Ko avtomobilist sreča dinamičnega motorista. In obratno

1. Nepredvidljiva hitrost

Danes industrija ponuja avtomobile in motorje z že »stratosferično« močjo in izredno lego na cesti, kar po tihem sili v zelo dinamično prehitro vožnjo in življenje na robu zakona ter pameti. No, tu se moram popraviti. Namesto »pameti« je bolj prav reči »tveganja«.

Trdim, da hitrost sama po sebi ni nevarna. Nevarno postane, ko človek uživa hitrost v napačnem prostoru. Zakaj, si lahko preberete v članku o pasteh dinamične vožnje. Hitrost na cesti je prestopniško obnašanje, saj povzroča težave tistim voznikom, ki spoštujejo zakon in red.

Izstopajoča hitrost predstavlja past zato, ker vsi ostali udeleženci v prometu preživahnega gibanja in divje vožnje pač ne pričakujejo.

Naj nakažem s primerom. Minule dni sem se po ljubljanski obvoznici vozil z velikim motorjem, z dovoljeno hitrostjo, oblečen v žive barve in seveda pozoren. V nekem trenutku so se z desne strani začela v prometni tok vklapljati vozila s pol manjšo hitrostjo od moje.

V takšnem primeru je prav, da se jim naredi prostor, da lahko tekoče zapeljejo na vozni pas. In ravno v tem trenutku se je po prehitevalnem pasu z nerazumno visoko hitrostjo približal avtomobilist v belem volvu. Kot vajenca so me dobili v strašansko grde škarje. Potrebno je bilo ostro zavirati in obstajala je velika verjetnost, da me nabaše še kdo v hrbet. Kriv sem bil sam, da sem se zapletel v takšno grdo situacijo, ker nisem dovolj zgodaj reagiral na z desne strani prihajajoča vozila. Hiter bel volvo je bil le kaplja čez rob. Verjetno se mu tudi sanjalo ni, kaj je povzročil s svojo presežno dinamiko.

2. Motnja spredaj

Vožnja na pamet, ki je poleg tega še dinamična, je še najbolj nevarna za motorista, ker pač nima štirih koles in ko je v stiski, zanj ni rešitve. Če vozi dinamično avtomobilist, lahko grobo zavira. ABS na zavorah omogoči, da kolesa ne blokirajo in da ubogajo volan, če voznik v paniki ni zamrznil in si ga upa uporabiti. Motorist pa med zaviranjem pelje samo še naravnost. Tako določa fizika.

Če se v prometni tok naseli motnja v smeri vožnje, je to lahko za motorista večji problem kot za avtomobilista. Recimo vozilo, ki zavija levo, a je svojo namero nakazalo prepozno. Vozilo, ki zavija, mora običajno popolnoma ustaviti, saj mora prečkati vozni pas vozil, ki prihajajo iz nasprotne smeri.

Ker ima skoraj vsaka slovenska hiša ali njivica svoj priključek na glavno cesto, takšna ustavljanja na voznem pasu niso tako redka in bi se jih dalo predvideti, če bi motorist videl dovolj daleč naprej.

Včasih se zaradi gostote prometa to ne da. In zaradi prekratke varnostne razdalje pride do nenadne zgostitve. Tretje, četrto vozilo v tej zgostitvi že imata težave, kako ustaviti. Še večje težave ima motorist. Če pa v tej situaciji motorist prehiteva, ker »tisti spredaj nekaj cincajo«, se je povabil v smrt.

3. Prekratka varnostna razdalja

Prekratka varnostna razdalja postaja težava, ki je nadzorne službe in vozniki podcenjujejo, in to tako na vaških cestah kot na avtocesti. Morda so dodaten vzrok za te zoprnije postali aktivni ali radarski tempomati, ki naj bi samodejno uravnavali varnostno razdaljo.

A mnogokrat voznik ni pravilno nastavil sistema in radar ni prepoznal realne situacije, recimo ozkega motorista. Tu vidim izvirni vzrok, da pogosto od zadaj prihajajoča vozila pripeljejo brutalno preblizu. Tudi motorista lahko to grdo preseneti, ker vzvratni ogledali ne kažeta polne slike: polovico zasedejo motoristovi komolci in zares je težko opaziti nevarnost, ki s preveliko dinamiko prihaja od zadaj.

Preverite še nekaj potencialno nevarnih prometnih situacij, v katerih se lahko znajdejo motoristi.

4. Nepregledna križišča

Ne pozabimo na križišča, ki niso v istem nivoju. Za voznika, ki prihaja s stranske ceste in stoji na klancu, je vklapljanje v prometni tok zahtevano opravilo. V klanec je speljevanje mnogo težje ali vsaj bolj zahtevno. Morda ima njegov avtomobil ali motor pomočnika za speljevanje v klanec, kar pomaga, da vozilo ne drsi nazaj.

Toda past se skriva v preglednosti. Jeklene obcestne ograje dobro zakrivajo pogled na glavno cesto. Običajno preglednost poslabša pri nas izredno pogosta vertikalna signalizacija (beri prometni znaki in table na kovinskem drogu). Če je tu še ura, ko je gostejši promet zaradi poti v službo ali vračanje, postane vklapljanje v prometni tok dobesedno projekt, ki zahteva urnost in dobro odločitev.

Kot voznik avtomobila stalno upaš, da si našel med vozili dovolj veliko luknjo, da lahko spelješ … ko se iz niča pojavi motorist, ki jaha sredino ceste. Ni teorije, da ga v kakofoniji žarometov in vozil avtomobilist opazi pravočasno. To bi moral upoštevati vsak motorist.

5. Mrtvi koti in sence

Ker je vsak motorist tudi avtomobilist, bi morali motoristi skozi svojo dvojno vlogo takoj razumeti, kaj so lahko posledice nekih tveganih dejanj. Cikcakanje med avtomobili je eno takšnih. Kako naj celo skrben avtomobilist, ki spremlja tudi vzvratni ogledali, razume, da nekje od zadaj prihaja motorist? Obema se zdi, da vse teče v redu. Potem pa se zgodi, da avtomobilist prepozno nakaže (ali sploh ne nakaže), da bo zamenjal vozni pas ali da bo zavil. Šok.

Avtomobilistu bi pogosto lahko verjeli, da »ni videl«. Odkar je v avtomobilih vse več steklenih informativnih ekranov, ki imajo ob navigaciji in ostalih informativnih prikazih tudi funkcijo stikal, je avtomobilistov pogled pogosto prikovan na ekran in ne na cesto.

Tudi pisanje sporočil v telefon ali jadranje po družbenih omrežjih je slovensko-evropski šport, ki je dokazano povzročitelj prometnih nesreč. Motorist, ki razmišlja, bo to neprijetno dejstvo imel stalno pred očmi in ne bo nikoli zapeljal v novo situacijo na pamet. Ni treba, da kdo na cesti zares namensko greši. Dovolj je, da spredaj vozeči avto dohiti kolesarja, ki se pelje skrit v senci dreves in ga ne more obiti. Tisti hip motoristu zmanjka prostora za zaviranje.

Zakaj motoristi večinoma ne izkoristijo zavorne sile? Preverite v članku o zaviranju v sili.

Meritve seveda pokažejo, da večina motoristov zavira s komaj polovično močjo zavornega sistema motocikla … ker se ustrašijo lastnega motocikla. Močni pojemki pač niso prijetni in celo guma lahko za hip zdrsne, saj ABS ni nadomestek opazovanja + predvidevanja + znanja. In spet je treba potegniti iz rokava že oguljeni nasvet: voznik mora znati opazovati svet in pozorno gledati dovolj daleč naprej.

6. Živeti s prahom

Zaradi gradenj so pogosto potrebno obvozi, ki so vedno zasilne narave. Niso pa kratkotrajni. Preseneča, kako veliko avtomobilistov (tudi kombijev) na takšnih makadamih pelje tako, da za seboj dviga oblake prahu. Jasno, da avtomobilist, ki prah dviga, tega ne vdihuje. V obup pa spravlja vse tiste zadaj in bližnje stanovalce. Motoristu, ki pade v tak oblak prahu, gre prah v oči in … ali je sploh treba še kaj razlagati?

7. Situacije, ki jih ne morete predvideti

Kako pa razumeti vedenje mlade mame, ki ob šoli in vrtcu z avtomobilom pelje v napačno smer enosmerne ulice? Saj gre vendar po svoje otroke, ki jih želi varno pripeljati domov. In zdaj imamo problem. Kdo lahko predvidi, da mu bo v enosmerni ulici nasproti pripeljal avtomobil? Ali pa skuterist, električni skiro?

Lahkomiselno prilagajanje prometnih pravil je kot veriga: potegneš en členek, premakne se pa cela. In tako v ruralnem območju praviloma srečuješ avtomobile in kombije, ki živahno sekajo ovinke.To početje je po eni plati celo razumljivo, ker je tako potnikom zaradi manj vijuganja manj slabo. Kot motorist pa okameniš, ko se soočiš s takšno situacijo. Če avtomobilist med jahanjem ovinkov z drugo roko še telefonira, je čudež, če se situacija zdravo razplete.

Če zaključim: v prometu manjka obzirnosti. Ne bi se zdaj tu spuščal v razglabljanja, kje se je izgubil ta temelj lepega vedenja. Posledice so nepotrpežljivo vedenje v prometu. Ali pa lahkomiselnost. Tudi občutek lažne varnosti ima prste zraven, da se na cestah dogajajo nepredstavljive situacije. Poskrbimo za varno vožnjo brez posledic.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

Naslovna fotografija: Mitja Gustinčič.