Zračna blazina za motorista je tu. Jo že imate?

Cena je postala dostopnejša, tehnologija pa tako učinkovita, da o upravičenosti zračnih blazin sploh ni več dvoma. Poleg vrhunskih dirkačev v naprednejših motorističnih državah zračne blazine uporablja tudi vse več motoristov in skuteristov v vsakdanjem prometu. Bomo tem trendu sledili tudi v Sloveniji?

Kakšna bo motoristična prihodnost? Nekaj novih tehnologij v motociklizmu sem predstavil v tem članku.

Razvoj sistema za zaščito trupa

Naj čisto na kratko opišem razvoj tega dela opreme, ki v motoristično industrijo na različne načine skuša prodreti že vsaj 20 let.

1. Najprej ločimo zračne blazine, ki se sprožijo na poteg vrvice, ki povezuje jopič in motocikel. Sproži se, ko motorist pade z motocikla in se pri tem vrvica odpne ter sproži zračno blazino. Gre za dokaj enostaven princip, ki pa se ni najbolje prijel pri širši množici.
2. Potem pa je tu še drug sistem, ki je bistveno bolj zapleten in nima povezave z motociklom, saj se proženje zračne blazine zgodi, ko senzor zazna padec.

Z razvojem naprednega sistema brez pritrdilne vrvice na motocikel, ki deluje na principu senzorjev in vgrajenega računalnika, je pred dobrimi dvajsetimi leti začel eden vodilnih proizvajalcev moto opreme. Zelo hitro so mu sledili še konkurenti, kar je sprožilo tekmovanje za prestiž, kdo bo prvi predstavil boljši sistem zračnih blazin za motoriste.

V zadnjih letih so se jim pridružili še drugi vodilni proizvajalci in v razvoj vložili veliko sredstev. Celo sami proizvajalci motociklov so skušali dvigniti raven varnosti z vgradnjo zračnih blazin na motocikel (na primer Honda Goldwing), a se to ni prijelo. Razvoj jopičev pa je počasi, a vztrajno napredoval.

Rezultati so sedaj tu in so vsekakor dobri. Tehnologija je postala dostopna vsem, ne samo dirkačem in kupcem z debelejšimi denarnicami. Za osnovne modele jopičev z zračnimi blazinami je danes treba odšteti od približno 350 do 650 evrov, odvisno od proizvajalca. Seveda pa najbolj napredni sistemi dosegajo ceno tudi čez tisoč evrov.

Zračna blazina je na voljo kot jopič, ki ga oblečemo pod motoristično jakno ali pa je že vgrajenega v dirkalni kombinezon ali jakno.

Če izberemo tip zračne blazine za pod jakno,  mora jakna dopuščati razširitev ali elastičnost za vsaj 4 centimetre ob sprožitvi sistema.

Najprej na dirkah MotoGP, potem na cesto

Prvi, ki so začeli redno uporabljati te sisteme, so bili dirkači v razredu MotoGP, ki so bistveno pripomogli k razvoju in popularizaciji. Tu je pravzaprav uporaba varnostne zračne blazine obvezna že nekaj let. Rezultati so izjemni.

Klasičnih poškodb ključnice ali ramenskih sklepov na dirkah MotoGP praktično ni več.

V zadnjem letu pa je uporaba zračne blazine postala obvezna tudi na vztrajnostnem reliju Dakar, kjer so visoke hitrosti po razgibanem terenu vsako leto terjale tudi smrtne žrtve. Zaradi skokov in manjših padcev, ki pa niso nevarni, je bil razvoj programa delovanja zračne blazine še posebej zahteven, saj mora sistem pri terenski vožnji, ki je bistveno bolj dinamična, zaznati, kdaj je motorist v nevarnosti oziroma kdaj se mora blazina sprožiti in ga zaščititi.

Raziskave prometnih nesreč, v katerih so udeleženi motoristi, jasno razkrivajo, da sta pri trkih motoristov z drugimi vozili najbolj izpostavljena motoristova glava in prsni koš. Glava je praviloma dobro zaščitena s čelado, prsni koš pa je bolj izpostavljen: že eno zlomljeno rebro lahko pomeni predrtje pljuč ali kakšnega drugega notranjega organa, kar pomeni zelo nevarno poškodbo. Varnostna blazina lahko olajša ali celo prepreči takšno poškodbo.

 

Kako deluje zračna blazina?

Bistvo se skriva v algoritmih, oziroma v tipalih in telemetriji. Modul sestavljajo žiroskopi, tipala za merjenje pospeškov in sistem GPS, vsi trije pa med seboj komunicirajo 1000-krat v sekundi. Ko se zgodi padec ali trk, sistem to zazna in sproži zračne blazine, ki so všite v jopiču. To pomeni, da motoristu zaščiti zgornji del telesa, torej prsni koš in vrat ter ramenski obroč.

Ob tem je treba poudariti, da sistem, ki je narejen za uporabo na cesti, ni enak tistemu za na dirkališče, ker so situacije, ko pride do padca, drugačne.

Na primer: cestni sistem predvideva tudi nalet od zadaj ali čelni trk, medtem ko so padci na dirkališču običajno povezani z zdrsom ali 'hajsaderjem', ki dirkača vrže visoko v zrak in nato trešči ob tla.

Lani so pri nemškem ADAC skupaj z AMZS preizkusili tri različne jopiče z vgrajenimi zračnimi blazinami treh vodilnih proizvajalcev. Vsi trije telovniki z vgrajenimi blazinami so se na testu izkazali s skupno oceno dobro. Na preskusnem trku, ki je simuliral prometno nezgodo med motociklom in avtomobilom, se je motocikel s 50 km/h zaletel v bok avtomobila. Ob tem je motorist, oziroma natančneje preizkusna lutka motorista, poletela z motocikla in udarila v karoserijo avtomobila. Rezultati so pokazali, da so se vse tri varnostne blazine sprožile v manj kot desetinki sekunde (80 ms), pri tem pa zagotovile dodatno zaščito motorista v prsnem delu in na hrbtu.

Življenjska doba in vzdrževanje zračne blazine

Sistemi se sicer nekoliko razlikujejo po tem, kako zaščitijo ramena in roke. A  osnovi kakovosten telovnik, v katerem je vgrajen varnostni meh, pokriva kar veliko površino motoristovega telesa. Ima tudi prikazovalnik delovanja s signalnimi lučkami, ki svetijo, ko se sistem aktivira in je pripravljen za uporabo. Poleg tega ima tudi vgrajeno zaščito za hrbet (želvo), kljub nekoliko večji teži (približno dva dodatna kilograma) pa med uporabo motorista ne ovira.

Zanimivo je tudi to, da proizvajalci nudijo servis motoristične opreme oziroma popravilo, če se ta med padcem poškoduje. Nekateri nudijo tudi možnost nastavitev prek računalnika ali celo aplikacije na pametnem mobilniku, kjer lahko spremljate telemetrijo vožnje in stanje baterije, ki napaja sistem. Zato je predvidena življenjska doba takšnega jopiča z vgrajeno zračno blazino dolga. Ob rednem vzdrževanju ali pregledovanju si upam trditi, da je to investicija, ki se na dolgi rok izplača.

Če se boste odločili, da spomladi, ko se začne nova sezona, oblečete jopič z zračno blazino, pa vam predvsem želim, da ga ne boste nikoli zares potrebovali.

Motoristi lahko za svojo varnost v resnici največ naredimo sami, seveda nas ob nepremišljeni in nepazljivi vožnji tudi najboljša zaščitna oprema ne more rešiti. A vsekakor je bolje imeti na sebi en kos zaščite več kot en kos premalo. Pred 30 leti se je marsikomu zdela uporaba čelade neumnost ali odveč. Danes ne poznam motorista, ki bi sploh pomislil, da se odpelje na cesto brez čelade na glavi. Občutek imam, da bo nekako podobno tudi z zračnimi blazinami.

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

Fotografije: proizvajalci in Peter Kavčič.