Pasti dinamične vožnje

Dinamična vožnja: ko se čas skrajša, prostor pa zoži

Nadzor! Tu je bistvo vožnje motorja. Motorist mora imeti motocikel in sebe pod popolno in natančno kontrolo. Sam zelo nerad rečem, da je hitrost krivec za nesreče, ker takšna izjava zamegli resnico.

Premik skozi prostor in čas je vsaj prvih nekajkrat, dokler se človek dobro ne privadi, tudi tesnoben dogodek. Z močnim dvigom hitrosti se strašansko skrajša čas, ki je na voljo za kakorkoli: za opažanje, dojemanje, razmislek, primerno reakcijo. Istočasno se zoži in skrajša prostor, v katerem je motorist.

Ko človek doseže točko, ko se ne počuti več povsem domače, sproščeno, udobno, položaj za krmilom otrdi in morda celo zastane dihanje. Ker se s tesnobo prikrade še strah, skuša motorist dogajanje nekako zaključiti.

Vsak nekontroliran gib in dejanje pa grdo vpliva na vozne lastnosti motocikla, ki se sunkovito odziva.

Na cesti se vozila gibljejo z različnimi hitrostmi

Gledanje dirk na televiziji ustvarja lažno predstavo, da je življenje pri 200 in 300 kilometrih na uro športna igra. Ni. Dirkači so izjemno dobro pripravljeni športniki, ki imajo stalen stik s pospeški, pojemki, visoko hitrostjo in so v tem okolju popolnoma domači.

Celo tako zelo so domači z izjemno dinamiko gibanja, da jim rutinsko dirkanje ne dvigne srčnega utripa. Gledalec dobi lažno sliko zato, ker so na pisti vsi dirkači enako hitri. Za to poskrbijo športna pravila, ki določajo, da je najpočasnejši dirkač na pisti lahko le 7 % počasnejši od najhitrejšega.

Kaj pa na cesti? Tu postane hitrost oziroma razlika v hitrosti tisti ključen dejavnik, ki ga je treba upoštevati. Dokler se vsa vozila v prometu gibljejo znotraj pričakovanih oziroma zapovedanih hitrosti, je situacija popolnoma obvladljiva. Časa za opazovanje, sklepanje in reagiranje je (skoraj) dovolj. Ko se med običajno tekoč promet vozil vrine motorist, ki je občutno bolj živahen, povzroči motnjo. Ali pa postanejo vsa ostala vozila za motorista motnja, ki ga zmede ali napelje k napačni odločitvi.

Naj ostanem pri motoristu oziroma njegovih sposobnostih za vožnjo. Veliko motoristov ni v stanju, da bi popolnoma nadzirali svoj motocikel. Dokler vožnja poteka znotraj motoristove cone udobja, seveda ima občutek, da ohranja vse pod kontrolo. Res je tako. Ko pa se samo zaradi zahtevnejšega prehitevanja (recimo tovornjaka, ki pelje 80 km/h) požene iz svoje cone udobja, vstopi v novo dimenzijo. Če je ne obvladuje, bo imel problem.

Konkreten primer: Prehitevanje

Hitrost, navor in moč pred prehitevanjem

Vzemimo za primer vožnjo motocikla s tisoč kubiki in s štirimi valji, ki moč sproščajo dovolj mehko. Govorimo o moči 110 kilovatov (150 konjev), kar danes niti ni zelo veliko. Od tu naprej bom zaradi ljudskosti uporabljal izraz »konji«.

Pri vožnji v 4. ali 5. prestavi in konstantni hitrosti  med 90 in 100 km/h se motor vrti z nekakšnimi 5.000 obrati/min in razvija moč med 35 in 45 kilovati (oz. med 50 in 60 konjev). V tem območju vrtljajev je motor šele začel razvijati uporaben vlek ali navor, ki doseže najvišjo vrednost pri 8.000 vrtljajih v minuti.

Začetna faza prehitevanja

Motorist začne s prehitevanjem in močno pospešuje. Kaj se mu dogaja? Prvi dve sekundi nič pretresljivega, ker je pospeševanje z 80 ali 100 km/h še dokaj linearno do točke, ko motor doseže in preseže območje največjega navora, to je omenjenih 8.000 vrtljajev/min. Tu je moč že prešla 74 kilovatov (100 konjev), ki so se pošteno razživeli.

Od tu naprej motor znori, moč motorja še bolj strmo narašča in pospeševanje postaja veliko bolj ostro. Svet okoli motorista se premakne in zamegli. V peti sekundi pospeševanja je motorist presegel hitrost 150 km/h. To pa je za običajne deželne ceste že veliko.

Pri prehitevanju z motorjem pomagajo pravilna ocena in izkušnje. Preverite nasvete.

Kaj če je v izteku prehitevanja ovinek?

V tem trenutku se motorist sooči z zahtevnostjo pomikanja skozi prostor in čas. Postane dramatično. Njegov vozni pas je morda širok tri metre in se spremeni v ozek koridor, saj je zunanji del neraven zaradi vtisnjenih kolesnic ali je grbast zaradi korenin.

Ker ima vsaka cesta kakšen zoprn ovinek, bo čisto mogoče, da bo motorist prehitevanje tovornjaka zaključil z visoko hitrostjo pred ovinkom, ki zahteva močno zmanjšanje hitrosti. Če motorist obvlada, kako pravilno gledati (dovolj daleč in ne v ograjo ali drevo!) in je vešč ocene hitrosti (saj se ni treba ustaviti, le zmanjšati je potrebno na primerno hitrost za ovinek), bo zvozil s polnim grlom adrenalina.

Kako obvladati motor v kritični situaciji? Najprej naj motorist naredi vse, da v to situacijo ne pride.

Kaj če je v izteku prehitevanja vozilo, ki upočasnjuje?

Če pa nekje spredaj zakrito s senco dreves vozilo upočasnjuje z namenom, da zavije na stransko cesto, bo motorist kot raketa priletel na dobesedno stoječo oviro. In bo treščil v avtomobil. Kar nekaj takšnih nesreč se je pripetilo na slovenskih cestah. Ni nujno, da je bila vsakič kriva prevelika hitrost. Pogosto je dovolj že napačno opazovanje prostora. Možgani težko dovolj hitro zaznajo nepričakovano situacijo, recimo da tisto omenjeno vozilo spredaj pelje nerazumljivo počasi ali celo stoji.

Ste že skušali počohati kakšnega simpatičnega vaškega mačka? Predno opaziš premik njegove tace, že krvaviš. In tako je tudi s preveč dinamično vožnjo motorja.

Hitra in predvsem zelo dinamična vožnja je v užitek, zato si motoristi tudi kupujemo motorje. Nerodno je, ker so motorji postali izjemno močni in izredno živahni. Zlahka presenetijo tudi zelo izkušenega motorista, ki je morda samo nekaj mesecev preživel za volanom avtomobila in je izgubil občutek za ostrino.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

Naslovna fotografija: Mitja Gustinčič