Varnostni sistemi v novih avtomobilih

Na varnostne sisteme v avtu so pomembno vplivali varnostni testi

A časi so se spremenili in svoje so naredile različne regulative, razvoj tehnologije in seveda konkurenca.

Velik vpliv na izboljšanje varnosti v prometu imajo neodvisni varnostni testi, kot je EuroNCAP, ki v Evropi pomeni glavno merilo pri vprašanjih varnosti.

Na testih, kot je EuroNCAP, od leta 2009 preverjajo tudi varnost pešcev v primeru trka, vse večji poudarek pa je od leta 2010 namenjen asistenčnim tehnologijam, ki so namenjene tako preprečevanju nesreč, kakor tudi zagotavljanju varnosti med nesrečo in skrbi za potnike v trenutkih po nesreči.

Sistemov, ki so se razvili tako zaradi omenjenih testov kakor tudi napredka v tehnologiji in posledično dostopnosti, je danes nešteto, zato bi bilo naštevanje vseh enostavno prezahtevna naloga. Osredotočili smo se na sisteme, katerih prisotnost testiranja pri ocenjevanju varnosti posameznega avtomobila nagrajujejo z dodatnimi točkami. Zraven smo dodali še sisteme, ki se sicer ne ocenjujejo, a menimo, da znatno pripomorejo k varnosti na cesti.

Sistem za zaznavo vozila v mrtvem kotu in prečnega prometa

Sistem je eden izmed pripomočkov, ki so na trgu že kar nekaj let. Gre za napravo, ki spremlja bok vozila in zadek, ter voznika s tresenjem ali pa svetlobnim signalom opozori na vozilo v mrtvem kotu.

Sistem za zaznavo vozila v mrtvem kotu je še posebej uporaben ob prehitevanju ali na avtocesti, kjer lahko več vozil vozi vzporedno, zaradi česar lahko voznik hitro spregleda vozilo ob sebi.

Prva predstavitev sistema je bila opravljena leta 1995, med proizvajalci pa je med prvimi to možnost v svojih avtomobilih ponudil Ford.

Danes se tovrstni sistemi dopolnjujejo s tako imenovanim sistemom 'cross traffic alert' ali opozorilom za promet, ki se približuje z boka, kar je še posebej uporabno pri vzvratni vožnji s parkirišč.

Sistem za ohranjanje voznega pasu

Glavna naloga tovrstnih asistenčnih sistemov je ohranjanje vozila na istem voznem pasu. Ločimo aktivne in pasivne sisteme nadzora.

Pasiven sistem preko različnih kamer ali infrardečih senzorjev opozori voznika – na primer s tresenjem sedeža, kot je to prvi v Evropi storil Citroën leta 2005.

Aktiven sistem je nekoliko bolj zahteven in novejši, pa deluje drugače. Spremlja dogajanje na cesti in ob nenamerni menjavi pasu voznika sprva opozori na to s tresenjem volana in vizualnim opozorilom, kasneje pa lahko sistem tudi sam popravi smer vožnje.

Omejevalnik hitrosti, tempomat in radarski tempomat

Omenjene tri sisteme bomo nekoliko razdelali, saj gre sploh pri omejevalniku hitrosti za nekoliko drugačno napravo, ki je v avtomobilih prisotna že dlje časa, pojavlja pa se v različnih izvedbah.

Najbolj osnovna različica sistema omejevalnika hitrosti ima določeno hitrost, ki naj je voznik ne bi presegel. Če se to kljub temu zgodi, avtomobil voznika na to opozori z zvočnim oziroma svetlobnim opozorilom, v nekaterih primerih pa tudi z obema skupaj.

Drug način omejevalnika hitrosti je nekoliko bolj zapleten, po navadi pa zajema vpletenost lastnika vozila ali tehnika na servisu. Gre za to, da v vozilu predhodno določimo hitrost, do katere še lahko vozi. Ta rešitev je še posebej uporabna pri starših, ki vozila posojajo svojim otrokom, saj na ta način najbolj učinkovito preprečujejo vožnjo s previsoko hitrostjo.

Tako kot omejevalnik hitrosti, pa je že dlje časa na voljo tudi tempomat, ki so ga  v zadnjih letih avtomobilski proizvajalci povezali s kamerami in drugimi podobnimi senzorji.

Radarski tempomat vzdržuje hitrost avtomobila, hkrati pa spremlja dogajanje pred njim. Če pred seboj zazna počasnejše vozilo, nanj sprva opozori voznika, če se ta ne odzove, sistem odreagira sam in zavre do hitrosti vozila spredaj. Ko vozilo spredaj pospeši ali pa se umakne, avtomobil ponovno pospeši na želeno hitrost.

Sistem za samodejno zaviranje v sili in zaznavo pešcev

Sistem za samodejno zaviranje je v osnovi podoben radarskemu tempomatu. Njegova naloga je namreč spremljanje dogajanja pred vozilom in zaviranje, če se voznik ne odzove na nevarnost. Je pa sistem za razliko od radarskega tempomata v pripravljenosti ves čas, odreagira veliko bolj silovito in je sposoben avtomobilu ne le zmanjšati hitrost, pač pa ga tudi v celoti ustaviti.

Hitrosti, do katerih sistem deluje, se ves čas dvigujejo. Volvo pa je že pred sedmimi leti predstavil sistem, ki lahko zazna in prepreči tudi trk s pešcem.

Sistem za avtomatski klic v sili (E-call)

E-call ali sistem za avtomatski klic v sili je novost, ki se na avtomobilskem trgu pojavlja šele zadnja štiri leta. V dejansko rabo bo prišel s 1. 1. 2018 in bo obvezen za vse avtomobile, narejene po 1. 4. 2018.

Medtem ko nekateri avtomobilski proizvajalci že ponujajo klic v sili v primeru prometne nesreče, bo E-call na območju Evrope deloval na isti infrastrukturi. Sistem bo v prometni nesreči sam poklical klicni center, kamor bo javil ključne podatke o nesreči (kraj, smer vožnje, tip vozila in število potnikov v vozilu), hkrati pa bo vzpostavil telefonsko povezavo med centrom in vozilom.

Sistem bo predvidoma pri vsaki nesreči za več minut skrajšal reakcijski čas nujne pomoči, možna pa bo tudi naknadna vgradnja v vozila.

Samodejna prilagoditev žarometov in brisalcev

Čeprav se zdi sistem samodejne prilagoditve žarometov relativno nov izum, saj ga je večina proizvajalcev začela uporabljati šele v zadnjem desetletju, je prvi avtomobil s tem pripomočkom prišel na ceste že pred več desetletji, to je bil Citroën DS.

Danes so prilagodljivi žarometi seveda mnogo bolj izpopolnjeni. Delujejo tako, da spremljajo položaj volana, hitrost vozila in njegov naklon ter na podlagi tega pravilno usmerijo snop svetlobe v smer ceste in ne naravnost, kakor klasični žarometi.

Drug, nekoliko manj zahteven kos tehnologije, ki pomaga pri boljši vidljivosti, je senzor za dež, povezan z brisalci sprednjega stekla. Čeprav je bila ta tehnologija že več kot 15 let nazaj vgrajena tudi v avtomobile srednjega razreda (eden prvih predstavnikov je bil Peugeot 406), je danes še vedno pogosto na listi dodatne opreme. Senzor, o katerem je govora, se nahaja na vetrobranskem steklu, navadno nad vzvratnim ogledalom in spremlja površino stekla. Če na njem zazna vlago, senzor vključi brisalce, hkrati glede na količino vlage tudi določa hitrost brisanja.

Sistem za pomoč pri parkiranju

Medtem ko je bil sistem za pomoč pri parkiranju svoj čas večinoma sestavljen iz senzorjev, ki so oddajali zvočne signale in na podlagi teh vozniku javljali oddaljenost od ovire, so ti sistemi danes veliko bolj nadgrajeni. Večina avtomobilskih proizvajalcev tako danes v svojih avtomobilih serijsko ali pa vsaj za doplačilo ponuja kamero za vzvratno vožnjo. Ta prikazuje sliko za vozilom in spremlja vrtenje volana ter na podlagi zbranih podatkov sliko dopolnjuje s shematskim prikazom poti vozila.

Zadnja generacija tega sistema, ki je zaenkrat na voljo v avtomobilih srednjega in višjega razreda, je sestavljena iz štirih kamer. Nameščene so na sprednjem in zadnjem delu vozila ter ob strani (večinoma pod ogledali). S pomočjo skice vozila in kombinacije slik vseh štirih kamer na zaslonu multmedijskega sistema pričara občutek ptičje perspektive in 360-stopinjski pogled okrog vozila.

Senzor za tlak

O senzorju za tlak v pnevmatikah preveč besed ne bomo izgubljali. Kot nakazuje že samo ime, gre za sistem, ki preko senzorjev na platišču ali v pnevmatiki vozilu sporoča, ali je tlak v pnevmatiki ustrezen ali napačen, sistem pa je od novembra 2014 vgrajen v vsak nov prodan avtomobil.