca.
 

Ali poznate meje svojega telesa? Kako jih prepozna povprečen športnik?

Meje so relativne, pa tudi zato so, da se premikajo. Nekaj, kar ti je bilo težko v januarju, ti bo čisto lahko v juniju, ker se bo meja pomaknila. Zato je za vadbo pomembnih nekaj načel, kot so načelo primernosti, postopnosti, sosledja. Nekdo s 120 kilogrami mogoče ni primeren za tek, plavanje pa mu gre zlahka. Če nekdo teče do pet kilometrov in bi rad pretekel maraton, bo moral postopoma podaljševati razdalje na treningu in ne nenadoma preskočiti na 20 ali 30 kilometrov. In tako naprej. Če ste triatlonec, lahko v primeru težav menjate vadbo: če vas zbode v ahilovi tetivi, naslednji dan ne greste spet na tek, ampak plavat in nato kolesarit, medtem pa se bo tudi ahilova tetiva pozdravila. To je dobra stran triatlona: različne obremenitve različnih mišičnih skupin.
 

Kako vam telo pove, kdaj je dovolj? Ali ga poslušate?

Dobro se je malo opazovati. Če postajate razdražljivi, nespečni, pogosteje zbolevate, je to mogoče znak, da so treningi prenaporni. Če zaradi treningov ne morete več z ženo na sprehod, z otroki na kolo, s prijatelji na piknik, potem trpijo tudi vaši socialni odnosi. Vse morate upoštevati. Tudi pri meni je enako, le da so te meje malo višje. Če neki dan prekolesarim 150 kilometrov, se grem drugi dan »razvozit« na 60 kilometrov. A ta razdalja bi za začetnika že lahko bila prekomerna.
 

So vaši uspehi tudi rezultat tega, da ste šli kdaj čez te meje? Kakšne posledice ste čutili ob tem?

Ja, seveda, potem ko gre zares, se veliko stvari zgodi v glavi. Spremljevalka vseh dolgotrajnih vzdržljivostnih športov je bolečina, ki jo je treba prenašati. In čim večja je motivacija, tanjša je črta med še »zdravo« bolečino in tisto, ki ti bo naredila škodo. Seveda, velikokrat se gre čez mejo.
 

Kaj vse gre lahko narobe, če pretiravaš?

Po navadi pride do vnetja mišic, tetiv, narastišč. »Muskelfiber« je najblažja oblika in pove, da je bilo prejšnji dan nečesa preveč. Hujše so poškodbe mišic, ki zahtevajo večtedensko regeneracijo. Najhujše so poškodbe kit, saj te niso prekrvavljene in potem odštevamo mesece.
 

Kaj spremlja takšne podvige, kje so vaše misli, ko vam je najtežje?

Načeloma ni nikoli dolgčas, v mislih moraš vedno kontrolirati stopnjo napora, hidracijo, prehrano ipd., potem pa še kaj premlevaš in razglabljaš. Po navadi je dobro, če si na kaj ali na koga jezen in potem to jezo transformiraš v premagovanje upora, klancev, vročine.
 

Ali si kdaj rečete: »Pa kaj mi je bilo tega treba?!«

To si na daljših tekmovanjih pogosto govorim, skoraj vedno. Ampak ključno je, da si na to odgovoriš že prej, ob prijavi, da ti je jasno, zakaj se podajaš v to. In potem to narediš. Seveda včasih naletiš na nepredvidene ovire, kot so bruhanje ali krči, ki te zagotovo ustavijo, ampak vsaka bolečina pa pač ne. Sem bolj gorenjske sorte, pa mi je potem vedno žal za vse že vloženo delo. In si rečem: »Pol sem že – samo še pol« ali »Dve tretjini – samo še ena« ali pa »Ti dve uri bom pa že še, če sem jih že šest«.
 

Katere so najhujše ovire, ki jih morate premagati na takšnih preizkušnjah?

Če za primer navedem svetovno prvenstvo v ultraman triatlonu na Havajih, so bili to zagotovo valovi na morju, ki so želodec izzvali k bruhanju. Na kolesu me psihično uničuje veter v nasprotno smer, ko tiščiš in tiščiš, pa gre 20 kilometrov na uro. Tedaj bi najraje zapeljal v jarek.
 

Kakšne posledice čutite neposredno ob preizkušnjah in pozneje (fizično, psihično)?

Če je nastop uspešen, je to psihično zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu, fizično pa imam kake štiri dni boleče noge. Počasi se vse normalizira: telo se regenerira, psihično pa se pojavi stanje neke praznine, ko še nisi pravi, pa misliš, da bi moral biti. Popolna regeneracija traja kakšen mesec.
 

Kaj je za vas največja nagrada – osvojeni naslovi ali kaj drugega, morda bolj osebnega?

Ja, predvsem zadovoljstvo ob uspešnem nastopu, zadnja leta pa tudi premagovanje kar dosti mlajših tekmovalcev. In veselje, da lahko počnem, kar znam početi in rad počnem.
 

Kakšen je vaš nasvet za vse, ki se spogledujejo z mislijo na udeležbo na triatlonu?

Kar naj poskusijo, sploh ni težko. Vsak, ki se nekajkrat na teden spravi v tekaške copate in na kolo ter zna vsaj približno plavati, je sposoben opraviti s triatlonom za vsakogar. Potem pa po načelu postopnosti naprej.
 

Kako gledate na izjemno popularnost triatlona?

Ljudje tečejo polmaratone, maratone in sama tekaška vadba postane monotona, zato iščejo nove izzive. In triatlon je izziv, ki ponuja kombinacijo treh osnovnih aerobnih športov, popolnejšo obremenitev celega telesa, neskončno možnosti treningov in tekmovanj. To je to.
 

Kakšni pa so vaši športni načrti za prihodnost?

Tekmovalno se postopno selim iz elitne skupine v »age group« in tam osvajam medalje na prvenstvih. Treniram in delam z mladinsko skupino, glede organizacije triatlonskih tekmovanj pa se spogledujemo s projekti na mednarodni ravni. Tudi adrenalinsko.