Kako tvegano je biti otrok?

»Pod širokim pojmom poškodbe se skriva veliko resnih nesreč. Nekatere se končajo z invalidnostjo, veliko je manj resnih poškodb, precej več pa je priložnosti, ki bi se lahko končale slabše, kot so se,« pove doc. dr. Tina Bregant*, spec. pediater, spec. fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Razsežnost problematike poškodb ponazori s številkami: na enega v nezgodi umrlega otroka ali mladostnika jih 1280 obravnavajo v službi nujne medicinske pomoči, 180 pa jih je sprejetih na zdravljenje v bolnišnico. Številni imajo po poškodbi tudi trajne posledice.

Kako preprečiti poškodbe otrok?

Pogostost poškodb otrok in mladostnikov je odvisna od preveč dejavnikov tveganja, da bi lahko odpravili vse.

»Poleg tega izpostavljenost zdravi meri tveganja, zlasti med telesnimi aktivnostmi, otrokom omogoča prepoznavanje občutka strahu ter spoznavanje prednosti in omejitev lastnega telesa,« pravi doc. dr. Tina Bregant. »Strah ni prijetno čustvo, vendar pa nas v kritičnih in nevarnih situacijah lahko obvaruje.«

»Izpostavljenost zdravi meri tveganja otrokom omogoča prepoznavanje občutka strahu ter spoznavanje prednosti in omejitev lastnega telesa.« Doc. dr. Tina Bregant

Zato je dobrodošlo, da tudi otroci spoznavajo svoje omejitve in občutja. Pri teh pomembnih življenjskih spoznanjih so jim v največjo pomoč (lahko pa tudi največja ovira) starši.

»Otroci morajo pridobiti izkušnje v naravi, pri plezanju na drevo in skalo,« poudari doc. dr. Tina Bregant. »Danes pa številni tudi zaradi strahov staršev svoje telo spoznavajo zelo omejeno in so oropani za gibalne izkušnje.«

Bregantova ob tem pove, da so v raziskavi v ZDA pred dvema letoma ugotovili, da so današnji 19-letniki telesno tako nedejavni kot 60-letniki.

»Gledati soočenje otroka s potencialno nevarnostjo je težka naloga za starše.« Nina Držaj, sociologinja, v svojem blogu o spoprijemanju z nevarnostmi otroštva.

Sposobnost prepoznavanja nevarnosti je torej ključna. Za to skrbijo možgani. Ti lahko nevarnost prepoznajo celo brez praktičnih, identičnih izkušenj iz preteklosti. Ob nevarnosti se poleg možganskih predelov, ki sprožijo telesni odziv, denimo srčni utrip, aktivirata tudi predela, ključna za spomin in odločanje. Ta sta glede na pretekle izkušnje in znanje opremljena za ustrezno reakcijo. Možganom pomagata opredeliti grožnjo kot resnično, nevarno, vredno boja oziroma bega ali pač ne.

Možgani lahko prepoznajo nevarnost celo brez identičnih izkušenj iz preteklosti.

Najmanj varno v prometu

Za otroke je sicer najnevarnejši promet, poudarja Bregantova. Pri otrocih in mladostnikih so prav prometne nezgode najpogostejši vzrok smrtnih poškodb. Otroci pa se pogosto poškodujejo tudi kot pešci ali potniki v avtomobilu.

V Sloveniji imamo še vedno 1,7-krat večjo smrtnost v prometnih nesrečah kot na Nizozemskem.

Predvsem malčki in otroci v prometu potrebujejo vodstvo in skrb odraslega, saj so njihove zaznave in spretnosti v primerjavi z odraslimi precej omejene.

»Njihovo vidno polje je ožje, prepoznava zvokov je selektivna, imajo manjšo pozornost, niso zmožni posploševanja in predvidevanja. Svojo pozornost lahko nenadoma preusmerijo,« doda doc. dr. Tina Bregant.

Otroci so se v situacijah, ko morajo upoštevati več dejavnikov hkrati, sposobni primerno vesti šele v drugi ali tretji triadi osnovne šole.

Z odraščanjem in vse boljšo motorično usposobljenostjo se otroci vse bolj vključujejo v promet. Več se igrajo na cesti oziroma ob njej, uporabljajo rolke, skiroje in kolesa. Zato poškodbe v prometu naraščajo s starostjo otrok.

»Šele v drugi in tretji triadi osnovne šole so namreč otroci sposobni prilagoditi svoje vedenje v situacijah, ko morajo hkrati upoštevati več dejavnikov,« zaključi Bregantova.

Zaradi neugodne mešanice bliskovitosti in nepreudarnosti, okrepljene s strahom pred izločitvijo iz skupine, doc. dr. Tine Bregant označuje kot "najnevarnejše obdobje" za poškodbe.

Doc. dr. Tina Bregant pravi, da so nesreče sicer povezane z načinom življenja. »Sistemski ukrepi prispevajo k varnosti in zmanjšujejo število poškodb. To so ozaveščanje voznikov, treningi varne vožnje, gradnja varnih kolesarskih stez in urejenih otroških igrišč, nadzor nad kopališči ipd.,« ocenjuje Bregantova. Ti ukrepi so v zadnjih desetletjih najbolj pripomogli k zmanjšanju števila poškodb otrok in mladostnikov.

Različna starost, različne nevarnosti

Kako različne poškodbe oziroma nezgode lahko po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje pričakujemo v posameznem starostnem obdobju?

• PRI MALČKIH DO 3 LET poleg padcev, ki so daleč najpogostejši vzrok nesmrtnih poškodb v vseh starostnih obdobjih, izstopajo opekline in zastrupitve. Sledijo poškodbe v prometnih nezgodah, skoraj zadušitve oziroma zadavitve in poškodbe, ki nastanejo zaradi skoraj utopitev. Utopitev oziroma zadušitev, ki se ne konča s smrtjo, se uradno imenuje skoraj utopitev oziroma skoraj zadušitev.

• OTROCI, STARI OD 4 DO 9 LET, se takoj za padci najpogosteje poškodujejo v prometnih nesrečah. Pogoste, a manj kot pri malčkih, so tudi zastrupitve, še manj opekline, bistveno pa v tej starostni skupini upade število poškodb, ki nastanejo ob skoraj utopitvah in skoraj zadušitvah oziroma zadavitvah.

• PRI MLADOSTNIKIH, STARIH OD 10 DO 19 LET, takoj za padci izrazito poskočijo poškodbe, nastale v prometnih nesrečah. Več kot v drugih starostnih skupinah pa je v tem obdobju tudi zastrupitev. Sledijo opekline, poškodbe zaradi skoraj zadušitve oziroma zadavitve upadejo, poškodb ob skoraj utopitvah pa v tem obdobju praktično in.

Poškodbe predšolskih in šolskih otrok

Odgovor na vprašanje, zakaj se otroci poškodujejo tako pogosto, so možgani. Imajo sicer enake možganske strukture kot odrasli, a njihovo delovanje še ni zrelo. Njihove zaznave so drugačne, možgani se intenzivno učijo in pridobivajo nove načine delovanja. Hkrati pa je tudi nabor izkušenj pri otrocih zelo omejen. Zato drugače zaznajo nevarnost in nanjo tudi drugače odgovorijo.

V prvih letih življenja si denimo malček prizadeva ugotoviti, kako svet sploh deluje: zanj je vznemirljiv, včasih strašljiv, drugič pravljično lep, a drugačen od sveta odraslih. »Presoja, kaj je zares nevarno, je pri malčkih bistveno drugačna od naše. Zato jim svet razlagamo in jim ga pomagamo izkusiti takega, kot je, z nevarnostmi vred,« še doda doc. dr. Tina Bregant.

Poškodbe najstnikov, prvakov v tveganju

V puberteti pa se vse spremeni. Najstniki so pogumni, neustrašni, brezkompromisni, tveganje sprejemajo kot samoumevno. Družijo se s sebi enakimi, kršijo družbena pravila in ne upoštevajo avtoritete. Hkrati so na vrhuncu svojih telesnih sposobnosti.

Najstniškemu obdobju vladajo neizkušenost, tvegano vedenje in močan, lahko tudi negativen vpliv vrstnikov. Vse to vpliva na možnost poškodb.

»Seveda niso zadovoljni, če čepijo doma, ubogajo navodila in se podrejajo starejšim,« doda Bregantova. A takšni niso zato, ker bi se tako odločili. »Taki so, ker so njihovi možgani poleg hormonskega koktejla, ki preplavlja njihovo telo, podvrženi izjemnim razvojnim spremembam. Številni deli njihovih možganov intenzivno zorijo,« pojasni Bregantova.

Prav zaradi teh še nezrelih možganskih struktur, ki sicer omogočajo razmislek, načrtovanje in predvidevanje posledic, najstniki težje upoštevajo pravila in prepreke.

Hkrati pa so tudi prvaki v hitrem sprejemanju odločitev. Njihova bela možganovina pridobiva prostornino, informacije obdelujejo izjemno hitro, tako pa se tudi odločajo. To neugodno mešanico bliskovitosti in nepreudarnosti, ki je okrepljena še s strahom pred izločitvijo iz skupine, Bregantova označuje kot »najnevarnejše obdobje« za poškodbe.

Največ poškodb se ne zgodi med organiziranimi dejavnostmi, ampak na domačem dvorišču, v bližnji ulici in med prosto igro z vrstniki. Vsaka 25. poškodba se konča s trajnimi posledicami. Te lahko družino brez nezgodnega zavarovanja tudi finančno obremenijo. Preverite statistiko.

Otroke in mladostnike je treba ustrezno opremiti, ne pa jim izpostavljanja nevarnosti prepovedati ali povsem omejiti. Sami morajo spoznavati življenje in izzive, ki jih prinaša, četudi se na tej poti kdaj spotaknejo. Ključno je ravnovesje med tveganjem in varnostjo, kot pravi Bregantova: »To je odgovornost staršev in vse družbe. Če želimo otrokom omogočiti resnično otroštvo, cilj ne sme biti popolna odstranitev nevarnosti, ampak dovolj varno, a še vedno zanimivo in vznemirljivo otroštvo, v katerem so praske in padci dokaz igre na prostem.«

* Sogovornica ni bila honorirana za svoj prispevek k vsebini.