Nino Batagelj: Pomoč je temelj medčloveških odnosov

Na teambuildingu gasilskega društva, katerega član je bil tudi Nino, so v igri izgubili žogo. Ta je pristala v Kolpi, Nino pa se je v trenutku pognal za njo.

Nespametna odločitev, kot jo poimenuje sam, je botrovala skoku v reko, ki je za vedno spremenil njegovo življenje. »Poškodbe so bile hude: zlom vratnih vretenc, zlom lobanje in s tem trajne posledice – tetraplegija ter življenje na invalidskem vozičku,« danes z mirnim glasom pove Nino Batagelj, ki je aprila dopolnil 31 let.

Od pomoči drugim do sprejemanja pomoči zase

Kot prostovoljni gasilec je bil Nino kadar koli pripravljen pomagati komur koli, brez izjem. To mu je dajalo občutek, da je v družbi koristen, da lahko prispeva k dobrim medsebojnim odnosom in pravim vrednotam v družbi.

»Nisem si mislil, da bo prišel čas, ko bom tudi sam potreboval toliko pomoči,« se Nino spominja preobrata v svojem življenju.

»To, da sem bil na dogodku z gasilci, je bila zame rešilna okoliščina. Brez njihovega znanja namreč ne bi bil tako hitro imobiliziran in s helikopterjem na poti v UKC Ljubljana. Brez njihove pomoči ne bi preživel.«

Vse njegove življenjske izkušnje do usodnega trenutka, pred katerim je bil učitelj rolanja, turistični vodič, gasilec in adrenalinski navdušenec, ki brezskrbno raziskuje življenje, so mu verjetno pomagale, da se je spopadel s posledicami.

»Na začetku se je precej težko soočiti z dejstvom, da za vsak premik potrebuješ pomoč, da je tvoje življenje praktično odvisno od drugih,« se spominja prvih trenutkov, ko se je zbudil iz kome.

A Nino meni, da je njegova psiha ostala močna. »Veliko več je fizičnih sprememb. Moral sem se naučiti, kaj v telesu mi sploh še deluje. Živel sem v tretjem nadstropju stavbe brez dvigala in to je težavno, če na telesu lahko premikaš le ramenski obroč.«

Pomoč je zanj dobila novo dimenzijo. »Ljudje imamo prevečkrat vse okoli sebe za samoumevno. Nekdo na primer ne more držati revije v rokah in listati ter za to potrebuje pomoč. Za vas je to lahko samo dogodek v dnevu, za nekoga drugega pa nepredstavljiv podvig,« nam odpre oči.

»Sam sem na začetku potreboval pomoč za vse. In v tem je človek sprva ranljiv. A sem ves čas stremel k temu, da sem raje opravil stvari napol in sam. S trudom in časom ter seveda veliko mero potrpežljivosti sem postopoma izboljšal vse.«

Pomoč kot motivacija za napredek

Človeku, ki se trudi in muči za osnovne funkcije, je lahko v veliko pomoč tudi nekdo, ki ga le opazuje, meni Nino. »Predvsem zato, ker te to podžge, da se bolj potrudiš. Opazovalec ti s svojo prisotnostjo in opazovanjem daje motivacijo za trud,« pove.

V veliko pomoč so mu bili prijatelji in vesel je, ker se ti niso zamenjali. Pravzaprav se je njegov krog prijateljev precej razširil in njihove vezi so se poglobile. »Ker so se tako zelo trudili z mano, sem jim želel povrniti s tem, da sem se še bolj potrudil pri rehabilitaciji. Tako so postali moja motivacija za napredek.«

Nino si je za cilj zadal živeti samostojno življenje. Kako bo to dosegel, si na začetku ni znal niti predstavljati. »Bilo je veliko več vprašanj kot odgovorov, tako zame kot za mojo družino in prijatelje.«

Male zmage krepijo hvaležnost do drugih

Potem pa se je lotil. V rehabilitacijskem inštitutu Soča in ob veliki vnemi terapevtov so se začele male vsakodnevne zmage.

»Male zmage so vredne veliko, saj napredka ni čez noč. Prva največja zmaga je bila, ko sem se prvič samostojno presedel. Zgodilo se je pol leta po poškodbi in za to sem potreboval pol ure. A občutka sreče, ki me je ob tem zajel, se spomnim še danes. Tisti večer sem poklical vse, ki so mi pomagali, in s solzami sreče delil ta trenutek z njimi.«

Morda mu je pri doseganju manjših in nato vse večjih zmag pomagala neka posebna notranja brezskrbnost, ki ga je vedno vodila v življenju.

»Še vedno sem fant, ki posluša svoj notranji glas, svoje nagajive ideje in jih skupaj z ljudmi tudi uresničuje. Menim, da je za lepši sprehod skozi življenje in za lepe medsebojne odnose treba poslušati tisti glas iz otroštva, ki nas je nagovarjal k igri. Otroci ne poznajo težav pri navezovanju stikov, iskrenem smehu in tudi za pomoč jim ni težko prositi,« opiše Nino svojega duha.

Premagati občutek nekoristnosti

Čeprav je Nino ostal psihično močan, prizna, da se je na začetku počutil nekoristnega. Kot človek, ki je vedno rad poskrbel za druge, po nesreči ni več mogel pomagati, vsaj ne v fizičnem smislu.

»Sem pa kmalu opazil, da lahko svoje izkušnje delim z drugimi poškodovanci, saj je to nekaj, kar sem sam najbolj pogrešal med rehabilitacijo. Osebna izkušnja nekoga, ki je šel po poti, ki te še čaka, je vredna zlata.«

Zdaj sam pomaga drugim, jim daje potrditev, da se to pot da preživeti in da je življenje vseeno lahko dobro. In občutek ob tem je lep.

»Čeprav še ni uradno poskrbljeno za vrstniško svetovanje, do česar sem kritičen, vseeno rad pridem na URI Soča in delim svojo izkušnjo. Najbolj srečen sem, ko vidim, kako rehabilitant, s katerim sem govoril, po terapiji dobi dodatno vnemo.«

V družbi vse manj stigmatizacije

V družbi, v kateri je ljudem včasih neprijetno prositi za pomoč, je danes vendarle videti napredek, meni Nino. »Družba me je sprejela in zato lahko bodrim druge, da bodo prav tako sprejeti. Stigmatizacija gibalno oviranih se je namreč precej zmanjšala. Danes ni nič nenavadnega, če je kdo na invalidskem vozičku na kakšnem vodilnem ali vplivnem položaju,« pravi.

Opaža tudi, da je okolje vse bolj prilagojeno in nedostopnih mest je čedalje manj. »Stvari se vendarle spreminjajo. Pomembno se mi zdi, da se uporabniki invalidskih vozičkov čim več gibamo v družbi in si ustvarimo delovno mesto, na katerem lahko delo opravljamo kvalitetno, ob tem pa tudi uživamo. Tako pokažemo, da smo lahko produktivni in aktivni del družbe.«

Nino je zdaj skoraj popolnoma samostojen. Težko bi rekli, da ga je poškodba v življenju ustavila. Po njej je namreč začel in dokončal študij na Inštitutu in akademiji za multimedije. Letos je ustanovil podjetje, ki se ukvarja z videoprodukcijo in grafičnim oblikovanjem.

Poleg tega na Zavodu VOZIM predava na področju alkoholne politike in zagovorništva ter je ambasador dobrodelnega teka Wings for Life.

Se pa ves čas zaveda, da ga obdajajo čudoviti ljudje, ki so mu na voljo za pomoč in podporo. In to ceni. Zato bo zmeraj rad dajal tudi sam.