Sodi »pamet« v igrače?

Kaj je pametna igrača?

V igrače tovrstne funkcije sicer prodirajo, a vendarle še niso zelo pogoste. Glede na vse, kar bomo opisali v nadaljevanju, to niti ni slabo. Le malo je kategorij pripomočkov za otroke, kjer bi bila povezljivost res dobrodošla, kaj šele nujna.

Kaj sploh naredi igračo »pametno«, katere lastnosti ji pripišejo to oznako? Tega ni težko prepoznati, kajti če igrača deluje brez internetne povezave in brez pomoči telefona ali tablice omogoča polno funkcionalnost, potem ne sodi v pametno kategorijo.

Vsako igračo, ki zahteva uporabo aplikacije, prijavo v spletno storitev, strinjanje s pogoji uporabe in kar je še podobnih zadev, lahko uvrstimo med pametne.

Pri mnogih bi bila dovolj zgolj neposredna povezava med igračo in telefonom, denimo za krmiljenje ali kakšno izmenjavo podatkov. Vendar gre ta skoraj vedno čez strežnike ponudnika, za katere niti ne vemo, kje stojijo, promet pa poteka prek interneta, ki je pogosto slabo zaščiten.

Pogosto se zgolj sliši zanimivo in moderno, a bi se dalo skoraj povsem enake zmožnosti igrače izvesti tudi brez kakršnega koli povezovanja in pošiljanja podatkov. Toda to bi bilo za proizvajalce precej manj donosno. Razmislite, ali vrsta igrače, ki jo kupujete, res nujno potrebuje povezavo v internet. Nekoč so punčke govorile brez kakršne koli pomoči aplikacije na telefonu.

3 kategorije pametnih igrač

V grobem lahko tovrstne izdelke razdelimo na tri kategorije:

• V prvi so punčke, plišaste živali in podobne igrače, ki jim dodajajo »pametne« funkcije.
• Druga kategorija so roboti, miselne igre in druge fizične reči, ki jih ali krmilimo s pomočjo telefona (namesto z daljinskim upravljalnikom oz. tipkami na sami igrači) ali pa je mobilna naprava v pomoč za serviranje potrebnih vsebin (namesto, da bi bile te v pomnilniku naprave ali pa bi preprosto uporabljali aplikacijo na tablici).
• Tretja vrsta pa so pametne ure in zapestnice.

Zgolj zadnja kategorija predstavlja naprave, ki jih ni mogoče nadomestiti z nečim  klasičnim, morda bo kdo dejal »staromodnim«.

Pred nakupom pametne igrače preverite, kam se prijavljate in kaj »podpisujete«

Pred nakupom »pametne« igrače se ni odveč držati nekaj osnovnih napotkov:

• Preverite, ali je morda kakšna zaupanja vredna institucija odkrila kakšne potencialne nevarnosti.
• Če ni proizvajalec širše poznan, se pozanimajte o njem.
• Preučite delovanje igrače in preberite pogoje uporabe, še posebej del o pošiljanju in uporabi (osebnih) podatkov. Tega sicer večinoma ne počnemo, ampak hitro kliknemo »potrdi«.

Še posebej pri otroških izdelkih je izjemno pomembno, kdo vse ima dostop do podatkov in za kakšne namene jih uporablja.

Uporaba pametne igrače

Zelo verjetno bo igrača, ki zahteva povezavo s spletom in ki morda posluša otrokove »ukaze« oz. se z njim pogovarja, prestrezala določene ključne besede. A tudi igrače brez mikrofonov se lahko prek aplikacije dokopljejo do določenih podatkov o uporabniku in njegovih zanimanjih, ter mu nato prikazujejo »personalizirane« oglase. Povsem enaka taktika kot drugod na spletu, vendar tu izvedena še s pomočjo izdelka, namenjenega otrokom, ki naj bi bili pred oglaševanjem zaščiteni.

Pogoji uporabe igrače so lahko namenoma zapleteni, nejasni ali zavajajoči, morda tudi pomanjkljivi. Tako starši nimate vseh informacij, ki bi jih morali imeti, a to zaradi zgoraj omenjenega dejstva, da te večstranske pravne latovščine nihče ne bere, niti ni glavna težava.

Ta je namreč v tem, da starši mimogrede pristanete na prakse, ki jih ob pozornem branju in razumljivem besedilu ne bi nikoli potrdili. Tako denimo daste privolitev proizvajalcu, da zbrane (osebne) podatke lahko deli naprej oglaševalcem, obdelovalcem podatkov in še komu, poleg tega pa lahko kadarkoli spremeni te pogoje.

Nikakor privzetega gesla

Za naprave interneta stvari pogosto opozarjamo, da so slabo zaščitene in da so marsikdaj lahko tarče napadalcev, ker jim nihče ne spremeni privzetih uporabniških imen in gesel. Podobno velja tudi za igrače, povezane v internet. Potencialna nevarnost je tu podobno velika.

Če je mogoče z »vdorom« v kamere, krmilnike, ventile in podobne stvari zaustavljati delovanje ključnih elementov doma ali industrije ter zlorabljati te naprave v omrežjih (botnetih) za spletne napade, pa se lahko pri igračah hekerji dokopljejo do osebnih informacij otrok in njihovih staršev. Zato je treba te informacije močno zaščititi.

Nikakor ne uporabljajte privzetih gesel. O tem, kako si izmislite močno geslo, smo že pisali. Prav tako pa se ne povezujte prek nezaščitenih brezžičnih omrežij.

A napadi se ne ustavijo zgolj pri kraji podatkov. Dogajali so se že primeri, ko so hekerji prevzemali nadzor nad igračami in otroškimi pripomočki (denimo video »varuško«). »Potem ko hekerji pridobijo dostop, lahko prek mikrofona ali kamere igrače vidijo in slišijo, kar 'vidi' in 'sliši' igrača.

V nekaterih primerih se lahko internetni zlikovci celo pogovarjajo z otroki,« je opozoril Daniel Markuson, strokovnjak za digitalno zasebnost pri družbi NordVPN. Po njegovih besedah so tovrstne ranljivosti v internet povezanih izdelkov vse bolj zaskrbljujoče.

Naprave z ves čas vključenimi kamerami, razen če gre za nadzorne kamere (ob vhodu), ne sodijo v stanovanje, še toliko manj pa v otroške sobe.

Nadzor ali vohunjenje s pametno uro?

Nekaterim staršem se zdi dobra ideja otroku dati na zapestje »pametno« uro. Obstaja namreč veliko otroških modelov, ki imajo dve na prvi pogled uporabni funkciji:

• S pomočjo vgrajenega satelitskega sprejemnika sporočajo lokacijo ure na telefon starša, s čimer ta ves čas ve, kje je njegov otrok.
• Poleg tega pa je uro mogoče poklicati in se pogovoriti z otrokom. Temu tako ni »treba« imeti telefona, a bi bilo morda varneje, če bi ga imel.

Podatki, ki jih ura pošilja v strežnike in od koder gredo nato na telefon očeta ali mame, so namreč običajno tako slabo zavarovani, da se do njih lahko dokoplje tudi kdo s slabimi nameni in začne slediti otroku.

Prav tako pa so že znani primeri, ko so zlikovci izkoristili v ure vgrajene mikrofone in zvočnike, ter so poslušali, kaj se dogaja v šoli, ter vzpostavljali klice. Vprašati se je treba, ali je res treba vsako sekundo vedeti, kje točno se giblje otrok. Če že, pa je veliko varneje za tak sledilnik uporabljati običajen pametni telefon, kajti Googlovih podatkov nepridipravi ne morejo kar tako zlorabiti.

Tudi za klice je telefon veliko boljša in precej bolje zaščitena izbira. Kot števec korakov, štoparica in v podobnih vlogah pa se bolje obnesejo zapestnice za odrasle, morda s prilagojenim otroškim paščkom.

V vsakem primeru pa je nakup pametne igrače šele prvi korak. To nikakor ne sme biti darilo z namenom, da bi starši imeli mir. Opazujte, kako otrok uporablja igračo, igrajte se z njim in spoznajte to novost. Po potrebi izključite določene funkcije, mu pojasnite, kaj so osebni podatki in zakaj jih ne sme razkrivati.

Če najdete katere od zgoraj opisanih neprijetnih vidikov, igračo vzemite in otroku poskušajte razložiti, zakaj ni primerna za igranje.