Preizkus odraslosti in samostojnosti pa ni le življenje na svojem, ampak že sama pot do njega. Če nepremičnine še nimate, namreč že samo iskanje in izbiranje prinašata vrsto velikih in malih, a pomembnih odločitev, usklajevanj, odrekanj, pogosto pa tudi razočaranj. Končna izbira je namreč praviloma vedno kompromis med željami in potrebami ter realno ponudbo na trgu in finančnimi zmožnostmi.
Marko in Matevž sta prijatelja s fakultete. Ko sta skupaj s partnerjema oba ob približno istem času razmišljala, da je čas za selitev, je ob pivu padla ideja o skupni gradnji. Ponudba štirisobnih stanovanj, kakršna so iskali, v Ljubljani namreč ni bila velika, njihove cene pa so bile visoke.
Poleg tega so imeli glede novega doma vsi štirje precej jasne in podobne zahteve. Želeli so si dovolj prostoren dom z zunanjim bivalnim prostorom znotraj obvoznice, da se bodo na delo lahko vozili s kolesom. Želeli so prijetno, varno sosesko, v kateri se bodo otroci lahko brezskrbno igrali na ulici.
Našli so primerno parcelo v ljubljanski Šiški in skupaj pripravili načrt za dvostanovanjsko hišo. Ta je na zunaj enotna, v notranjosti pa gre za dve popolnoma ločeni enoti, prilagojeni življenjskemu slogu vsakega gospodinjstva. Popolnoma ločeni so tudi njihovi krediti in zavarovanja, o vzdrževalnih delih pa se dogovarjajo in jih financirajo skupaj, čeprav za to niso sklenili posebne pogodbe.
Od nakupa parcele do vselitve je preteklo kar deset let, najbolj pa so jim v spominu ostali dolgotrajni in zapleteni postopki za pridobivanje gradbenega dovoljenja in priključevanje na javno infrastrukturo ter spori s sosedi.
»Našo izkušnjo so potrdili tudi kolegi: če danes gradite na ožjem območju Ljubljane, je velika možnost, da boste deležni tožbe sosedov, zato si del sredstev vnaprej rezervirajte za pravne stroške,« svetujeta Marko in Matevž.
Miha je samostojni podjetnik, ki se je po nekaj letih študentskega in poštudentskega najemniškega bivanja v prestolnici odločil, da je čas za vrnitev v domače kraje. Zaradi specifike svojega dela bi namreč poleg stanovanja moral najeti še dovolj prostoren studio, tega stroška pa si na začetku svoje podjetniške poti ni mogel privoščiti.
Zato je iskal alternativo. Našel jo je v domači Ajdovščini, v starem, dobesedno ničvrednem poslopju, ki ga je s trdim delom in lastnimi sredstvi prenovil v delovni studio. Selitvi prostora za delo je kmalu sledila še selitev doma – Miha je namreč ugotovil, da se njegovi naročniki iz ljubljanske megle prav radi pripeljejo v Vipavsko dolino, vsakodnevne jutranje gneče na cestah in precenjenih stanovanj pa tudi ne bo pogrešal.
Poleg tega, pravi, se je Ajdovščina v zadnjih letih pomladila. Iz zaspanega kraja je postala mestece z lastno pivovarno, edinstveno turistično in kulturno ponudbo ter številnimi manjšimi podjetji, ki dokazujejo, da na pogorišču industrijskih velikanov lahko zrastejo nova, sodobna podjetja.
Z dekletom, ki je prav tako samostojna podjetnica in večino dela opravlja od doma, sta našla star pisarniški prostor. V nekaj mesecih sta ga preuredila v prostorno, svetlo stanovanje, in to za le delček sredstev, ki bi jih za primerljiv dom odštela v Ljubljani. Svoje odločitve niti najmanj ne obžalujeta.
»Pri nas velja stereotip, da moraš po koncu študija ostati v Ljubljani. V domače kraje ali na podeželje se vrnejo le zgube. Pa to sploh ni res. Vsem mladim, ki tarnajo nad nemogočimi cenami v Ljubljani, bi priporočil, da pogledajo zunaj kotline. Pri nas je manj megle, manj gneče, nepremičnine so dostopnejše, sodobna tehnologija in urejena infrastruktura pa nam danes omogočata, da delamo praktično od koder koli,« svetuje Miha.
Tanja in Blaž sta se na nakup skupnega doma načrtno pripravljala več let. V tem času sta vsak mesec vestno varčevala za polog. Obenem pa je Tanja – malo iz veselja, malo pa zato, da bi čim bolje poznala trg – redno spremljala nepremičninske oglase.
Ko je bila vsota na varčevalnem računu dovolj velika, se je začelo zares, najprej z usklajevanjem želja in pričakovanj. Tanja si je namreč želela hišice nekje na obrobju Ljubljane, Blaž pa stanovanja čim bliže delovnemu mestu v centru. Kompromis sta našla v starejšem trisobnem stanovanju v nizkem stanovanjskem bloku, obdanem z zelenjem.
Pri tem sta imela precej sreče, saj so cene po nekajletnem stagniranju spet začele hitro rasti. Na nekaterih ogledih so potekale prave licitacije. Danes se za svoj dom lahko zahvalita dejstvu, da sta ga kupila od znanca, ki ni na vsak način iskal kupca z najdebelejšo denarnico.
Stanovanje je bilo v dobrem stanju, zato sta pred vselitvijo uredila le najnujnejše – zamenjala nekaj pohištva in prebelila stene, letos pa je prišla na vrsto še obnova kuhinje. Čeprav bosta kredit odplačevala še več kot dvajset let, ju to ne obremenjuje preveč. Mesečni obrok sta namreč zastavila tako, da ni večji od najemnine, ki sta je bila vajena, in tako ne presega njunih finančnih zmožnosti.
»Če ne moreš računati na zapuščino bogate tete ali izdatno pomoč staršev, sta temeljit izračun in vestno varčevanje edina pot do lastnega stanovanja. Ker pa ti pri današnjih plačah tudi to ne omogoča, da bi uresničil vse želje, so nujni kompromisi,« pravi Tanja.
Splošnega recepta, kaj in kje kupiti, torej ni. Ključna sta poznavanje in upoštevanje svojih želja in načrtov.
Psihologinja Franka Bertoncelj priporoča, da si pripravite seznam tega, kar si želite in kar za vas ni sprejemljivo, ob tem pa še določite pomembnost vsakega kriterija.
Svetuje tudi, da si stvari zapisujete: »Vsaka zapisana misel je jasnejša kot tista, ki ostane v glavi. Ko misel spravimo z abstraktnega na konkretni nivo, jo zapisano na papirju pogledamo z distance in obdelamo še s plusi oziroma minusi ter stopnjo pomembnosti za vsak kriterij, že po matematiki ne moremo zgrešiti.«
Pri odločanju morata seveda enakopravno sodelovati oba partnerja, kar pa ni vedno enostavno. »Dober recept, kako se ne spreti, ampak konstruktivno sodelovati, je zelo preprost – to je naša odločitev. Zelo jasno nam mora biti, česa nočemo, in še bolj jasno, kaj hočemo,« priporoča Bertoncljeva.
Ker je pritisk pri tako pomembnih odločitvah velik, je koristno, da poskušamo odločanje strukturirati v manjše, obvladljive sklope na podlagi najpomembnejših kriterijev. Nekaj takih pojasnjujemo v nadaljevanju.
»Pomembno je, da realno ocenite svojo finančno sposobnost. Zabeležite si prihodke, predvidene stroške in redne mesečne odhodke – tako dobite približen znesek, koliko vam še ostane na mesec, torej koliko od tega lahko na mesec namenite za poplačilo kredita,« svetujejo v Abanki.
Zaradi nepredvidenih stroškov, kot so večje popravilo avtomobila in zdravstvene storitve, ali možnosti izgube zaposlitve se nikoli ni dobro obremeniti do roba finančnih zmožnosti, še opozarjajo v Abanki. Po drugi strani pa morate vedeti, da če enako velik kredit odplačujete z daljšo ročnostjo in tako manjšimi mesečnimi obroki, na koncu plačate več.
Informativni izračun kredita lahko naredite sami na spletni strani Abanke.
Odgovor na to seveda ni enoznačen. Nekateri finančni svetovalci pravijo, da si pri približni oceni lahko pomagate s priporočilom, naj višina kredita ne presega 2- do 2,5-kratnika letnega bruto prihodka (skupaj z morebitnimi dohodki iz popoldanskih dejavnosti in otroškimi dodatki). Če je letni zaslužek vašega gospodinjstva 40.000 evrov, je torej še vzdržna višina kredita 100.000 evrov.
Drugo vodilo je lahko višina mesečnega obroka za kredit skupaj z zavarovanjem kredita, ki naj ne bi presegala 28 oziroma največ 30 % mesečnega bruto prihodka.
Tanja in Blaž iz zgodbe treh kupcev nepremičnin sta se pri preračunu zanašala na lastne izkušnje: pri najemanju kredita sta se odločila, da mesečni obrok ne sme presegati zneska, ki sta ga prej namenjala za najem stanovanja.
V vsakem primeru bo vašo kreditno sposobnost ocenila banka glede na kombinacijo različnih kriterijev:
Poleg rednih mesečnih prejemkov (npr. plača, pokojnina) v Abanki pri odobritvi kredita vedno preverijo še morebitne druge prejemke (najemnine rente ... ) in tudi izdatke kreditojemalca (obstoječi krediti in izdatki gospodinjstva, ki bremenijo kreditojemalca).
Višina kredita za nepremičnino, ki vam ga odobri banka, praviloma ne presega 80 % vrednosti nepremičnine, odvisna pa je od vaše kreditne sposobnosti in stanja nepremičnine.
»V primeru hipotekarnega kredita, torej kredita, pri katerem nepremičnino, ki jo kupujete, obenem tudi zastavljate kot zavarovanje kredita, je pomembno, da je ta ustrezne vrednosti in kvalitete. Če kredita ne bi mogli odplačevati in bi prišlo do izvršbe, si banka s tem zagotovi, da bo s prodajo nepremičnine pokrila preostanek vrednosti kredita (torej znesek, ki bi ji ga še dolgovali),« pojasnjujejo v Abanki.
Poleg hipoteke je kredit mogoče zavarovati tudi pri zavarovalnici. V tem primeru, pravijo v Abanki, si pri njih lahko izposodite največ 50.000,00 evrov, največja ročnost, torej odplačilna doba, pa je dvajset let.
Kot dodatno obliko zavarovanja stanovanjskega kredita lahko uveljavite tudi solidarno poroštvo. To v praksi pomeni, da se porok zaveže, da bo, če sami ne boste zmogli, kredit odplačeval namesto vas.
Kredit, zavarovan s hipoteko:
Kredit, zavarovan pri zavarovalnici:
(Vir: Abanka)
Poleg različnih načinov zavarovanja imate ob najemu kredita možnost izbire med fiksno in spremenljivo obrestno mero. Fiksna obrestna mera ostane nespremenjena ves čas trajanja pogodbe. Spremenljiva obrestna mera pa je vezana na spremembe v višini referenčne obrestne mere (euribor), zato njene vrednosti v prihodnje ne moremo predvideti. Lahko se spreminja, tudi zviša in posledično se zviša tudi mesečna obremenitev kreditojemalca. Višina obrestne mere se med bankami razlikuje, zato je pred odločitvijo za najem kredita priporočljivo pridobiti več različnih ponudb.
A čeprav je pri najemu kredita pomemben vsak evro, naj obrestna mera ne bo edini kriterij. Znesek kredita, ročnost, vrsta obrestne mere, stroški, morebitne dodatne storitve, kreditna sposobnost, zavarovanje, možnost vključitve soplačnika … – vse to so dejavniki, ki vplivajo na to, kako dober oziroma ugoden bo za vas kredit. Najlažje pa jih boste pretehtali, če se o njih pogovorite z bančnikom.
Iskanje najugodnejšega kredita in ustrezne nepremičnine je v praksi pogosto stresno. Zaznamujejo ga negotovost, bitka s časom in sprejemanje odločitev o stvareh, za katere imajo ljudje občutek, da o njih ne vedo dovolj.
Če je le mogoče, si zato informacije o svoji kreditni sposobnosti in različnih možnostih zagotovite, še preden začnete resno iskati nepremičnino. Za mnenje in pojasnila pa v svoji banki brez zadržkov prosite tudi kasneje v procesu. »Predlagamo, da si kreditojemalec pred podpisom kreditne pogodbe vzame čas za razmislek, če ima kakršna koli vprašanja in mu kaj ni jasno, pa naj o tem povpraša bančnika,« priporočajo v Abanki. Le tako boste namreč lahko prepričani, da ste zase izbrali primerno in dolgoročno vzdržno rešitev.
Ob najemu kredita pomislite tudi na Življenjsko zavarovanje za primer smrti, s katerim bi vaši najbližji lahko pokrili neodplačane dolgove in ohranili primerljiv življenjski standard, če bi se vam zgodilo najhujše. Izračunajte, kako visoka bi morala biti vaša zavarovalna vsota.
Krediti tako kot vse druge zaveze vzbujajo občutek ujetosti. So kot past ali zanka okoli vratu, ki si jo nataknemo prostovoljno, ker v tistem trenutku življenja le na tak način lahko pridobimo neko imetje. Daljša ko je ročnost kredita, dlje časa bo trajal stresni občutek ujetosti.
Z vidika potreb je kredit precej podoben poroki. Potreba po svobodi je v nasprotju s potrebo po varnosti in potrebo po ljubezni/pripadnosti. Za tiste z močnejšo potrebo po svobodi bo poročna zaveza predstavljala večji stres kot za tiste, ki sta jim pomembnejši povezanost in predvidljivost.
Pomembno je, da se spomnimo, da tako kot poroka niti kredit ne predstavlja »dosmrtne obsodbe«, ker lahko vsako zavezo vedno prekinemo. Prekinitev pa ima tako kot vsaka odločitev svoje posledice, pozitivne in negativne.
Pa še druga plat medalje: z »dosmrtnimi obsodbami« ni nič narobe. Zakaj? Ker nas učijo prilagajanja, prevzemanja odgovornosti in spoprijemanja s frustracijami, s tem pa prispevajo k osebni rasti.
Mag. Franka Bertoncelj, univ. dipl. psih., osebna in poslovna svetovalka
»Večina bi rajši kupila novo nepremičnino. A žal novih ni toliko, kot bi želeli, čeprav se danes gradi več stanovanj, kot se jih je prej v desetih letih,« pravi Boris Veleski.
Čeprav naj bi si po podatkih raziskave At home in Europe kar 75 % Evropejcev želelo živeti v hiši, Veleski pravi, da kot izbira kupcev, ki prvič kupujejo nepremičnino, pri nas še vedno prevladujejo stanovanja. Razlogi za njihovo večjo priljubljenost pri nas so predvsem cena, lažja obvladljivost stanovanja, pa tudi dejstvo, da je stanovanje na izbrani lokaciji navadno lažje najti kot hišo.
Stanje na trgu se seveda iz dneva v dan spreminja, a trend je jasen: zaradi dostopnosti zaposlitev in infrastrukture mladi svoj prvi dom večinoma iščejo v mestih. Kljub gospodarski rasti pa cene nepremičnin naraščajo hitreje od plač, kar pomeni, da pot do prvega doma ni enostavna.
v življenju se seli povprečni Evropejec; za primerjavo, povprečni Američan se seli 11-krat.
je povprečno star Slovenec, ko se odseli od staršev, medtem ko se Evropejec povprečno odseli pri 26 letih.
Slovencev živi v lastniških nepremičninah.
Slovencev živi v nepremičninah brez kreditov (v EU le 42,3 %), a je delež nezadolženih lastnikov v zadnjih desetih letih padel za 10 odstotnih točk.
neto prihodka Evropejci v povprečju porabimo za stroške bivanja.
je bila povprečna cena novega stanovanja v Ljubljani na začetku leta 2019 v primerjavi s Posavjem, Zasavjem in Koroško, kjer so bile najnižje cene stanovanj, kažejo podatki portala Nepremicnine.net.
Na odločitve seveda pomembno vpliva sodobni življenjski slog. Hiter tempo življenja s pogosto gibljivimi delovniki in po drugi strani zavedanje o pomembnosti kakovostnega prostega časa, negotovost zaposlitev, potreba po večji mobilnosti ter vse večja okoljska ozaveščenost se kažejo v spremenjenih prioritetah kupcev nepremičnin.
Tako je vse manj povpraševanja po hišah zunaj Ljubljane in na podeželju, če že, pa mora biti lokacija opremljena s čim več infrastrukture. V nasprotju z generacijo svojih staršev se mladi po besedah Veleskega le redko odločajo za gradnjo, saj je pot od zemljišča do hiše po navadi dolga in finančno negotova.
Prav krajši čas gradnje in večja finančna predvidljivost sta med glavnimi razlogi za to, da vse več tistih, ki se vendarle odločijo za hišo, izbere montažno gradnjo. »Pomembni sta tudi energijska učinkovitost objekta in natančnost gradnje, saj je projekt definiran pred začetkom del, s čimer se izognemo nepredvidenim stroškom,« pojasnjuje Alenka Popp Vogelnik, vodja prodaje in marketinga za domači trg v Jelovici.
Hiše, za katere se odločajo tisti, ki kupujejo prvič, so danes precej manjše, kot so bile včasih. »Njihove velikosti se gibljejo od 100 do 160 kvadratnih metrov, precej je tudi pritličnih hiš,« opaža Alenka Popp Vogelnik.
Podobno kot hiše so vse manjše tudi gradbene parcele, vse večji pa je poudarek na kakovosti. »Hiša za novo generacijo lastnikov mora biti udobna, z velikim bivalnim delom, veliko svetlobe, čim bolj odprta. Velik poudarek je na visoki energijski učinkovitosti, naravnih materialih in sodobnih tehnologijah, ki omogočajo udobno in brezskrbno bivanje ter zmanjšujejo stroške,« ugotavlja Alenka Popp Vogelnik.